Page 96 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 96
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
To lepo izprièuje npr. “beneškoslovenska enitna” (Merku, Pavle, 1977a) iz Nadiških
dolin, ki je v teku let postala njih razpoznavni znak: Oj, bo ime. V èasu mno iène
emigracije iz teh krajev postane prava ljudska himna. Bridka pesem tolikih, ki so morali
zapustiti svoj dom oz. domovino in svoje najdra je: malo se jih je vrnilo. Izvor tega
napeva je dobro znana furlanska uspavanka: Sdrindulaile (ali Nizzulaile) che bambinute,
poznana po celotnem furlanskem ozemlju.5
“Sodelovanje med dvema narodoma je za ivelo v pravi luèi šele po generacijski
zamenjavi, ki je uspela premostiti vse obojestranske zamere in nepremišljena spolitizirana
dejanja in vse gorje medvojne, vojne in povojne dobe. Vojni sta kruto zaznamovali,
spremenili in povsem sprevrgli ljudi ob meji ter njihove medèloveške odnose. Tudi
razvejana in tradicionalno dobro organizirana zborovska aktivnost je pripomogla k
ponovnemu zbli evanju in dejanskemu podiranju umetelno ustvarjenih meja. Èezmejna
zborovska revija Primorska poje (od 1970) je po zamislil glasbenika in organizatorja
Ivana Silièa spet zaèela vsako pomlad povezovati zbore celotne Primorske iz obeh straneh
meje: na okrog tridesetih koncertih se vsako leto predstavi nad 200 pevskih sestavov, v
katerih prepeva pribli no 5000 pevcev." (prost povzetek in delni prevod dveh predavanj,
ki jih je imel Pavle Merku v italijanšèini o ljudski glasbi in razvoju zborovskega petja pri
nas: Tendenze e linee di sviluppo del canto corale in una realtà frontaliera, Convegno
internazionale, Il canto corale per l’Europa delle regioni, 2001, Trento, iz skladateljeve
zapušèine na odd. NUK; in Aquileia e la cristianizzazione degli Sloveni, Trieste fra le
culture italiana e slovena, Societa Dante Alighieri, 17 marzo 1977, Trieste, iz
skladateljeve zapušèine).
2.1 Širši kontekst prirejanja ljudskih pesmi in Merkujevi zgledi
Naši prirejevalci ljudskih pesmi so obdelovali ljudsko gradivo po istem “kalupu”,
obvezno štiriglasno z melodijo v zgornjem glasu. To je bilo samoumevno saj se je posluh
za ljudsko glasbo prebudil šele v drugi polovici XIX. stoletja, ko so vsi prebujeni narodi
iskali svoje korenine v nacionalni glasbi: nastajala so društva in èitalnice, ki so gojila tudi
glasbo, predvsem ljudsko. Slovenski jezikovni prostor je bil v teku zgodovine vedno
razkosan. Trst, Gorica, Kras, Brda in Kanalska dolina so bili do konca prve svetovne
“vojske” pod Avstrijsko nadvlado. Beneèija in Rezija pa sta spadali najprej pod oglejski
patriarhat, kasneje k beneški republiki, nato pa kmalu pod Italijo. “Vse te drobne
depandanse osrednjeslovenskih de el so prisotne v slovenski glasbeni kulturi s
priredbami ljudskih pesmi, ki so jih oskrbeli številni skladatelji in jih slovensko osredje
sprejema e zdavnaj kot vseslovenske. Beneški kraji pa so še vedno daleè od tega, da bi jih
osrednji Slovenci (mednje prištevam tudi Tr aèane in Gorièane, saj po svoji zgodovini
spadajo sem) poznali in spoznali za svoje.6
5 Furlanska uspavanka Sdrindulaile je istovetena z melodijo Ecce ancilla Domini (Viden, kodeks 324, XII.
stol.) (Merku, Pavle, 1977a) in z malimi odstopanji celo na tridentinskem, kjer jo poznajo kot priprošnjo:
Santa Luzia (Merkujeva priredba za enake glasove, SSA, 1990).
6 […] Ker so beneški Slovenci prav tako Slovenci kakor vsi drugi Slovenci, saj govorijo èez tisoè let
slovensko, branijo slovensko ljudsko izroèilo in pojejo slovenske pesmi, sem se èutil kot skladatelj (in kot
Slovenec) dol nega, izprièati vsem (to je osrednjim Slovencem s Trstom in Gorico vred pa še njim samim)
njihovo slovensko pesem.” (Merku, Pavle, 1981c)
96
To lepo izprièuje npr. “beneškoslovenska enitna” (Merku, Pavle, 1977a) iz Nadiških
dolin, ki je v teku let postala njih razpoznavni znak: Oj, bo ime. V èasu mno iène
emigracije iz teh krajev postane prava ljudska himna. Bridka pesem tolikih, ki so morali
zapustiti svoj dom oz. domovino in svoje najdra je: malo se jih je vrnilo. Izvor tega
napeva je dobro znana furlanska uspavanka: Sdrindulaile (ali Nizzulaile) che bambinute,
poznana po celotnem furlanskem ozemlju.5
“Sodelovanje med dvema narodoma je za ivelo v pravi luèi šele po generacijski
zamenjavi, ki je uspela premostiti vse obojestranske zamere in nepremišljena spolitizirana
dejanja in vse gorje medvojne, vojne in povojne dobe. Vojni sta kruto zaznamovali,
spremenili in povsem sprevrgli ljudi ob meji ter njihove medèloveške odnose. Tudi
razvejana in tradicionalno dobro organizirana zborovska aktivnost je pripomogla k
ponovnemu zbli evanju in dejanskemu podiranju umetelno ustvarjenih meja. Èezmejna
zborovska revija Primorska poje (od 1970) je po zamislil glasbenika in organizatorja
Ivana Silièa spet zaèela vsako pomlad povezovati zbore celotne Primorske iz obeh straneh
meje: na okrog tridesetih koncertih se vsako leto predstavi nad 200 pevskih sestavov, v
katerih prepeva pribli no 5000 pevcev." (prost povzetek in delni prevod dveh predavanj,
ki jih je imel Pavle Merku v italijanšèini o ljudski glasbi in razvoju zborovskega petja pri
nas: Tendenze e linee di sviluppo del canto corale in una realtà frontaliera, Convegno
internazionale, Il canto corale per l’Europa delle regioni, 2001, Trento, iz skladateljeve
zapušèine na odd. NUK; in Aquileia e la cristianizzazione degli Sloveni, Trieste fra le
culture italiana e slovena, Societa Dante Alighieri, 17 marzo 1977, Trieste, iz
skladateljeve zapušèine).
2.1 Širši kontekst prirejanja ljudskih pesmi in Merkujevi zgledi
Naši prirejevalci ljudskih pesmi so obdelovali ljudsko gradivo po istem “kalupu”,
obvezno štiriglasno z melodijo v zgornjem glasu. To je bilo samoumevno saj se je posluh
za ljudsko glasbo prebudil šele v drugi polovici XIX. stoletja, ko so vsi prebujeni narodi
iskali svoje korenine v nacionalni glasbi: nastajala so društva in èitalnice, ki so gojila tudi
glasbo, predvsem ljudsko. Slovenski jezikovni prostor je bil v teku zgodovine vedno
razkosan. Trst, Gorica, Kras, Brda in Kanalska dolina so bili do konca prve svetovne
“vojske” pod Avstrijsko nadvlado. Beneèija in Rezija pa sta spadali najprej pod oglejski
patriarhat, kasneje k beneški republiki, nato pa kmalu pod Italijo. “Vse te drobne
depandanse osrednjeslovenskih de el so prisotne v slovenski glasbeni kulturi s
priredbami ljudskih pesmi, ki so jih oskrbeli številni skladatelji in jih slovensko osredje
sprejema e zdavnaj kot vseslovenske. Beneški kraji pa so še vedno daleè od tega, da bi jih
osrednji Slovenci (mednje prištevam tudi Tr aèane in Gorièane, saj po svoji zgodovini
spadajo sem) poznali in spoznali za svoje.6
5 Furlanska uspavanka Sdrindulaile je istovetena z melodijo Ecce ancilla Domini (Viden, kodeks 324, XII.
stol.) (Merku, Pavle, 1977a) in z malimi odstopanji celo na tridentinskem, kjer jo poznajo kot priprošnjo:
Santa Luzia (Merkujeva priredba za enake glasove, SSA, 1990).
6 […] Ker so beneški Slovenci prav tako Slovenci kakor vsi drugi Slovenci, saj govorijo èez tisoè let
slovensko, branijo slovensko ljudsko izroèilo in pojejo slovenske pesmi, sem se èutil kot skladatelj (in kot
Slovenec) dol nega, izprièati vsem (to je osrednjim Slovencem s Trstom in Gorico vred pa še njim samim)
njihovo slovensko pesem.” (Merku, Pavle, 1981c)
96
