Page 102 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 102
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek

(ed. Pizzicato, P. 398 E. , Viden, 2003), s katerima je utrdil in potrdil identiteto Slovencev
v Italiji. Dodana vrednost in pomembnost teh izdaj je njuna dvojezic¡nost. Vsako
posamezno enoto je prevedel v italijanšc¡ino. Razen izjem, pri katerih gre za objave
zapisanih besedil, so vsi magnetofonski posnetki, zapisani v fonetic¡ni transkripciji in
tako ostajajo primeren temelj za študij narec¡ij in to ne le za njihovo fonološko, ampak tudi
morfološko, sintaktic¡no in semantic¡no jezikovno ravan. V knjigi je pribli no 600
izvirnih primerov naše duhovne kulture v obliki pripovednih in lirskih pesmi,
razporejenih po letnem in ivljenjskem ciklusu, plesnih, poskoènic, otroških posmehulj,
pivskih pesmi, pravljic in pripovedk, molitev, legend, mitologije, zagovorov in
pregovorov, urokov za ljudsko zdravljenje, iger, opisev obièajev in glasbil (celo
kuhinjskih receptov). Obse no gradivo je sistematsko porazdelil na tri pokrajine Furlanije
- Julijske krajine, v katerih ivijo Slovenci v Italiji, na njihove obèine in vsa nareèna
obmoèja: brkinskega, nadiškega, terskega, rezijanskega in ziljskega, kar predstavlja eno
najbogatejših zbirk etnofonskega gradiva. Tako kolièinsko kot kakovostno je
najpomembnejše gradivo našel v Beneški Sloveniji in v Reziji: saj „[…] sta menda edina
dva dialekta, na katera ni vplivala slovenska kultura. To se pravi, da sta ohranila do danes
davno in integralno kmeèko pristnost, ki je iz drugih dialektov zdavnaj izginila. U itek za
ljubitelje jezika kakor za jezikoslovca. V njih mrgoli starinskih izrazov, posebnih vez in
pomenov, toliko posebnosti, ki se ob njih lahko le bogatimo." (zap. Legiša, Drago ali Jeza,
Franc, 1970). Zaradi razèlenjene orografije ter zaradi zgodovinske izolacije je Merku v
Beneèiji in v Reziji našel še bogato etnografsko gradivo, ki je drugje e izginilo.

Etnomuzikološka izkušnja (po letu 1965) ga je zaznamovala in spremenila njegov pogled
na glasbo. Kot veèina slovenskih skladateljev je ljudsko pesem površno poznal in
podcenjeval. Odkril pa je ogromno bogastvo, iz katerega je lahko èrpal tako vsebinsko kot
oblikovno. Njegove priredbe niso ljudske v strogem smislu besede, kljub temu pa so
postale zelo priljubljene. Veèkrat je o svojem izkustvu z ljudsko glasbo in odnosu, ki ga je
razvil, predaval in kritièno pisal. Zavedal se je, da so ljudski glasbi šteti dnevi, sodobna pa
se v svojem raziskovanju odmika od publike.

3 Praksa: Merku kot prirejevalec

Ljudske pesmi je Merku zaèel prirejati zelo zgodaj. Leta 1947 je kot študent na ljubljanski
univerzi zapisal svoj prvenec, priredbo kraške pesmi Dekle, dekle ..., ljudsko iz Dobravelj
(zabele ena tudi kot ljudska iz Ponikev pri Avberju), (NZ 1953, str. 76) po zapisu Riharda
Orla, poznano po stereotipni in šablonski harmonizaciji Brede Šèek: po naèelih nemške
tradicije, takratne obèutljivosti in racionalnosti, ki so jo uèili izhajajoè še iz klasicizma;
naèina, ki se je še utrdil v obdobju romantike. Zagovarjal je zelo jasno stališèe do ljudske
glasbe, ki ga lahko pove emo in izpeljujemo iz podobnih pogledov Marija Kogoja v
svojih zapisih in èlankih o ljudski glasbi (v skladateljevi zapušèini, ki jo hrani glasbeni
oddelek NUK); “Kar se tièe harmonizacije narodnih pesmi, mislim, da ni harmonizacija
sama sebi cilj, nego da imamo doseèi oni izraz, ki ga ima pesem v ljudstvu, nekak duh
mase […]” (Kogoj, Marij, 1914) “Èe hoèemo kaj doseèi, bodimo dejanski. Vsakdo naj
komponira, kakor misli, da je prav. Tako tudi bo prav. Prav zanj in za vse. Ali naj bo
narodna pesem izhodišèe za našo muziko ali le èlovek sam, to mora vsak ustvarjajoèi zase

102
   97   98   99   100   101   102   103   104   105   106   107