Page 107 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 107
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
Tam za turškim grièem (1971, vojaška, po zapisu od Trinka, za moški zbor).
Zaèetek obdelave je šolski primer slovenskega ljudskega petja: enoglasni zaèetek drugega
tenorja s postopnimi vstopi ostalih dveh glasov (baritona in basa). Neusmiljeno hladno
vojaško vzdušje uvede ostinato spodnjih dveh glasov v kvinti (tan, tan... - oponašanje
bobnov). Spretno se je izognil šabloni in jo razbil ter metrièno razgibal z dodatnim
zamikom vstopa melodije nad binarnim ostinatom (izmenjevanje taktovskega naèina 4+3
v sami melodiji). Prvi tenor se ostalim glasovom pridru i kasneje kot barvna nadgradnja z
naèinom èez (v terci nad drugim tenorjem). Enako je razgibal monotono ponavljanje
binarnega ostinata (tokrat z dodano rastoèo linijo prvega tenorja) s sinkopo ob zakljuèku
tretje kitice. Od tu naprej se oblikovno ponovita prvi dve kitici v obratnem vrstnem redu; s
postopno umiritvijo in opušèanjem ostinata in prehodom na pedalni ton, do povsem
umirjenega zakljuèka na unisonu. Ohranil je pristnost izvirnika in s široko paleto idej, ki
se kontrapunktièno, harmonsko, ritmièno dopoljnjujejo in nadgrajujejo v jasno zasnovani
zvoèni in oblikovni konstrukciji.
Dve let’ an pu (1966, mrliška, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Izšla je e v zbirki Petnajst beneških (Trst, 1975) in tudi kot samospev (17.9.1966) v Tri
ljudske pesmi iz Beneèije, za sopran (visoki glas) in klavir. “Zbiral sem in delal priredbe.
To izkustvo me je uèilo postati boljši skladatelj kot prej, ko sem bil zelo abstrakten.”
(Gregoriè, Tatjana, 2005)
Oj, pršu sen na sred vasi (1966, ljubezenska, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Merkuju je uspelo prikazati dialog med fantoma (v zaèetnem moškem zboru) in kasneje
med fantoma in dekletom, ko je v dogajanje vkljuèil enski glas, alte. Vešèe je izkoristil
uporabo imitacijske tehnike in z gostenjem harmonske govorice vseskozi preseneèa z
nenavadnimi horizontalno izpeljanimi harmonskimi kombinacijami; hkratna uporaba
dveh besedil podèrtuje dvoplastnost melodiène linije v altih in spremljave v moškem
zboru. Prav dialog in dvoplastnost uèinkujeta pristno in sve e ter dajeta skladbi novega
zagona. Po drugi ponovitvi najprej sledi dvoglasni zakljuèek (ki je kot na zaèetku zaupan
moškim glasovom) in predstavlja oto en odhod dveh poklapanih snubcev; zakljuèek je
homofono štiriglasen.
Svieti lunca cielo noæ (1966, ljubezenska, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Harmonsko enostavna in preprosta priredba s prehajalnimi toni in nenavadno hote visoko
postavitvijo moških glasov, ki jih je v kulminaciji za zgostitev še pripeljal v kromatiènih
postopih do ekstremnih leg.
Petelinèek je zapieu (27. 7. 1976, vojaška, po zapisu od Trinka, za moški zbor).
Kratka dvokitièna miniaturna priredba v znaèilnem izmenjevanju sestavljenega metruma
3+4. Zaèetnemu enoglasju v prvem tenorju se postopoma prikljuèijo ostali glasovi v
padajoèem redu. Enako drugi bas zakljuèi v zamiku. Nepretrgan pulz èetrtinke nadaljujejo
zadr ki in razvezi, tudi ko se melodija v ternaru naslanja na zaèetni polovinki.
107
Tam za turškim grièem (1971, vojaška, po zapisu od Trinka, za moški zbor).
Zaèetek obdelave je šolski primer slovenskega ljudskega petja: enoglasni zaèetek drugega
tenorja s postopnimi vstopi ostalih dveh glasov (baritona in basa). Neusmiljeno hladno
vojaško vzdušje uvede ostinato spodnjih dveh glasov v kvinti (tan, tan... - oponašanje
bobnov). Spretno se je izognil šabloni in jo razbil ter metrièno razgibal z dodatnim
zamikom vstopa melodije nad binarnim ostinatom (izmenjevanje taktovskega naèina 4+3
v sami melodiji). Prvi tenor se ostalim glasovom pridru i kasneje kot barvna nadgradnja z
naèinom èez (v terci nad drugim tenorjem). Enako je razgibal monotono ponavljanje
binarnega ostinata (tokrat z dodano rastoèo linijo prvega tenorja) s sinkopo ob zakljuèku
tretje kitice. Od tu naprej se oblikovno ponovita prvi dve kitici v obratnem vrstnem redu; s
postopno umiritvijo in opušèanjem ostinata in prehodom na pedalni ton, do povsem
umirjenega zakljuèka na unisonu. Ohranil je pristnost izvirnika in s široko paleto idej, ki
se kontrapunktièno, harmonsko, ritmièno dopoljnjujejo in nadgrajujejo v jasno zasnovani
zvoèni in oblikovni konstrukciji.
Dve let’ an pu (1966, mrliška, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Izšla je e v zbirki Petnajst beneških (Trst, 1975) in tudi kot samospev (17.9.1966) v Tri
ljudske pesmi iz Beneèije, za sopran (visoki glas) in klavir. “Zbiral sem in delal priredbe.
To izkustvo me je uèilo postati boljši skladatelj kot prej, ko sem bil zelo abstrakten.”
(Gregoriè, Tatjana, 2005)
Oj, pršu sen na sred vasi (1966, ljubezenska, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Merkuju je uspelo prikazati dialog med fantoma (v zaèetnem moškem zboru) in kasneje
med fantoma in dekletom, ko je v dogajanje vkljuèil enski glas, alte. Vešèe je izkoristil
uporabo imitacijske tehnike in z gostenjem harmonske govorice vseskozi preseneèa z
nenavadnimi horizontalno izpeljanimi harmonskimi kombinacijami; hkratna uporaba
dveh besedil podèrtuje dvoplastnost melodiène linije v altih in spremljave v moškem
zboru. Prav dialog in dvoplastnost uèinkujeta pristno in sve e ter dajeta skladbi novega
zagona. Po drugi ponovitvi najprej sledi dvoglasni zakljuèek (ki je kot na zaèetku zaupan
moškim glasovom) in predstavlja oto en odhod dveh poklapanih snubcev; zakljuèek je
homofono štiriglasen.
Svieti lunca cielo noæ (1966, ljubezenska, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Harmonsko enostavna in preprosta priredba s prehajalnimi toni in nenavadno hote visoko
postavitvijo moških glasov, ki jih je v kulminaciji za zgostitev še pripeljal v kromatiènih
postopih do ekstremnih leg.
Petelinèek je zapieu (27. 7. 1976, vojaška, po zapisu od Trinka, za moški zbor).
Kratka dvokitièna miniaturna priredba v znaèilnem izmenjevanju sestavljenega metruma
3+4. Zaèetnemu enoglasju v prvem tenorju se postopoma prikljuèijo ostali glasovi v
padajoèem redu. Enako drugi bas zakljuèi v zamiku. Nepretrgan pulz èetrtinke nadaljujejo
zadr ki in razvezi, tudi ko se melodija v ternaru naslanja na zaèetni polovinki.
107
