Page 104 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 104
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
obdelav ljudskih pesmi, izraz ljudske ustvarjalnosti, ki zajema fantovske, ljubezenske,
nabo ne, vojaške in druge pesmi. Pesmarico je izdala Zveza kulturnih organizacij
Slovenije v Ljubljani (obsega 72 strani in je izšla v 320 izvodih) in je 27. številka edicije
Izbrana dela slovenskih skladateljev. Za opremo je poskrbela Jasna Merku. Najveè je
beneških ljudskih (15), ki so veèinoma zapisane v (od) Trinku(a), Štoblanku in Podutani,
rezijanske (8) pa izvirajo predvsem iz Bile in Uèje; zbirko zakljuèujejo štiri ukovske (iz
Ukev v Kanalski dolini) priredbe za moški zbor. Edina kraška je iz Doberdoba. Z
nekaterimi njegovimi pesmimi iz Beneške Slovenije smo se sreèali e v zbirki Petnajst
beneških pesmi (Trst, 1975). Plod petnajsletnega zbiranja ljudskih pesmi, za katerega se
mu je zdelo nujno – kot je sam pravil – da jih v prirejeni obliki posreduje poslušalcem v
koncertnih dvoranah in ob radijskih sprejemnikih in jih tako vraèa v kraje, od koder
prihajajo. Avtor je dodal slovarèek beneških, rezijanskih in nadiških nareènih izrazov in
navodila za izgovorjavo:“Èe so Beneèani in Rezijani (pa seveda Krašovci, Brici, Ziljani)
ohranili skozi tisoèletje te in take ljudske pesmi, potem imamo (in imajo) pravico, slišati
jih take, kakor so ive prišle do nas. In zbori, ki danes pojejo vsako umetno pesem v
izvirnem jeziku, lahko pojejo tudi vsako slovensko ljudsko pesem v njenem nareèju."
(Merku, Pavle, 1981c) Merku se je v svojem postopku izogibal stereotipnih pogledov in
zasnov, vnašal je nova zvoèna in sozvoèna obele ja, a vendar ohranjal izvirnost melodije
in ritma. Be al je od znanih prirejevalskih kalupov in iskal vzpon k samosvojemu
oblikovanju ter svoji poti. Izkazalo se je, da je oboje trdno zaèrtoval. Nov pristop je
dorasel in razvil ga je v zrel in polnokrven svet: od prastarih srednjeveških (sakralnih)
besedil, do trpkih, ivljenjskih rezijanskih pesmi in beneških ljubezenskih ali vojaških
zgodb. Vedno je skušal najti ravnovesje med dušo in racionalizmom; ljudsko pesem je
ohranjal nedotaknjeno z raznimi sodobnimi pristopi, tako v vodenju glasov kot v
harmonskih tvorbah, ki so veèkrat trenutni, nakljuèni rezultat vodenja horizontalnih
kontrapunktov in linij, ki so mu bile bolj pomembne. Vsakemu glasu je pušèal spevnost in
jasno funkcijo v polifonem stavku. Uporabljal je vse znane klasiène postope imitacije,
variiranja ali samo ponavljanja znaèilnih okruškov – modulov. Merku je izhajal iz
tradicije, znaèilnosti in samih navad, postopov ljudskih pevcev; enoglasni zaèetki,
postopno dodajanje novih glasov, pedalni burdunski toni in kadence brez terce ali
zakljuèki v unisonu. Z naèrtnim izogibanjem toniki ob koncu vsake kitice je dajal vtis
nadaljevanja v kitièni pesmi. Vsaka kitica nudi skladatelju vsakiè nove mo nosti, prijeme,
kombinacije in barve, tudi sprošèanje novih idej, tako da originalnemu napevu dodaja
nove melodiène linije in ustvarja èisto po naravni poti nove harmonske napetosti. S tem je
vsaki kitici dal znaèilno podobo glede na tekst in karakter, a ohranjal njeno melodièno
tematsko integriteto, obenem reševal problem iteracije kitiène strukture ljudske pesmi in
jim ohranjal pristnost s široko paleto idej, ki se dopolnjujejo in nadgrajujejo v vedno jasno
zasnovani zvoèni in oblikovni strukturi. Opazen je lahko velik obèutek do metrike besede
in prosto rabo sestavljenih taktovskih naèinov; veèkrat jih je uporabil tudi prikrito in le
zaèasno. Taktnice mu niso pomenile ovire in jih je prosto izpušèal ali premikal.
Harmonski postopi so prosti, veèkrat povsem neljudski in neobièajni, a izhajajo iz
ljudskega petja in tudi instrumentalne glasbe (npr. borduni in znaèilni postopi bunkule,
zakljuèki v enoglasju in izpihovanje dude), vse v slu bi in kontekstu izraza, prenašanja
moènih obèutkov in trpkosti oziroma èlovekovih stisk, opisanih v tekstu. Tako je ohranjal
pristnost in izpovednost izraza, pripovedi in ljudskost napeva. Vsaka skladba prinaša nov
104
obdelav ljudskih pesmi, izraz ljudske ustvarjalnosti, ki zajema fantovske, ljubezenske,
nabo ne, vojaške in druge pesmi. Pesmarico je izdala Zveza kulturnih organizacij
Slovenije v Ljubljani (obsega 72 strani in je izšla v 320 izvodih) in je 27. številka edicije
Izbrana dela slovenskih skladateljev. Za opremo je poskrbela Jasna Merku. Najveè je
beneških ljudskih (15), ki so veèinoma zapisane v (od) Trinku(a), Štoblanku in Podutani,
rezijanske (8) pa izvirajo predvsem iz Bile in Uèje; zbirko zakljuèujejo štiri ukovske (iz
Ukev v Kanalski dolini) priredbe za moški zbor. Edina kraška je iz Doberdoba. Z
nekaterimi njegovimi pesmimi iz Beneške Slovenije smo se sreèali e v zbirki Petnajst
beneških pesmi (Trst, 1975). Plod petnajsletnega zbiranja ljudskih pesmi, za katerega se
mu je zdelo nujno – kot je sam pravil – da jih v prirejeni obliki posreduje poslušalcem v
koncertnih dvoranah in ob radijskih sprejemnikih in jih tako vraèa v kraje, od koder
prihajajo. Avtor je dodal slovarèek beneških, rezijanskih in nadiških nareènih izrazov in
navodila za izgovorjavo:“Èe so Beneèani in Rezijani (pa seveda Krašovci, Brici, Ziljani)
ohranili skozi tisoèletje te in take ljudske pesmi, potem imamo (in imajo) pravico, slišati
jih take, kakor so ive prišle do nas. In zbori, ki danes pojejo vsako umetno pesem v
izvirnem jeziku, lahko pojejo tudi vsako slovensko ljudsko pesem v njenem nareèju."
(Merku, Pavle, 1981c) Merku se je v svojem postopku izogibal stereotipnih pogledov in
zasnov, vnašal je nova zvoèna in sozvoèna obele ja, a vendar ohranjal izvirnost melodije
in ritma. Be al je od znanih prirejevalskih kalupov in iskal vzpon k samosvojemu
oblikovanju ter svoji poti. Izkazalo se je, da je oboje trdno zaèrtoval. Nov pristop je
dorasel in razvil ga je v zrel in polnokrven svet: od prastarih srednjeveških (sakralnih)
besedil, do trpkih, ivljenjskih rezijanskih pesmi in beneških ljubezenskih ali vojaških
zgodb. Vedno je skušal najti ravnovesje med dušo in racionalizmom; ljudsko pesem je
ohranjal nedotaknjeno z raznimi sodobnimi pristopi, tako v vodenju glasov kot v
harmonskih tvorbah, ki so veèkrat trenutni, nakljuèni rezultat vodenja horizontalnih
kontrapunktov in linij, ki so mu bile bolj pomembne. Vsakemu glasu je pušèal spevnost in
jasno funkcijo v polifonem stavku. Uporabljal je vse znane klasiène postope imitacije,
variiranja ali samo ponavljanja znaèilnih okruškov – modulov. Merku je izhajal iz
tradicije, znaèilnosti in samih navad, postopov ljudskih pevcev; enoglasni zaèetki,
postopno dodajanje novih glasov, pedalni burdunski toni in kadence brez terce ali
zakljuèki v unisonu. Z naèrtnim izogibanjem toniki ob koncu vsake kitice je dajal vtis
nadaljevanja v kitièni pesmi. Vsaka kitica nudi skladatelju vsakiè nove mo nosti, prijeme,
kombinacije in barve, tudi sprošèanje novih idej, tako da originalnemu napevu dodaja
nove melodiène linije in ustvarja èisto po naravni poti nove harmonske napetosti. S tem je
vsaki kitici dal znaèilno podobo glede na tekst in karakter, a ohranjal njeno melodièno
tematsko integriteto, obenem reševal problem iteracije kitiène strukture ljudske pesmi in
jim ohranjal pristnost s široko paleto idej, ki se dopolnjujejo in nadgrajujejo v vedno jasno
zasnovani zvoèni in oblikovni strukturi. Opazen je lahko velik obèutek do metrike besede
in prosto rabo sestavljenih taktovskih naèinov; veèkrat jih je uporabil tudi prikrito in le
zaèasno. Taktnice mu niso pomenile ovire in jih je prosto izpušèal ali premikal.
Harmonski postopi so prosti, veèkrat povsem neljudski in neobièajni, a izhajajo iz
ljudskega petja in tudi instrumentalne glasbe (npr. borduni in znaèilni postopi bunkule,
zakljuèki v enoglasju in izpihovanje dude), vse v slu bi in kontekstu izraza, prenašanja
moènih obèutkov in trpkosti oziroma èlovekovih stisk, opisanih v tekstu. Tako je ohranjal
pristnost in izpovednost izraza, pripovedi in ljudskost napeva. Vsaka skladba prinaša nov
104
