Page 100 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 100
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
Vsakovrstna pripovedovanja ljudi, ki jih je poslušal v ivo in bele il, nam prièajo o
kulturni zavesti slovensko govoreèih skupnosti zahodnih Slovencev, predvsem tistih, ki
so ostale tako ali drugaèe odrinjene in pozabljene, a so e tisoèletje in veè govorile
slovensko. Ti jezikovni otoki in polotoki izpovedujejo ponos in neizpodbitno pripadnost,
ki se nikoli ni vdala pozabi in zamolèanosti. So dokaz privr enosti, naklonjenosti in
pameti ljudi, spomeniki izraznega bogastva naše skupnosti, ki jih ni hotela pozabiti.
Obenem se lahko z grozo zavedamo, da bi jih za vedno izgubili, ko bi jih Merku ne posnel,
zabele il in kasneje izdal. To je èutil kot svoje poslanstvo tako jezikoslovca kot
glasbenika. Poglavje Jezik iz njegove knjige Poslušam (Merku, Pavle, 1983) prièa o
njegovi obèutljivosti, spoštljivosti, ponosu in ljubezni do jezika, do glasbe v jeziku in do
slovenskih nareèij. Ovrednotiti je elel prav tiste, ki so jih drugi zanemarjali. Obiskoval je
preproste ljudi Terske in Karnajske doline, zaselke v Èernjeji ter prebivalce Kanalske
doline; tiste najbolj zamolèane in odrinjene.8
Znal jim je prisluhniti in zabele iti vsak na prvi pogled nepomemben element in nabral
prièevanja ter pripovedovanja o navadah, v katerih se molitev, procesija in magija mešajo
brez prave loènice. Iz Rezije je rešil pred pozabo zamolèane in pozabljene nabo ne
ljudske pesmi.9 Vedno je bil pozoren in obèutljiv na dejstva, malenkosti in najmanjše
èloveške obèutke, ki jih ni mogel prenesti na trak in kasneje v zapis. Do iveto in do
potankosti barvito je zabele il enkratnost izkustev s preprostimi ljudmi, kar nam jasno in
neposredno izprièuje Merkujev posluh do podrobnosti, ki so ivo spremljale
dokumentiranje na terenu.10 Razgledanost in radovednost sta mu pomagali, da je zaznal
8 “Èe hoèeš doseèi Plestišèa od Njivice, se moraš povzpeti po neasfaltirani, ozki, a dobro prevozni cesti na
Bardo, Sedlišca in naprej proti Viškuorši. Vendar se ti pred to vasjo lahko zgodi, da se moraš ustaviti, ker
je hudournik odnesel most. V tem primeru moraš nazaj v dolino Tera do Èente, okoli vse Barnadije do
Nem in po dolini Karnahte do Tipane; od tu še gor na grebene, odkoder imaš èudovit razgled proti severu
na zadnje terske vasi pred mejo: Viškuorša in Brezja sta najveèji med njimi. Od teh grebenov se spustiš po
vijugasti cesti proti vzhodu do Plestišè, ki le ijo komaj tri kilometre od meje; onkraj meje je Breginj. […]
Tako se zna zgoditi, da naletiš prav v teh vaseh na dragocene redkosti in unikate. Tu Plestišèah je na vsem
lepem domaèinka povedala, da je njena teta Anita pela pesem Tam dol teèe voda Rajna in jo je tudi sama
zapela. Tako sem lahko posnel na trak melodijo te redke in stare pesmi, ki je bila doslej neznana. A še tekst
je znan po eni sami razlièici v Štrekljevi zbirki (»Tam mi teèe woda Rajna«). Napev je starinski in
preprost, verjetno je pre ivel tu v zavetju in brez kontaminacij vsa stoletja od nastanka — vsekakor pred
reformacijo, ko so Slovenci še hodili na romanje v Köln — do danes. (Merku, Pavle, 1968)
9 “[…] tradicionalne cerkvene pesmi. Od polovice XIX. stoletja naprej so si prizadevali iztrebljati jih kakor
plevel, da bi postale obrobne, smešne samim ljudem, in jih zamenjali z novimi: stotine nareènih besedil,
na na katera se je skozi stoletja opirala vera ljudi, so bila na mah oznaèena kot zastarela, praznoverna,
celo magièna. Merkuju smo dol ni priznanja za izjemen prispevek pri premagovanju predsodka,
omalova evanju. […] vraèa nam ustvarjalno sposobnost ljudskega izroèila v celoti: še plodno, še
sposobno klitja.” in še “[…] slovensko izroèilo je izkljuèno kmeèko in prosti padec kmeèke kulture povsod
neizprosno ogro a njegov obstoj.” (Gri, Gian Paolo, 2003)
10 “Prvi se je ojunaèil Bip. Našli smo ga bili v brajdi, ves èrn je bil od zemlje. Cez nekaj dni bo dopolnil
sedemdeseto leto, a je ves c¡vrst. Lase, ki sivijo, mu venomer pokriva kapa. Bip je njega dni delal na
Jesenicah, me la e razume. Zato tudi vpleta v pripovedovanje vse polno izrazov z onstran namesto
domac¡ih narec¡nih. Tako rec¡e na primer miesto namesto èetat, kar bi nedvomno rekli vsi ostali v tej
dru bi; pravi gnali namesto nali, pravi strieha namesto kouvjárt. Kljub temu mu sledim s te avo, zakaj
govori neznansko hitro in strašno brbota in re glasove. […] Letos spomladi sem spoznal tana Njivici
pripovedovavko srednjih let, ki je pravo nasprotje starega Bipa. Temperamentna in glasna je sicer kakor
oni, vendar govori jasno in poèasi, da u ivaš ob vsaki njeni besedi posebej. […] Kar sem prej zapisal o
pripovedovanju pravljic, ki je tudi glasba in gledališèe, velja v polni meri za D eefa. Njegov glas je moèan
in prijeten; pripovedovanje poèasno in dinamièno zelo razgibano; dinamika in muzikalni naglasi
ustvarjajo zelo prijetno melodijo. Pri tem pa D eef podo ivlja dogodke in jih posreduje poslušavcu s
preprièljivostjo odliènega gledališkega igravca. […] D eef govori glasno in jasno, nikogar nisem v ti vasi
slišal, ki bi rabil tako èisto nareèje, saj le i vas na bregu, kjer se tersko obmoèje prevesi e na soško stran
100
Vsakovrstna pripovedovanja ljudi, ki jih je poslušal v ivo in bele il, nam prièajo o
kulturni zavesti slovensko govoreèih skupnosti zahodnih Slovencev, predvsem tistih, ki
so ostale tako ali drugaèe odrinjene in pozabljene, a so e tisoèletje in veè govorile
slovensko. Ti jezikovni otoki in polotoki izpovedujejo ponos in neizpodbitno pripadnost,
ki se nikoli ni vdala pozabi in zamolèanosti. So dokaz privr enosti, naklonjenosti in
pameti ljudi, spomeniki izraznega bogastva naše skupnosti, ki jih ni hotela pozabiti.
Obenem se lahko z grozo zavedamo, da bi jih za vedno izgubili, ko bi jih Merku ne posnel,
zabele il in kasneje izdal. To je èutil kot svoje poslanstvo tako jezikoslovca kot
glasbenika. Poglavje Jezik iz njegove knjige Poslušam (Merku, Pavle, 1983) prièa o
njegovi obèutljivosti, spoštljivosti, ponosu in ljubezni do jezika, do glasbe v jeziku in do
slovenskih nareèij. Ovrednotiti je elel prav tiste, ki so jih drugi zanemarjali. Obiskoval je
preproste ljudi Terske in Karnajske doline, zaselke v Èernjeji ter prebivalce Kanalske
doline; tiste najbolj zamolèane in odrinjene.8
Znal jim je prisluhniti in zabele iti vsak na prvi pogled nepomemben element in nabral
prièevanja ter pripovedovanja o navadah, v katerih se molitev, procesija in magija mešajo
brez prave loènice. Iz Rezije je rešil pred pozabo zamolèane in pozabljene nabo ne
ljudske pesmi.9 Vedno je bil pozoren in obèutljiv na dejstva, malenkosti in najmanjše
èloveške obèutke, ki jih ni mogel prenesti na trak in kasneje v zapis. Do iveto in do
potankosti barvito je zabele il enkratnost izkustev s preprostimi ljudmi, kar nam jasno in
neposredno izprièuje Merkujev posluh do podrobnosti, ki so ivo spremljale
dokumentiranje na terenu.10 Razgledanost in radovednost sta mu pomagali, da je zaznal
8 “Èe hoèeš doseèi Plestišèa od Njivice, se moraš povzpeti po neasfaltirani, ozki, a dobro prevozni cesti na
Bardo, Sedlišca in naprej proti Viškuorši. Vendar se ti pred to vasjo lahko zgodi, da se moraš ustaviti, ker
je hudournik odnesel most. V tem primeru moraš nazaj v dolino Tera do Èente, okoli vse Barnadije do
Nem in po dolini Karnahte do Tipane; od tu še gor na grebene, odkoder imaš èudovit razgled proti severu
na zadnje terske vasi pred mejo: Viškuorša in Brezja sta najveèji med njimi. Od teh grebenov se spustiš po
vijugasti cesti proti vzhodu do Plestišè, ki le ijo komaj tri kilometre od meje; onkraj meje je Breginj. […]
Tako se zna zgoditi, da naletiš prav v teh vaseh na dragocene redkosti in unikate. Tu Plestišèah je na vsem
lepem domaèinka povedala, da je njena teta Anita pela pesem Tam dol teèe voda Rajna in jo je tudi sama
zapela. Tako sem lahko posnel na trak melodijo te redke in stare pesmi, ki je bila doslej neznana. A še tekst
je znan po eni sami razlièici v Štrekljevi zbirki (»Tam mi teèe woda Rajna«). Napev je starinski in
preprost, verjetno je pre ivel tu v zavetju in brez kontaminacij vsa stoletja od nastanka — vsekakor pred
reformacijo, ko so Slovenci še hodili na romanje v Köln — do danes. (Merku, Pavle, 1968)
9 “[…] tradicionalne cerkvene pesmi. Od polovice XIX. stoletja naprej so si prizadevali iztrebljati jih kakor
plevel, da bi postale obrobne, smešne samim ljudem, in jih zamenjali z novimi: stotine nareènih besedil,
na na katera se je skozi stoletja opirala vera ljudi, so bila na mah oznaèena kot zastarela, praznoverna,
celo magièna. Merkuju smo dol ni priznanja za izjemen prispevek pri premagovanju predsodka,
omalova evanju. […] vraèa nam ustvarjalno sposobnost ljudskega izroèila v celoti: še plodno, še
sposobno klitja.” in še “[…] slovensko izroèilo je izkljuèno kmeèko in prosti padec kmeèke kulture povsod
neizprosno ogro a njegov obstoj.” (Gri, Gian Paolo, 2003)
10 “Prvi se je ojunaèil Bip. Našli smo ga bili v brajdi, ves èrn je bil od zemlje. Cez nekaj dni bo dopolnil
sedemdeseto leto, a je ves c¡vrst. Lase, ki sivijo, mu venomer pokriva kapa. Bip je njega dni delal na
Jesenicah, me la e razume. Zato tudi vpleta v pripovedovanje vse polno izrazov z onstran namesto
domac¡ih narec¡nih. Tako rec¡e na primer miesto namesto èetat, kar bi nedvomno rekli vsi ostali v tej
dru bi; pravi gnali namesto nali, pravi strieha namesto kouvjárt. Kljub temu mu sledim s te avo, zakaj
govori neznansko hitro in strašno brbota in re glasove. […] Letos spomladi sem spoznal tana Njivici
pripovedovavko srednjih let, ki je pravo nasprotje starega Bipa. Temperamentna in glasna je sicer kakor
oni, vendar govori jasno in poèasi, da u ivaš ob vsaki njeni besedi posebej. […] Kar sem prej zapisal o
pripovedovanju pravljic, ki je tudi glasba in gledališèe, velja v polni meri za D eefa. Njegov glas je moèan
in prijeten; pripovedovanje poèasno in dinamièno zelo razgibano; dinamika in muzikalni naglasi
ustvarjajo zelo prijetno melodijo. Pri tem pa D eef podo ivlja dogodke in jih posreduje poslušavcu s
preprièljivostjo odliènega gledališkega igravca. […] D eef govori glasno in jasno, nikogar nisem v ti vasi
slišal, ki bi rabil tako èisto nareèje, saj le i vas na bregu, kjer se tersko obmoèje prevesi e na soško stran
100
