Page 103 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 103
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
doloèiti sam.” (Kogoj, Marij, 1924) “Treba je priti do golega izraza, se pravi, priti do
svoje osebnosti […] ” (Kogoj, Marij, 1922).
Ljudska glasba je bila pri nas v romantiènem obdobju posebna vrednota, povezana s
prebujanjem in gojenjem narodne zavesti. Na prelomu stoletja se je sicer glasbena
govorica poèasi sprošèala in zmerno podajala v modernejše vode, vendar se razmerje do
ljudske glasbe ni spremenilo. Le z zapisovanjem in prouèevanjem na terenu so nekateri
skladatelji posveèali glasbi razlièno pozornost in dobili popolnoma drugaèen pogled
nanjo. Skušali so podèrtati in izlušèiti njene enkratne posebnosti in znaèilnosti.
Pomembno delo, ki ga je Bartók opravil na etnomuzikološkem podroèju, je imelo velik
vpliv na ustvarjanje skladateljev vzhodne Evrope in je postalo zgled in dejansko
“razvodje, ki loèuje dva nespravljiva svetova.” (Merku, Pavle, 1989b) Tudi pri nas je za
ljudsko glasbo opaziti novo zanimanje in novo razmerje pri njenem prirejanju predvsem
po zaslugi Franceta Marolta in Matije Tomca: “Pahljaèa mo nosti se razpre: sredstva, ki
jih uporabljajo sodobni skladatelji, so izredno bogata in raznolika, kakor je razlièen
pristop k ljudski pesmi. Ko ima skladatelj terenske izkušnje ali se posveti študiju ljudske
glasbe, potem lahko izbere številne poti, to je odvisno od samega nazora ali tudi od
posamezne skladbe in prilo nosti. Od popolne zvestobe ljudskemu vzorcu, se pravi
njegovega natanènega citiranja v priredbi, mimo svobodnejše in bolj umetelne
arhitekture pri gradnji skladbe do popolnoma izvirne skladbe, ki uporablja izrazite
module ljudske pesmi, utegne vse postati enako tehten in zadet spomenik ljudski kulturi.”
(Merku, Pavle, 1989b)
Na razliènih predavanjih na to temo in v svojih prilo nostnih esejih je Merku vneto
zagovarjal svoja stališèa: po njegovih besedah naj bi se bil skladatelj zmo en osvoboditi
vseh mo nih kalupov in teoretiènih omejevanj o naèinu prirejanja in bi se raje poslu eval
svojih lastnih spoznavanj, izkustev, preprièanj, osebne razgledanosti, kulture in
obèutljivosti. Le tako bi lahko vzpostavil novo vez med ljudsko glasbo in današnjim
glasbenim obèestvom. Po Merkujevem preprièanju velja to v enaki meri za zborovodjo, ki
ima prav tako proste roke pri izbiri naèina, obèutljivosti in okusa pri sestavi programa:
tako kot skladatelj mora iz svojega zornega kota opravièevati svoje izbire in jih
preprièljivo predstavljati poslušalcem. Leta 1981 je v Ljubljani izšla njegova avtorska
zbirka zapisov, harmonizacij, priredb in obdelav ljudskih pesmi za mešane, enske in
moške zbore. Sledi ji manjša zbirka, ki jo je Merku napisal l. 1984 po naroèilu rimske
zalo be in je v celoti napisana za šolske otroške ali mladinske zbore; v njegovem opusu je
še nekaj razliènih ljudskih obdelav, ki so nastale ob razliènih prilikah ter nekaj
samospevov, kjer je avtor ohranjal intaktno ljudsko predlogo in jo podkrepil s povsem
originalno, najveèkrat klavirsko spremljavo z najbolj drznimi prijemi po zgledu
Benjamina Brittna.
3.1 Ljudske pesmi Slovencev v Italiji
(1981, ZKOS, ed. IDSS 27, Ljubljana)
V zbirki je avtor zbral 28 skladb s Krasa (Doberdob), iz Kanalske doline, Rezije in
Beneèije za mešane (14), moške (12) in enske zbore (2). Gre za antologijo priredb in
103
doloèiti sam.” (Kogoj, Marij, 1924) “Treba je priti do golega izraza, se pravi, priti do
svoje osebnosti […] ” (Kogoj, Marij, 1922).
Ljudska glasba je bila pri nas v romantiènem obdobju posebna vrednota, povezana s
prebujanjem in gojenjem narodne zavesti. Na prelomu stoletja se je sicer glasbena
govorica poèasi sprošèala in zmerno podajala v modernejše vode, vendar se razmerje do
ljudske glasbe ni spremenilo. Le z zapisovanjem in prouèevanjem na terenu so nekateri
skladatelji posveèali glasbi razlièno pozornost in dobili popolnoma drugaèen pogled
nanjo. Skušali so podèrtati in izlušèiti njene enkratne posebnosti in znaèilnosti.
Pomembno delo, ki ga je Bartók opravil na etnomuzikološkem podroèju, je imelo velik
vpliv na ustvarjanje skladateljev vzhodne Evrope in je postalo zgled in dejansko
“razvodje, ki loèuje dva nespravljiva svetova.” (Merku, Pavle, 1989b) Tudi pri nas je za
ljudsko glasbo opaziti novo zanimanje in novo razmerje pri njenem prirejanju predvsem
po zaslugi Franceta Marolta in Matije Tomca: “Pahljaèa mo nosti se razpre: sredstva, ki
jih uporabljajo sodobni skladatelji, so izredno bogata in raznolika, kakor je razlièen
pristop k ljudski pesmi. Ko ima skladatelj terenske izkušnje ali se posveti študiju ljudske
glasbe, potem lahko izbere številne poti, to je odvisno od samega nazora ali tudi od
posamezne skladbe in prilo nosti. Od popolne zvestobe ljudskemu vzorcu, se pravi
njegovega natanènega citiranja v priredbi, mimo svobodnejše in bolj umetelne
arhitekture pri gradnji skladbe do popolnoma izvirne skladbe, ki uporablja izrazite
module ljudske pesmi, utegne vse postati enako tehten in zadet spomenik ljudski kulturi.”
(Merku, Pavle, 1989b)
Na razliènih predavanjih na to temo in v svojih prilo nostnih esejih je Merku vneto
zagovarjal svoja stališèa: po njegovih besedah naj bi se bil skladatelj zmo en osvoboditi
vseh mo nih kalupov in teoretiènih omejevanj o naèinu prirejanja in bi se raje poslu eval
svojih lastnih spoznavanj, izkustev, preprièanj, osebne razgledanosti, kulture in
obèutljivosti. Le tako bi lahko vzpostavil novo vez med ljudsko glasbo in današnjim
glasbenim obèestvom. Po Merkujevem preprièanju velja to v enaki meri za zborovodjo, ki
ima prav tako proste roke pri izbiri naèina, obèutljivosti in okusa pri sestavi programa:
tako kot skladatelj mora iz svojega zornega kota opravièevati svoje izbire in jih
preprièljivo predstavljati poslušalcem. Leta 1981 je v Ljubljani izšla njegova avtorska
zbirka zapisov, harmonizacij, priredb in obdelav ljudskih pesmi za mešane, enske in
moške zbore. Sledi ji manjša zbirka, ki jo je Merku napisal l. 1984 po naroèilu rimske
zalo be in je v celoti napisana za šolske otroške ali mladinske zbore; v njegovem opusu je
še nekaj razliènih ljudskih obdelav, ki so nastale ob razliènih prilikah ter nekaj
samospevov, kjer je avtor ohranjal intaktno ljudsko predlogo in jo podkrepil s povsem
originalno, najveèkrat klavirsko spremljavo z najbolj drznimi prijemi po zgledu
Benjamina Brittna.
3.1 Ljudske pesmi Slovencev v Italiji
(1981, ZKOS, ed. IDSS 27, Ljubljana)
V zbirki je avtor zbral 28 skladb s Krasa (Doberdob), iz Kanalske doline, Rezije in
Beneèije za mešane (14), moške (12) in enske zbore (2). Gre za antologijo priredb in
103
