Page 105 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 105
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
pogled, nov pristop do obdelave in nobene ne moremo imeti niti za priredbo niti za
harmonizacijo. Osebna nota je zelo izrazita, vendar ostajajo ta dela kljub temu pristna in
ljudsko enkratna. Vsakemu izbranemu napevu je elel in uspel vdahniti novo ivljenje ter
ga opremil in pripravil za novo funkcijo. Z nenavadnimi horizontalnimi izpeljanimi
harmonskimi kombinacijami je vsakiè na novo preseneèal ali npr. s hkratno uporabo dveh
besedil podèrtoval dvoplasnost melodiène linije v altih in spremljave v moškem zboru.
Harmonsko preprosto priredbo s prehajalnimi toni je okarakteriziral z nenavadno visoko
postavitvijo moških glasov, ki jih je v kulminaciji za zgostitev pripeljal v kromatiènih
postopih do ekstremnih leg. S takim vèasih minimalnim variiranjem in prehajanjem
melodije po glasovih je dosegal vedno nove kombinacije in barve v vsaki kitici. Obdelava
ni veè samo posvetna ljudska ali obredna pesem, temveè jo nova oblaèila in oblika
pospremijo v nov svet; ostaja za vedno naša narodna zapušèina, primerna in opravljena za
koncertno publiko.14 Merkujev cilj je bil dose en. Vrnil je pesmi ljudstvu in jih obenem
posredoval sodobnim pevcem in današnji publiki: “ elel jih je posredovati kot
zgodovinsko kulturni spomenik najzahodnejšega kraja, kjer še ivijo Slovenci.” (Šivic,
Pavel, 1981) Skladbe nam tako pribli ajo ljudsko glasbo v vsej svoji pristnosti in lepoti v
izvirnem zapisu, z obèutljivim avtorskim pristopom, osebnimi predlogami ter posegi, da
bi jih pribli al sodobni publiki in izvajalcem. Izvzel jih je iz izvirnega okolja in se je zato
èutil svobodnejšega, da jih predstavi v novi preobleki. Struktura je vedno premišljeno
organizirana in se spretno izogiba šablonskemu ponavljanju kitiènih pesmi. U ival je v
tem, da nam je vsako obdelano ljudsko pesem ponudil v vnovièno uporabo. Ustvaril nam
je novo zvoèno konstrukcijo, strogo in jasno izdelano in tako oblikoval novo sporoèilo, ki
izhaja iz naših davnih èasov. Odstopanje od pravil in teorije, mojstrstvo in domišljija so ga
vodili do zastavljenega cilja, da bi zabaval sebe in poslušalce, vedno s spoštljivim, a
znanstveno kritiènim obèutkom do izvirnega dokumenta, ki ga je izostril prav na terenu, v
stalni povezavi z ljudmi, ki so se mu odprli in zaupali. Ker se jim je znal pribli ati,
prisluhniti, soèustvovati in podo ivljati njihova obèutja, je postal njihov. Sprejeli so ga za
svojega. Pridobljeno zaupanje je visoko cenil in jim ga skušal povrniti tako, da je njihovo
ustno izroèilo obogatil in ponudil potomcem.
3.1.1 Primeri
V zbirki najdemo sledeèe skladbe:
Ljudmila (1978, ljubezenska, po napevu iz Doberdoba, za enski zbor).
Skladatelj je takoj izpostavil karakteristièni sestavljeni taktovski naèin (6+7). Vtis
nadaljevanja v kitièni pesmi je zavestno dosegel z izogibanjem toniki ob koncu vsake
kitice.
Tinke, tonke, patalonke (20. 4. 1974, otroške nagajivke, po zapisu ljudskih pesmi iz
Marsina, za enski zbor).
Uporabil je tri marsinske ljudske, ki jih pojejo otrokom: dve šaljivki in uspavanko. Vse tri
so zelo preproste, enoglasne in imajo le nekaj taktov. Priredil jih je za troglasen dekliški
14 Sam sem se o tem lahko preprièal ob petju pri cerkvenem obredu v Uèji pri odzivu publike v cerkvi in
kasneje na “placu”, ko so domaèini spoznali svoje vi e in z velikim odobravanjem navdušeno ploskali.
Presenetljivo enako navdušeno se je npr. odzivala mednarodna publika na slavnostnem koncertu v stari
romanski katedrali na festivalu v Provansi.
105
pogled, nov pristop do obdelave in nobene ne moremo imeti niti za priredbo niti za
harmonizacijo. Osebna nota je zelo izrazita, vendar ostajajo ta dela kljub temu pristna in
ljudsko enkratna. Vsakemu izbranemu napevu je elel in uspel vdahniti novo ivljenje ter
ga opremil in pripravil za novo funkcijo. Z nenavadnimi horizontalnimi izpeljanimi
harmonskimi kombinacijami je vsakiè na novo preseneèal ali npr. s hkratno uporabo dveh
besedil podèrtoval dvoplasnost melodiène linije v altih in spremljave v moškem zboru.
Harmonsko preprosto priredbo s prehajalnimi toni je okarakteriziral z nenavadno visoko
postavitvijo moških glasov, ki jih je v kulminaciji za zgostitev pripeljal v kromatiènih
postopih do ekstremnih leg. S takim vèasih minimalnim variiranjem in prehajanjem
melodije po glasovih je dosegal vedno nove kombinacije in barve v vsaki kitici. Obdelava
ni veè samo posvetna ljudska ali obredna pesem, temveè jo nova oblaèila in oblika
pospremijo v nov svet; ostaja za vedno naša narodna zapušèina, primerna in opravljena za
koncertno publiko.14 Merkujev cilj je bil dose en. Vrnil je pesmi ljudstvu in jih obenem
posredoval sodobnim pevcem in današnji publiki: “ elel jih je posredovati kot
zgodovinsko kulturni spomenik najzahodnejšega kraja, kjer še ivijo Slovenci.” (Šivic,
Pavel, 1981) Skladbe nam tako pribli ajo ljudsko glasbo v vsej svoji pristnosti in lepoti v
izvirnem zapisu, z obèutljivim avtorskim pristopom, osebnimi predlogami ter posegi, da
bi jih pribli al sodobni publiki in izvajalcem. Izvzel jih je iz izvirnega okolja in se je zato
èutil svobodnejšega, da jih predstavi v novi preobleki. Struktura je vedno premišljeno
organizirana in se spretno izogiba šablonskemu ponavljanju kitiènih pesmi. U ival je v
tem, da nam je vsako obdelano ljudsko pesem ponudil v vnovièno uporabo. Ustvaril nam
je novo zvoèno konstrukcijo, strogo in jasno izdelano in tako oblikoval novo sporoèilo, ki
izhaja iz naših davnih èasov. Odstopanje od pravil in teorije, mojstrstvo in domišljija so ga
vodili do zastavljenega cilja, da bi zabaval sebe in poslušalce, vedno s spoštljivim, a
znanstveno kritiènim obèutkom do izvirnega dokumenta, ki ga je izostril prav na terenu, v
stalni povezavi z ljudmi, ki so se mu odprli in zaupali. Ker se jim je znal pribli ati,
prisluhniti, soèustvovati in podo ivljati njihova obèutja, je postal njihov. Sprejeli so ga za
svojega. Pridobljeno zaupanje je visoko cenil in jim ga skušal povrniti tako, da je njihovo
ustno izroèilo obogatil in ponudil potomcem.
3.1.1 Primeri
V zbirki najdemo sledeèe skladbe:
Ljudmila (1978, ljubezenska, po napevu iz Doberdoba, za enski zbor).
Skladatelj je takoj izpostavil karakteristièni sestavljeni taktovski naèin (6+7). Vtis
nadaljevanja v kitièni pesmi je zavestno dosegel z izogibanjem toniki ob koncu vsake
kitice.
Tinke, tonke, patalonke (20. 4. 1974, otroške nagajivke, po zapisu ljudskih pesmi iz
Marsina, za enski zbor).
Uporabil je tri marsinske ljudske, ki jih pojejo otrokom: dve šaljivki in uspavanko. Vse tri
so zelo preproste, enoglasne in imajo le nekaj taktov. Priredil jih je za troglasen dekliški
14 Sam sem se o tem lahko preprièal ob petju pri cerkvenem obredu v Uèji pri odzivu publike v cerkvi in
kasneje na “placu”, ko so domaèini spoznali svoje vi e in z velikim odobravanjem navdušeno ploskali.
Presenetljivo enako navdušeno se je npr. odzivala mednarodna publika na slavnostnem koncertu v stari
romanski katedrali na festivalu v Provansi.
105
