Page 110 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 110
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
Da jöra ma Æanynaua (ljubezenska, po zapisu iz Bile, za moški zbor).
Temi v prvem tenorju in bordunu, ki izhaja iz enoglasja v drugem, je postopno dodajal
ostale glasove v padajoèih sekundnih postopih. S tem je ustvaril zvoèno gmoto z
narašèanjem harmonske in barvne napetosti do zadnje kitice, kjer je vodil tretji bas v
sekstah z melodijo. Edine male kontrapunktiène odmike izpelje prvi bas ob zdr anem
petglasnem narašèanju orgelpukta v ostalih glasovih. Preprosta zamisel statiène
spremljave in gostenja v klaster ob zdr anem homofonem skandiranju skupnega teksta
dose e neverjetno naptost do zakljuène kadence v unisonu s karakteristièim izpihovanjem
dud(e) v srednjih glasovih. Karakteristièen ritmièni moment je duola (dveh osmik proti
trem, v pulzu rezijánkice).
Èièi nana, Marièica (22. - 23. 12. 1975, ljubezenska, po zapisu iz Bile, za mešani zbor).
Preprosta priredba po zanj e ustaljenih metodah, ki jo je popestril z dvotaktno hemiolo
pred codo.
Gre alba šë èez Bu ico (23. - 24. 12. 1978, ljubezenska, po zapisu iz Uèjé, za mešani
zbor).
Je enostavna harmonizacija: plesna, nagajivo poskoèna, posejana z znaèilnimi okraski v
melodiji (mordenti).
Da göra ta Škarbinina (29. 11. 1978, ljubezenska, po zapisu iz Bile, za mešani zbor).
Harmonizacija mirnejšega plesa, okrašena s acciaccaturami in mordenti in veèkrat
uporabljenimi èistimi oktavami in kvintami kot izpeljava/spomin borduna oz. bunkule.
Ore ti triji krajaue (1969, trikraljevska, po zapisu iz Solbice, za dva mešana zbora).
Netipièni ljudski pesmi iz Rezije z vplivi starega sakralnega napeva je ohranil antièni
prizvok s preprostim ljudskim obièajem, spremljavo v kvintah in oktavah. Za zakljuèek
velja izrabiti oba zbora soèasno skupaj (po lastni izkušnji in avtorjevim odobravanjem). V
knjigi Ljudsko izroèilo Slovencev v Italiji, na str. 383, je celotno besedilo, ki ga lahko (v
skrajšani obliki) izrabimo za daljšo in mogoènejšo izvedbo harmonizacije.
Ma sa a èenèe lipa mi (26. 5. 1979, po zapisu z Uèjé, za 8. moških glasov).
Lipaj ma stara Uida (11. 2. 1980, po zapisu iz Lišèacev, za mešani zbor). Zapisal je dve
razlièici znaèilne slovenske ljudske pesmi o lepi Vidi: liku in simbolu hrepenenja in sreèe,
ki je v teku let prerasel v vseslovenski mit o nedose eni ljubezni, upanju, sreèi, o lepšem v
vsakdanjih stvareh. Obdelave se je lotil po splošnih naèelih, ki jih je e prikazal do zdaj v
prirejenih ljudskih pesmih: od enoglasja, v naravno dvoglasje z bordunom po ustaljeni
instrumentalni praksi, vodenjem melodije po glasovih, prek izrabe enskega in moškega
zbora z izmenjavanjem ali v dialogu in ohranjanjem arhaiènosti z uporabo oktav in kvint v
spremljavi ali vkljuèevanjem solistov v unisonu do minimalnih harmonskih posegov, da
se izmika ponavljanju kitiènega besedila. Kot je prej to storil e veèkrat, je prepustil
dinamiko in agogiko izvajalcu, glede na dramatski potek teksta.
110
Da jöra ma Æanynaua (ljubezenska, po zapisu iz Bile, za moški zbor).
Temi v prvem tenorju in bordunu, ki izhaja iz enoglasja v drugem, je postopno dodajal
ostale glasove v padajoèih sekundnih postopih. S tem je ustvaril zvoèno gmoto z
narašèanjem harmonske in barvne napetosti do zadnje kitice, kjer je vodil tretji bas v
sekstah z melodijo. Edine male kontrapunktiène odmike izpelje prvi bas ob zdr anem
petglasnem narašèanju orgelpukta v ostalih glasovih. Preprosta zamisel statiène
spremljave in gostenja v klaster ob zdr anem homofonem skandiranju skupnega teksta
dose e neverjetno naptost do zakljuène kadence v unisonu s karakteristièim izpihovanjem
dud(e) v srednjih glasovih. Karakteristièen ritmièni moment je duola (dveh osmik proti
trem, v pulzu rezijánkice).
Èièi nana, Marièica (22. - 23. 12. 1975, ljubezenska, po zapisu iz Bile, za mešani zbor).
Preprosta priredba po zanj e ustaljenih metodah, ki jo je popestril z dvotaktno hemiolo
pred codo.
Gre alba šë èez Bu ico (23. - 24. 12. 1978, ljubezenska, po zapisu iz Uèjé, za mešani
zbor).
Je enostavna harmonizacija: plesna, nagajivo poskoèna, posejana z znaèilnimi okraski v
melodiji (mordenti).
Da göra ta Škarbinina (29. 11. 1978, ljubezenska, po zapisu iz Bile, za mešani zbor).
Harmonizacija mirnejšega plesa, okrašena s acciaccaturami in mordenti in veèkrat
uporabljenimi èistimi oktavami in kvintami kot izpeljava/spomin borduna oz. bunkule.
Ore ti triji krajaue (1969, trikraljevska, po zapisu iz Solbice, za dva mešana zbora).
Netipièni ljudski pesmi iz Rezije z vplivi starega sakralnega napeva je ohranil antièni
prizvok s preprostim ljudskim obièajem, spremljavo v kvintah in oktavah. Za zakljuèek
velja izrabiti oba zbora soèasno skupaj (po lastni izkušnji in avtorjevim odobravanjem). V
knjigi Ljudsko izroèilo Slovencev v Italiji, na str. 383, je celotno besedilo, ki ga lahko (v
skrajšani obliki) izrabimo za daljšo in mogoènejšo izvedbo harmonizacije.
Ma sa a èenèe lipa mi (26. 5. 1979, po zapisu z Uèjé, za 8. moških glasov).
Lipaj ma stara Uida (11. 2. 1980, po zapisu iz Lišèacev, za mešani zbor). Zapisal je dve
razlièici znaèilne slovenske ljudske pesmi o lepi Vidi: liku in simbolu hrepenenja in sreèe,
ki je v teku let prerasel v vseslovenski mit o nedose eni ljubezni, upanju, sreèi, o lepšem v
vsakdanjih stvareh. Obdelave se je lotil po splošnih naèelih, ki jih je e prikazal do zdaj v
prirejenih ljudskih pesmih: od enoglasja, v naravno dvoglasje z bordunom po ustaljeni
instrumentalni praksi, vodenjem melodije po glasovih, prek izrabe enskega in moškega
zbora z izmenjavanjem ali v dialogu in ohranjanjem arhaiènosti z uporabo oktav in kvint v
spremljavi ali vkljuèevanjem solistov v unisonu do minimalnih harmonskih posegov, da
se izmika ponavljanju kitiènega besedila. Kot je prej to storil e veèkrat, je prepustil
dinamiko in agogiko izvajalcu, glede na dramatski potek teksta.
110
