Page 95 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 95
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
Merku je še v šestdesetih letih uspel zapisati v strogem predmestju, njegovi najbli nji
okolici in slovenskem zaledju vzdol celotne jezikovne meje med Slovenijo in Furlanijo
celo napeve, ki izhajajo iz zgodnjega srednjega veka. Ob zaèetku dvajsetega stoletja so
italijanski zbori prepevali ljudske pesmi, ki jih v resnici tu ni bilo: bile so priredbe
narodnozabavnih ponarodelih motivov raznih skladateljev tistega èasa, kot so med
najvidnejšimi Antonio Illesberg (1882–1953)4, Mario Bugamelli in Giulio Viozzi.
“Vsekakor je popolnoma jasno, da te literature ne moremo imeti in oznaèiti kot ljudske.
Tudi sama faktura teh harmonizacij nima neke velike umetniške vrednosti in ob podobni
literaturi drugih evropskih narodov popolnoma zbledi; tudi zato je poèasi popolnoma
izginila. Nenehna povezanost in tisoèletno zgodovinsko medsebojno vplivanje Furlanov
in Slovencev ob meji je zanimiva in polna medsebojnih vplivov: ne pozabimo, da je bila
reka Idrijca (Judrio) meja med oglejskim patriarhatom (do 1420), potem beneško
republiko (do 1797) in habsburškim cesarstvom do leta 1866 (ko so se tudi beneški
slovenci odloèili za pristop k Kraljevini Italije; ta je e tedaj na veliko obljubljala
ohranitev pravic, ki so jih ti imeli še iz èasa patriarhata in Beneške republike; poseben
status mejne marke je prebivalce mejnega podroèja povsem osvobodil tlaèanstva in
plaèevanja davkov v zameno za stalno skrb in obrambo meje pred tujci. Habsburški
Slovenci npr. takih privilegijev niso poznali). Tudi pol stoletja Francoskih vpadov in
izmenjevanja gospodovanja z Habzbur ani po razpadu Beneške republike ni prineslo
veèjih kulturno-socialnih pretresov. Kot reèeno se Slovenci v videnski pokrajini leta 1866
s plebiscitom odloèijo za takratno italijansko oblast. Po letu 1918 so se jim pridru ili še
Slovenci iz Goriške in Tr aške pokrajine ter tisti iz Pule in Reke. Tudi takrat so vse
italijanske obljube ostale neizpolnjene (po koncu te vojne je ena tretjina Slovencev od
habsburške dinastije prešla pod savojsko kraljevino, kar je zanje pomenilo katastrofalen
zgodovinski prelom): še veè. Fašizem je postopoma omejil in zadušil vsako njihovo
kulturno in socialno-dru beno dejavnost. Šele po letu 1945 (1. maja po jugoslovanski
osvoboditvi mesta) je anglo-ameriška oblast nad mestom in njenim ozemljem spet
vzpostavila jezikovno in kulturno društveno svobodo: enako velja za Italijo, ki jim nasledi
v Gorici (septembra 1947) in v Trstu (leta 1954). Vendar dose e slovenska manjšina v
videnski pokrajini narodnostno priznanje šele po tridestetih letih (od Pariške mirovne
pogodbe leta 1947, prek Londonskega memoranduma in Videnskega sporazuma (1962),
do Osimskih sporazumov (1975) in ratifikacije, ki jih italijanski parlament konèno
sprejme šele leta 2001!). Leta 2007 se dokonèno odpre meja na 223 kilometrov dolgi èrti
od Tromeje na Peèi do Debelega rtièa ob morju, kjer ivijo Slovenci in jih nazadnje le
pove e v enotni kulturni prostor. Idrijca je danes le administrativna meja med goriško in
vidensko pokrajino. Pred pribli no sto leti (1915) je prav na mostu èez Idrijco, ki povezuje
Visinale del Judrio (UD) in Giassìco/Jesíèje (GO) poèil prvi puškin strel med vojaki
italijanske in avstrijske vojske; v obeh so vojsko slu ili tudi Slovenci. Ta tisoèletna (1200
let) povezanost med sosedi (Furlani in Slovenci) je privedla tudi do naravne interakcije
(medsebojnega vplivanja) med narodoma.”
4 Illesberg je bil prvi uèitelj harmonije in kompoziceije Luigija Dallapiccole, ki mu je s svojim zborom
(ACEGAT, v katerem naj bi pela tudi Kogojeva mama in kasneje tudi najstarejši brat, prvorojenec) v Trstu
premierno tudi izvedel, “Prima serie di cori a cappella di Michelangelo Buonarroti il giovane (Il coro delle
malmaritate in Il coro dei malammogliati).
95
Merku je še v šestdesetih letih uspel zapisati v strogem predmestju, njegovi najbli nji
okolici in slovenskem zaledju vzdol celotne jezikovne meje med Slovenijo in Furlanijo
celo napeve, ki izhajajo iz zgodnjega srednjega veka. Ob zaèetku dvajsetega stoletja so
italijanski zbori prepevali ljudske pesmi, ki jih v resnici tu ni bilo: bile so priredbe
narodnozabavnih ponarodelih motivov raznih skladateljev tistega èasa, kot so med
najvidnejšimi Antonio Illesberg (1882–1953)4, Mario Bugamelli in Giulio Viozzi.
“Vsekakor je popolnoma jasno, da te literature ne moremo imeti in oznaèiti kot ljudske.
Tudi sama faktura teh harmonizacij nima neke velike umetniške vrednosti in ob podobni
literaturi drugih evropskih narodov popolnoma zbledi; tudi zato je poèasi popolnoma
izginila. Nenehna povezanost in tisoèletno zgodovinsko medsebojno vplivanje Furlanov
in Slovencev ob meji je zanimiva in polna medsebojnih vplivov: ne pozabimo, da je bila
reka Idrijca (Judrio) meja med oglejskim patriarhatom (do 1420), potem beneško
republiko (do 1797) in habsburškim cesarstvom do leta 1866 (ko so se tudi beneški
slovenci odloèili za pristop k Kraljevini Italije; ta je e tedaj na veliko obljubljala
ohranitev pravic, ki so jih ti imeli še iz èasa patriarhata in Beneške republike; poseben
status mejne marke je prebivalce mejnega podroèja povsem osvobodil tlaèanstva in
plaèevanja davkov v zameno za stalno skrb in obrambo meje pred tujci. Habsburški
Slovenci npr. takih privilegijev niso poznali). Tudi pol stoletja Francoskih vpadov in
izmenjevanja gospodovanja z Habzbur ani po razpadu Beneške republike ni prineslo
veèjih kulturno-socialnih pretresov. Kot reèeno se Slovenci v videnski pokrajini leta 1866
s plebiscitom odloèijo za takratno italijansko oblast. Po letu 1918 so se jim pridru ili še
Slovenci iz Goriške in Tr aške pokrajine ter tisti iz Pule in Reke. Tudi takrat so vse
italijanske obljube ostale neizpolnjene (po koncu te vojne je ena tretjina Slovencev od
habsburške dinastije prešla pod savojsko kraljevino, kar je zanje pomenilo katastrofalen
zgodovinski prelom): še veè. Fašizem je postopoma omejil in zadušil vsako njihovo
kulturno in socialno-dru beno dejavnost. Šele po letu 1945 (1. maja po jugoslovanski
osvoboditvi mesta) je anglo-ameriška oblast nad mestom in njenim ozemljem spet
vzpostavila jezikovno in kulturno društveno svobodo: enako velja za Italijo, ki jim nasledi
v Gorici (septembra 1947) in v Trstu (leta 1954). Vendar dose e slovenska manjšina v
videnski pokrajini narodnostno priznanje šele po tridestetih letih (od Pariške mirovne
pogodbe leta 1947, prek Londonskega memoranduma in Videnskega sporazuma (1962),
do Osimskih sporazumov (1975) in ratifikacije, ki jih italijanski parlament konèno
sprejme šele leta 2001!). Leta 2007 se dokonèno odpre meja na 223 kilometrov dolgi èrti
od Tromeje na Peèi do Debelega rtièa ob morju, kjer ivijo Slovenci in jih nazadnje le
pove e v enotni kulturni prostor. Idrijca je danes le administrativna meja med goriško in
vidensko pokrajino. Pred pribli no sto leti (1915) je prav na mostu èez Idrijco, ki povezuje
Visinale del Judrio (UD) in Giassìco/Jesíèje (GO) poèil prvi puškin strel med vojaki
italijanske in avstrijske vojske; v obeh so vojsko slu ili tudi Slovenci. Ta tisoèletna (1200
let) povezanost med sosedi (Furlani in Slovenci) je privedla tudi do naravne interakcije
(medsebojnega vplivanja) med narodoma.”
4 Illesberg je bil prvi uèitelj harmonije in kompoziceije Luigija Dallapiccole, ki mu je s svojim zborom
(ACEGAT, v katerem naj bi pela tudi Kogojeva mama in kasneje tudi najstarejši brat, prvorojenec) v Trstu
premierno tudi izvedel, “Prima serie di cori a cappella di Michelangelo Buonarroti il giovane (Il coro delle
malmaritate in Il coro dei malammogliati).
95
