Page 99 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 99
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
jo celo ljudski pevci pojejo zunaj tradicionalnega okvira in ne glede na njen namen ali ko
jo priredimo, ni veè ljudska pesem; “temveè postane muzejski eksponat ali uèena
prireditev.” (Merku, Pavle, 1989b). Nastala je iz ljudstva in ji ne poznamo ustvarjalca.
Vedno se je zgledovala po uèeni in umetni pesmi ter sprejemala njene oblike in izrazne
naèine, govorice. Enako je umetna pesem vedno èrpala in se oplajala s prvinami ljudske.
Merku se ni imel za etnomuzikologa in èe je kdaj tako nastopil je bilo samo zato, ker je
njegovo znanstveno in raziskovalno delo ustvarilo mo nost, da je nekaj izdal: zanimala ga
je predvsem presaditev ljudske glasbe v novo kulturno posodo in, kot je spoštljivo govoril,
gre pri njem za “oplajanje” pri koreninah naše nacionalne glasbene kulture. Zbiranje
etnografskega blaga s snemanjem na magnetografski trak na terenu je – kot je sam zapisal
v uvodu prve knjige Ljudsko izroèilo Slovencev v Italiji, (1976) – zaèel za potrebe
dokumentiranja oddaje Beri, beri, ro marin zeleni. Uvedla jo je slovenska postaja Trst A
italijanske radiotelevizije (RAI), da bi k poslušanju pritegnila tudi prebivalce iz Beneèije.
Merku je za to priliko lahko oddajal ljudske pesmi in povedke v nareèju, ki jih je sproti
posnel na trak od prièevalca do prièevalca, od vasi do vasi. Zaèel je sistematièno od
tromeje na Peèi tja do Miljskega zaliva. Naèrtno je predelal vse tri pokrajine, kjer ivijo
Slovenci v Italiji: vidensko, goriško in tr aško. Resen pristop je bil na zaèetku, kot je
samokritièno pripovedoval, premalo znanstven in sistematièen. S pomoèjo prijateljev
etnografov iz Slovenije in Furlanije - Julijske krajine je zapise sproti dopolnjeval,
metodološko nenehno razvijal in izboljševal. Gnala in vodila ga je splošna kulturna
radovednost, ki ga je spremljala in postala konstantna skozi njegovo celotno ustvarjalno
ivljenje. Prirojeno mu je bilo zanimanje za kmeèki svet, iz katerega so izhajali njegovi
predniki. Najveèkrat se je za strokovno pomoè ali nasvet obrnil do dveh prijateljev, ki ju je
spoznal e med študijem v Ljubljani: dr. Zmagi Kumrovi pri Glasbeno narodopisni sekciji
ISN Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in dr. Milku Matièetovemu pri
Inštitutu za slovensko narodopisje pri isti Akademiji. Vedno jima je bil hvale en za vse
dragocene nasvete in jima izrekal “zahvalo, ki jo uèenec dolguje uèiteljema” (Merku,
Pavle, 1976b). Rad se je posvetoval tudi s kolegi strokovnjaki v Italiji, ki so se s
podobnimi raziskavami ukvarjali e pred njim, to so bili: Giuseppe Radole (duhovnik in
dolgoletni profesor na Konservatoriju v Trstu), Claudio Noliani in Gaetano Perusini. Na
zaèetku je za specifiène potrebe dokumentarne oddaje snemal predvsem ljudske pesmi.
Med raziskovanjem na terenu in snemanjem je kmalu sproti odkrival in bele il
vsakovrstno etnografsko blago, ki ga je analitièno bele il z velikim vsestranskim znanjem
in kasneje uporabljal in vkljuèeval v oddaje. Nalezel se je prave raziskovalne strasti in
nenehno sproti izpopolnjeval blago z dodatnim vedno novim dokumentarnim gradivom.
Kot etnolog je izbiral izvirno stališèe, kot glasbenik pa vedno iskal etnièno dimenzijo
zvoka. Pritegnili so ga instrumentalna glasba (npr.: tudi pritrkavanje), povedke, vra e,
zagovori, magièni obrazci, ljudske molitve in vse, kar je bogatilo in izprièevalo
ivljenjskost kraja v ljudski kulturni dedišèini. Vse je zapisoval filološko toèno z neštetimi
odtenki in variacijami, ki jih je sproti pripisoval in dopolnjeval e zbrano; cenil je vsako
malo raznolikost in spremembo pri besedilu ali sami motiviki. Soèasno pa je kot
strokovnjak jezikoslovja in dialektologije zapisal in ustvaril dokument, èitljivo prièo
pristnega govorjenega jezika z dragocenimi posnetki. Zavedal se je enkratnosti ustnega
izroèila, ki je e tedaj iz dneva v dan izumiralo in se za vedno izgubljalo.
99
jo celo ljudski pevci pojejo zunaj tradicionalnega okvira in ne glede na njen namen ali ko
jo priredimo, ni veè ljudska pesem; “temveè postane muzejski eksponat ali uèena
prireditev.” (Merku, Pavle, 1989b). Nastala je iz ljudstva in ji ne poznamo ustvarjalca.
Vedno se je zgledovala po uèeni in umetni pesmi ter sprejemala njene oblike in izrazne
naèine, govorice. Enako je umetna pesem vedno èrpala in se oplajala s prvinami ljudske.
Merku se ni imel za etnomuzikologa in èe je kdaj tako nastopil je bilo samo zato, ker je
njegovo znanstveno in raziskovalno delo ustvarilo mo nost, da je nekaj izdal: zanimala ga
je predvsem presaditev ljudske glasbe v novo kulturno posodo in, kot je spoštljivo govoril,
gre pri njem za “oplajanje” pri koreninah naše nacionalne glasbene kulture. Zbiranje
etnografskega blaga s snemanjem na magnetografski trak na terenu je – kot je sam zapisal
v uvodu prve knjige Ljudsko izroèilo Slovencev v Italiji, (1976) – zaèel za potrebe
dokumentiranja oddaje Beri, beri, ro marin zeleni. Uvedla jo je slovenska postaja Trst A
italijanske radiotelevizije (RAI), da bi k poslušanju pritegnila tudi prebivalce iz Beneèije.
Merku je za to priliko lahko oddajal ljudske pesmi in povedke v nareèju, ki jih je sproti
posnel na trak od prièevalca do prièevalca, od vasi do vasi. Zaèel je sistematièno od
tromeje na Peèi tja do Miljskega zaliva. Naèrtno je predelal vse tri pokrajine, kjer ivijo
Slovenci v Italiji: vidensko, goriško in tr aško. Resen pristop je bil na zaèetku, kot je
samokritièno pripovedoval, premalo znanstven in sistematièen. S pomoèjo prijateljev
etnografov iz Slovenije in Furlanije - Julijske krajine je zapise sproti dopolnjeval,
metodološko nenehno razvijal in izboljševal. Gnala in vodila ga je splošna kulturna
radovednost, ki ga je spremljala in postala konstantna skozi njegovo celotno ustvarjalno
ivljenje. Prirojeno mu je bilo zanimanje za kmeèki svet, iz katerega so izhajali njegovi
predniki. Najveèkrat se je za strokovno pomoè ali nasvet obrnil do dveh prijateljev, ki ju je
spoznal e med študijem v Ljubljani: dr. Zmagi Kumrovi pri Glasbeno narodopisni sekciji
ISN Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in dr. Milku Matièetovemu pri
Inštitutu za slovensko narodopisje pri isti Akademiji. Vedno jima je bil hvale en za vse
dragocene nasvete in jima izrekal “zahvalo, ki jo uèenec dolguje uèiteljema” (Merku,
Pavle, 1976b). Rad se je posvetoval tudi s kolegi strokovnjaki v Italiji, ki so se s
podobnimi raziskavami ukvarjali e pred njim, to so bili: Giuseppe Radole (duhovnik in
dolgoletni profesor na Konservatoriju v Trstu), Claudio Noliani in Gaetano Perusini. Na
zaèetku je za specifiène potrebe dokumentarne oddaje snemal predvsem ljudske pesmi.
Med raziskovanjem na terenu in snemanjem je kmalu sproti odkrival in bele il
vsakovrstno etnografsko blago, ki ga je analitièno bele il z velikim vsestranskim znanjem
in kasneje uporabljal in vkljuèeval v oddaje. Nalezel se je prave raziskovalne strasti in
nenehno sproti izpopolnjeval blago z dodatnim vedno novim dokumentarnim gradivom.
Kot etnolog je izbiral izvirno stališèe, kot glasbenik pa vedno iskal etnièno dimenzijo
zvoka. Pritegnili so ga instrumentalna glasba (npr.: tudi pritrkavanje), povedke, vra e,
zagovori, magièni obrazci, ljudske molitve in vse, kar je bogatilo in izprièevalo
ivljenjskost kraja v ljudski kulturni dedišèini. Vse je zapisoval filološko toèno z neštetimi
odtenki in variacijami, ki jih je sproti pripisoval in dopolnjeval e zbrano; cenil je vsako
malo raznolikost in spremembo pri besedilu ali sami motiviki. Soèasno pa je kot
strokovnjak jezikoslovja in dialektologije zapisal in ustvaril dokument, èitljivo prièo
pristnega govorjenega jezika z dragocenimi posnetki. Zavedal se je enkratnosti ustnega
izroèila, ki je e tedaj iz dneva v dan izumiralo in se za vedno izgubljalo.
99
