Page 106 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 106
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 29. zvezek
zbor (prvi glas v razponu none, drugi sekste, tretji oktave) ali enski zbor. Merku je
skladbo posvetil Goriškemu dekliškemu zboru in zborovodkinji Lojzki Bratu . V
priporoèilu jim je svetoval: “Medtem ko naj poje zbor kar se da uglajeno, kulturno,
koncertno, naj poje solistka kar ljudsko, to se pravi preprosto, nekulturno, nekoncertno.
Glas je lahko glasek, lahko je raskav, lahko kakršen koli, le na intonacijo je treba paziti in
na ritmiko.” (Merku, Pavle, v pismu Lojzki Bratu , 1974).
Fantje Lubjanèarji (31. 12. 1977, ljubezenska, po zapisu iz Štoblanka, za osem moških
glasov).
Prva od treh, ki jih je skladatelj povezal v sklop Tri ljudske iz Beneèije, za osem moških
glasov in jih (1978) posvetil študentskemu oktetu in Urošu Lajovcu. Skladatelj si je
privošèil priredbo v smislu oponašanja vojaške instrumentalne spremljave (ta-ta,
plen-plen, pa-pa). Zvoèna konstrukcija je stroga in jasno izdelana in zavestno sledi cilju,
ki si ga je skladatelj postavil. Oblikovati je elel sporoèilo, kako zabavati sebe in
poslušalce. Poèuti se svobodnega s pravico do odstopanja od pravil, teorij in predpisanih
postopkov. Njegov prepoznavni znak postane domišljija in mojstrstvo. Sama raznolikost
teksta omogoèa skladatelju, da se odloèi, kako povsem novo skladbo pripravi za
koncertno dvorano. “In èe je tisti, ki pesem odkrije, tudi skladatelj, ga bo nova
profesionalna in èloveška izkušnja dodatno obogatila. Nastala bo skladba - nova,
popolnoma drugaèna od izvirne.” (Merku, Pavle, 2001a, prevod) Za oktet je vedno pisal
osemglasno.
Dve let’ an pu (15. 11. 1977, mrliška, po zapisu iz Štoblanka, za osem moških glasov).
Poslušalca vseskozi preseneèa z razliènimi melodiènimi kombinacijami, najprej v
imitaciji od postopnega vstopanja posameznih glasov vse do homofonega osemglasnega
petja. Podobno, vendar variirano se je lotil druge kitice, ki ji sledi coda s ponavljanjem
zadnjega dela teksta druge kitice. Izpeljana je sve e, harmonsko in oblikovno bogato.
Posebno lahkotnost pridobi z vnosom ternarja. Z velikim posluhom, obèutkom in
odgovornostjo je ravnal z metriko, ki je vedno izpeljana iz kvalitativno in kvantitativno
zlogovanega besedila. Prav ta raznolikost lomi vèasih togi ritem in predstavlja dodano
vrednost njegovim obdelavam: še naprej ostaja znaèilnost slovenske ljudske pesmi.
Starèiæ je zgoda ustú (3. 1. 1978, pripovedna, po zapisu iz Plestišèa, za osem moških
glasov).
Posluh prozodiji in izmenjujoèim metriènim naglasom je izpostavil takoj na zaèetku pri
zapisu sestavljenega taktovskega naèina (3+2), glasbenega utripa, ki se naslanja na
menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov v tekstu. Oblikovno lahko napev
razdelimo na štiri dele; A, B, C, D, celo pesem pa lahko razporedimo tako; ABCD, CDD,
ABBB, BDD, CD, ABBB, CD. Skladatelj je izbiral vedno najbolj zanimive, neznane in
prikladne napeve. Raznolikost teksta in ljudske melodije so ga navdihovale in pritegnile
vsakiè znova, kar mu je omogoèalo, da je sam odloèal in izbiral povsem nov pristop in
novo varianto. “Skladatelj ima celo pravico izbirati med mo nostmi, ki jih takoj prepozna
kot okrajne, poosebljene, celo zmotne ali nepopolne.” (Pavle, Merku, 2001a, prevod)
106
zbor (prvi glas v razponu none, drugi sekste, tretji oktave) ali enski zbor. Merku je
skladbo posvetil Goriškemu dekliškemu zboru in zborovodkinji Lojzki Bratu . V
priporoèilu jim je svetoval: “Medtem ko naj poje zbor kar se da uglajeno, kulturno,
koncertno, naj poje solistka kar ljudsko, to se pravi preprosto, nekulturno, nekoncertno.
Glas je lahko glasek, lahko je raskav, lahko kakršen koli, le na intonacijo je treba paziti in
na ritmiko.” (Merku, Pavle, v pismu Lojzki Bratu , 1974).
Fantje Lubjanèarji (31. 12. 1977, ljubezenska, po zapisu iz Štoblanka, za osem moških
glasov).
Prva od treh, ki jih je skladatelj povezal v sklop Tri ljudske iz Beneèije, za osem moških
glasov in jih (1978) posvetil študentskemu oktetu in Urošu Lajovcu. Skladatelj si je
privošèil priredbo v smislu oponašanja vojaške instrumentalne spremljave (ta-ta,
plen-plen, pa-pa). Zvoèna konstrukcija je stroga in jasno izdelana in zavestno sledi cilju,
ki si ga je skladatelj postavil. Oblikovati je elel sporoèilo, kako zabavati sebe in
poslušalce. Poèuti se svobodnega s pravico do odstopanja od pravil, teorij in predpisanih
postopkov. Njegov prepoznavni znak postane domišljija in mojstrstvo. Sama raznolikost
teksta omogoèa skladatelju, da se odloèi, kako povsem novo skladbo pripravi za
koncertno dvorano. “In èe je tisti, ki pesem odkrije, tudi skladatelj, ga bo nova
profesionalna in èloveška izkušnja dodatno obogatila. Nastala bo skladba - nova,
popolnoma drugaèna od izvirne.” (Merku, Pavle, 2001a, prevod) Za oktet je vedno pisal
osemglasno.
Dve let’ an pu (15. 11. 1977, mrliška, po zapisu iz Štoblanka, za osem moških glasov).
Poslušalca vseskozi preseneèa z razliènimi melodiènimi kombinacijami, najprej v
imitaciji od postopnega vstopanja posameznih glasov vse do homofonega osemglasnega
petja. Podobno, vendar variirano se je lotil druge kitice, ki ji sledi coda s ponavljanjem
zadnjega dela teksta druge kitice. Izpeljana je sve e, harmonsko in oblikovno bogato.
Posebno lahkotnost pridobi z vnosom ternarja. Z velikim posluhom, obèutkom in
odgovornostjo je ravnal z metriko, ki je vedno izpeljana iz kvalitativno in kvantitativno
zlogovanega besedila. Prav ta raznolikost lomi vèasih togi ritem in predstavlja dodano
vrednost njegovim obdelavam: še naprej ostaja znaèilnost slovenske ljudske pesmi.
Starèiæ je zgoda ustú (3. 1. 1978, pripovedna, po zapisu iz Plestišèa, za osem moških
glasov).
Posluh prozodiji in izmenjujoèim metriènim naglasom je izpostavil takoj na zaèetku pri
zapisu sestavljenega taktovskega naèina (3+2), glasbenega utripa, ki se naslanja na
menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov v tekstu. Oblikovno lahko napev
razdelimo na štiri dele; A, B, C, D, celo pesem pa lahko razporedimo tako; ABCD, CDD,
ABBB, BDD, CD, ABBB, CD. Skladatelj je izbiral vedno najbolj zanimive, neznane in
prikladne napeve. Raznolikost teksta in ljudske melodije so ga navdihovale in pritegnile
vsakiè znova, kar mu je omogoèalo, da je sam odloèal in izbiral povsem nov pristop in
novo varianto. “Skladatelj ima celo pravico izbirati med mo nostmi, ki jih takoj prepozna
kot okrajne, poosebljene, celo zmotne ali nepopolne.” (Pavle, Merku, 2001a, prevod)
106
