Page 109 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 109
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
Jezus je od smarti vstau (10. 1967, velikonoèna, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Pesem je razširjena po vsej Evropi od poznega srednjega veka dalje. Zelo natanèno je o
tem pisal e Ivan Trinko leta 1915.15 Ta tekst in njegovo melodijo, ki izvira iz èasov pred
reformacijo še danes prepevajo v slovenski Beneèiji: “Jezus je od smerti vstal, od svoje
bridke martre; za to se veselimo ino Boga lastimo: Aleluja!”. Zapis ohranja metrièno
sestavljene kombinacije (2+2+3+2, 2+3+3+2+2, 2+3+2+2, itd.), eno osnovnih znaèilnosti
slovenske ljudske pesmi. Iz bo iènega èasa je še dobro znan drugi napev iz istih èasov.
Trubar ga omenja kot “Solennis ille cantus Dies est laetitiae, a quodam ante haec tempora
bene translatus ...”, ki je nemškega izvora, ker obstaja starejši zapis v nemškem rokopisu
iz XV. stoletja in katerega poznamo Foersterjevo harmonizacijo iz leta 1883. V slovenski
Beneèiji jo poznajo z malimi spremembami: “Te dan je vsega veseja, Devica je rodila,
Tega sina bo jega, Devica je ostala. Našega odrešenika, stvarnika nebeškega in
angeljskega kraja. Kdu je slišal glih ta glas? Devica je rodila Boga. Je èuda prevelika.”
Trinko omeni še naslednji napev, ki ga ljudstvo poje ad immemorabili, posebno ob
blagoslovu Najsvetejšega (Svetega rešnjega telesa): “Na kolena dol padimo ino Jezusa
poèastimo to sveto rešnje telo, k’je gor postavljeno”. Znaèilnost teh napevov je veliko
število kitic. “Kdor je imel sreèo to slišati v ivo je lahko sam spoznal velièino teh
starodavnih napevov.” (Trinko, Ivan, 1915). Merku ohranja dorski modus s preprostimi
modalnimi zvezami. Kljub temu nenehno preseneèa z razliènimi harmonskimi
kombinacijami.
Tana Sarte (1968, ljubezenska, po zapisu s Solbice, za moški zbor in od 11.10. do
5.11.1998 tudi za mešani zbor).
Matrica in morfologija plesa sta v tesni povezavi podobni napevom slovanskega izvora.
Gre za poskoèni ples iz Rezije (rezijánkica, izvira iz sredneješkega ljudskega plesa, fr.
contredanse, eng. country dance), njegova najmanjša ritmièna enota je èetrtinka z
osminko, kar ga tesno povezuje s starim plesom forlana. Poznamo ga od poznega baroka,
po ustnem izroèilu, do danes je ohranjen v istrskem Vodnjanu (Vicus Attinianum ali
Dignano d’Istria). Merku se tu dr i instrumentalne tradicije pedalnih tonov na osnovnih
stopnjah. Znaèilno temo podpira s spremljavo v kvartah in kvintah in zakljuèki v
enoglasju ali s kvinto; zgornja glasova pa po starih navadah v tercah in sekstah.
15 Enako piše Trinko o ljudski pesmi in odnosu do zbiranja ljudskega blaga za Filološko furlansko društvo
(Trinko, Ivan, 1932); kjer omenja tradicijo zbiranja pri drugih narodih (tudi jugoslovanskih). Posebno
pomembnost daje Trinko povezovanju in vrednotenju ljudske poezije z glasbo; kakor sta to poèela
Goethe, ki je bele il ljudsko poezijo v Dalmaciji in jo prevajal in Nicolò Tommaseo (Šibenik, 1802 -
Firence, 1874). V povezovanju besede, glasbe in plesa omenja Trinko tudi ljudske plese v Reziji. Opozarja
na zanimive vplive in prevzemanja med sosednjimi narodi in spomni na nekaj znaèilnosti med slovensko
in furlansko ljudsko glasbo; veèglasno petje, zborovsko tradicijo v vsaki mali vasi, bogastvo razliènih in
mnogoterih slovenskih ljudskih napevov, ki so jih prenesli tudi med Furlane v zameno za lahkotnejše in
poskoènejše (furlanske) ljudske vi e. Z izjemo Furlanov pozna Italija le enoglasno ljudsko petje ( e
omenjene izjeme so v Liguriji in na Sardiniji). Trinko v svojem referatu spodbuja zbiranje in vrednotenje
ter obdelovanje teh v pravem, iskrenem in pristnem ljudskem duhu. Enako zavzeto poroèa o zelo starem
ljudskem liturgiènem petju arhaiènega izvora, ki se je kot tako ohranilo prav v slovenski Beneèiji in o
zaèudenju tistih, ki so poslušali stare napeve iz XV. stoletja (Trinko omenja staro zbirko iz leta 1584, kjer
je ohranjena stara velikonoèna pesem in se nave e na Trubarja in njegove izdaje). Obenem se spomni,
kako je ljudstvo v letih spreminjalo besedilo in ga prirejalo po potrebi, vendar na isto melodijo. Podèrtal
je zanimivo dejstvo, da je enako besedilo zapisano v Vocabolario Italiano e schiavo (Viden 1602), ki ga je
izdal Gregorij Alasia da Sommaripa.
109
Jezus je od smarti vstau (10. 1967, velikonoèna, po zapisu iz Štoblanka, za mešani zbor).
Pesem je razširjena po vsej Evropi od poznega srednjega veka dalje. Zelo natanèno je o
tem pisal e Ivan Trinko leta 1915.15 Ta tekst in njegovo melodijo, ki izvira iz èasov pred
reformacijo še danes prepevajo v slovenski Beneèiji: “Jezus je od smerti vstal, od svoje
bridke martre; za to se veselimo ino Boga lastimo: Aleluja!”. Zapis ohranja metrièno
sestavljene kombinacije (2+2+3+2, 2+3+3+2+2, 2+3+2+2, itd.), eno osnovnih znaèilnosti
slovenske ljudske pesmi. Iz bo iènega èasa je še dobro znan drugi napev iz istih èasov.
Trubar ga omenja kot “Solennis ille cantus Dies est laetitiae, a quodam ante haec tempora
bene translatus ...”, ki je nemškega izvora, ker obstaja starejši zapis v nemškem rokopisu
iz XV. stoletja in katerega poznamo Foersterjevo harmonizacijo iz leta 1883. V slovenski
Beneèiji jo poznajo z malimi spremembami: “Te dan je vsega veseja, Devica je rodila,
Tega sina bo jega, Devica je ostala. Našega odrešenika, stvarnika nebeškega in
angeljskega kraja. Kdu je slišal glih ta glas? Devica je rodila Boga. Je èuda prevelika.”
Trinko omeni še naslednji napev, ki ga ljudstvo poje ad immemorabili, posebno ob
blagoslovu Najsvetejšega (Svetega rešnjega telesa): “Na kolena dol padimo ino Jezusa
poèastimo to sveto rešnje telo, k’je gor postavljeno”. Znaèilnost teh napevov je veliko
število kitic. “Kdor je imel sreèo to slišati v ivo je lahko sam spoznal velièino teh
starodavnih napevov.” (Trinko, Ivan, 1915). Merku ohranja dorski modus s preprostimi
modalnimi zvezami. Kljub temu nenehno preseneèa z razliènimi harmonskimi
kombinacijami.
Tana Sarte (1968, ljubezenska, po zapisu s Solbice, za moški zbor in od 11.10. do
5.11.1998 tudi za mešani zbor).
Matrica in morfologija plesa sta v tesni povezavi podobni napevom slovanskega izvora.
Gre za poskoèni ples iz Rezije (rezijánkica, izvira iz sredneješkega ljudskega plesa, fr.
contredanse, eng. country dance), njegova najmanjša ritmièna enota je èetrtinka z
osminko, kar ga tesno povezuje s starim plesom forlana. Poznamo ga od poznega baroka,
po ustnem izroèilu, do danes je ohranjen v istrskem Vodnjanu (Vicus Attinianum ali
Dignano d’Istria). Merku se tu dr i instrumentalne tradicije pedalnih tonov na osnovnih
stopnjah. Znaèilno temo podpira s spremljavo v kvartah in kvintah in zakljuèki v
enoglasju ali s kvinto; zgornja glasova pa po starih navadah v tercah in sekstah.
15 Enako piše Trinko o ljudski pesmi in odnosu do zbiranja ljudskega blaga za Filološko furlansko društvo
(Trinko, Ivan, 1932); kjer omenja tradicijo zbiranja pri drugih narodih (tudi jugoslovanskih). Posebno
pomembnost daje Trinko povezovanju in vrednotenju ljudske poezije z glasbo; kakor sta to poèela
Goethe, ki je bele il ljudsko poezijo v Dalmaciji in jo prevajal in Nicolò Tommaseo (Šibenik, 1802 -
Firence, 1874). V povezovanju besede, glasbe in plesa omenja Trinko tudi ljudske plese v Reziji. Opozarja
na zanimive vplive in prevzemanja med sosednjimi narodi in spomni na nekaj znaèilnosti med slovensko
in furlansko ljudsko glasbo; veèglasno petje, zborovsko tradicijo v vsaki mali vasi, bogastvo razliènih in
mnogoterih slovenskih ljudskih napevov, ki so jih prenesli tudi med Furlane v zameno za lahkotnejše in
poskoènejše (furlanske) ljudske vi e. Z izjemo Furlanov pozna Italija le enoglasno ljudsko petje ( e
omenjene izjeme so v Liguriji in na Sardiniji). Trinko v svojem referatu spodbuja zbiranje in vrednotenje
ter obdelovanje teh v pravem, iskrenem in pristnem ljudskem duhu. Enako zavzeto poroèa o zelo starem
ljudskem liturgiènem petju arhaiènega izvora, ki se je kot tako ohranilo prav v slovenski Beneèiji in o
zaèudenju tistih, ki so poslušali stare napeve iz XV. stoletja (Trinko omenja staro zbirko iz leta 1584, kjer
je ohranjena stara velikonoèna pesem in se nave e na Trubarja in njegove izdaje). Obenem se spomni,
kako je ljudstvo v letih spreminjalo besedilo in ga prirejalo po potrebi, vendar na isto melodijo. Podèrtal
je zanimivo dejstvo, da je enako besedilo zapisano v Vocabolario Italiano e schiavo (Viden 1602), ki ga je
izdal Gregorij Alasia da Sommaripa.
109
