Page 115 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana: Jakob Jež (1928-) Tokovi sodobne zborovske glasbe, leto 14, zvezek 29 / Year 14, Issue 29, 2018
P. 115
Stojan Kuret, LJUDSKO IZROÈILO SLOVENCEV V ITALIJI ...
uporabimo klarineta, oboi ali trobenti, vendar je potrebno notni zapis prikladno
transponirati; ni pa primerno uporabiti dveh razlièni inštrumentov.
Tonanina tonana (23. februarja 1982, uspavanka, posneta v Viškorši - obèina Tipana v
Karnajski dolini v razliènih obdobjih in iz razliènih virov).
Najprej zaène drugi glas in z ostinato osnovno ritmièno-melodièno figuro (izmenjujoèi
postop sekunde in terce navzdol iz zaèetnega tona), sledi kontrapunktièna spremljava
tretjega glasu v istem obsegu. Z minimalnimi sredstvi in preprostimi naravnimi postopi
dose e vsakiè spremembo intervala med obema glasovoma, ki postopoma ustvarjata
eljeno harmonsko napetost tudi z ritmiènim gostenjem. Prvi glas presenetljivo vstopi
kvarto višje z obèutno modulacijo, ki prinaša novo dimenzijo: nov razplet sledi v
spremljavi drugega in tretjega glasu, ki nastopata v imitaciji z glasbenim materialom
tretjega glasu. Dose eno troglasje (ritmièo poenoteno v ostri punktirani figuraciji) je za
dosego viška oz. najveèje napetosti dodatno nadgrajeno z vstopom zvonèkov najprej z
enim glasom (imitacija prvega glasu) in nato v sekstah. Sledi dvoglasna repriza in
umiritev, ki se zavestno izogiba toniki, kar daje obèutek neizpetega zakljuèka s konènim
terènim intervalom (na terci in kvinti). Kot je sam razlo il, je zapis v resnici le drobec
arhaiène pesmi. Merku izrablja do skrajnosti vse znaèilnosti teme in njene najmanjše
elemente, jih variira, krajša in spretno uporablja klasièno kontrapunktièno znanje. Jezik je
izèišèen brez odveènih nepotrebnih elementov z vedno jasno zastavljeno strukturo, da je s
tem dosegel eljeni izraz. Cilj mu je vedno bil ustvarjanje napetosti in sprostitev, iskanje
kontrastov in nasprotij pri razvijanju liriènih in ritmiènih delov. V tem iskanju se je
prepoznaval in se mu prepušèal.
Ninajèico bubajèico (20. maja 1970, uspavanka posneta v Mersinu v Nadiški dolini, pela
Anita Juretig, po domaèe Macónova).
Skladatelj je najprej predstavil izvirno spremljavo kontrastnega znaèaja, dodeljeno
zunanjima glasoma, nato je drugi (srednji) glas preprosto zasijal z ljudsko vi o v obsegu
kvinte. Uèinek je, kot je sam povedal, “odrešujoè”.
Deklica po vodo j’ šla (1970, fragment v širšem prostoru obèe znane liriène pesmi, posnet
v Èaneboli v Terski dolini, pela Pierina Cont).
Izrabil je tipièni ljudski modul v zgradbi preproste priredbe. Zaèetni unisono je razvil
najprej v enostavno dvoglasje z dodatkom pedalnega tona na dominanti, ki ga je popestril
s tercami in sekstami ter prvo kitico zakljuèil z obièajno kadenco v unisonu. V drugi kitici
je ponovil enoglasni zaèetek in ga razvil v enostavno preprosto naravno troglasje: pedalni
ton in terce v zgornjih dveh glasovih z dodatno uporabo onovnih prvin kontrapunkta. V
zadnjih treh taktih je spet pripeljal v enoglasni zakljuèek. Poèasi je uvajal in nakazoval
vedno nove harmonske prvine z ustvarjanjem naravnih napetosti, te je s preprostim,
logiènim vodenjem glasov vedno pripeljal do razveza in tako postopoma sprošèal
nakopièene zadr ke. Otrokom je elel razstreti svet naravno ustvarjenih in preprostih
disonanc, npr. postopno odmikanje od pedalnega tona. Ta element stare ljudske glasbe je
prenesel in uporabil tudi v avtorskih delih.
115
uporabimo klarineta, oboi ali trobenti, vendar je potrebno notni zapis prikladno
transponirati; ni pa primerno uporabiti dveh razlièni inštrumentov.
Tonanina tonana (23. februarja 1982, uspavanka, posneta v Viškorši - obèina Tipana v
Karnajski dolini v razliènih obdobjih in iz razliènih virov).
Najprej zaène drugi glas in z ostinato osnovno ritmièno-melodièno figuro (izmenjujoèi
postop sekunde in terce navzdol iz zaèetnega tona), sledi kontrapunktièna spremljava
tretjega glasu v istem obsegu. Z minimalnimi sredstvi in preprostimi naravnimi postopi
dose e vsakiè spremembo intervala med obema glasovoma, ki postopoma ustvarjata
eljeno harmonsko napetost tudi z ritmiènim gostenjem. Prvi glas presenetljivo vstopi
kvarto višje z obèutno modulacijo, ki prinaša novo dimenzijo: nov razplet sledi v
spremljavi drugega in tretjega glasu, ki nastopata v imitaciji z glasbenim materialom
tretjega glasu. Dose eno troglasje (ritmièo poenoteno v ostri punktirani figuraciji) je za
dosego viška oz. najveèje napetosti dodatno nadgrajeno z vstopom zvonèkov najprej z
enim glasom (imitacija prvega glasu) in nato v sekstah. Sledi dvoglasna repriza in
umiritev, ki se zavestno izogiba toniki, kar daje obèutek neizpetega zakljuèka s konènim
terènim intervalom (na terci in kvinti). Kot je sam razlo il, je zapis v resnici le drobec
arhaiène pesmi. Merku izrablja do skrajnosti vse znaèilnosti teme in njene najmanjše
elemente, jih variira, krajša in spretno uporablja klasièno kontrapunktièno znanje. Jezik je
izèišèen brez odveènih nepotrebnih elementov z vedno jasno zastavljeno strukturo, da je s
tem dosegel eljeni izraz. Cilj mu je vedno bil ustvarjanje napetosti in sprostitev, iskanje
kontrastov in nasprotij pri razvijanju liriènih in ritmiènih delov. V tem iskanju se je
prepoznaval in se mu prepušèal.
Ninajèico bubajèico (20. maja 1970, uspavanka posneta v Mersinu v Nadiški dolini, pela
Anita Juretig, po domaèe Macónova).
Skladatelj je najprej predstavil izvirno spremljavo kontrastnega znaèaja, dodeljeno
zunanjima glasoma, nato je drugi (srednji) glas preprosto zasijal z ljudsko vi o v obsegu
kvinte. Uèinek je, kot je sam povedal, “odrešujoè”.
Deklica po vodo j’ šla (1970, fragment v širšem prostoru obèe znane liriène pesmi, posnet
v Èaneboli v Terski dolini, pela Pierina Cont).
Izrabil je tipièni ljudski modul v zgradbi preproste priredbe. Zaèetni unisono je razvil
najprej v enostavno dvoglasje z dodatkom pedalnega tona na dominanti, ki ga je popestril
s tercami in sekstami ter prvo kitico zakljuèil z obièajno kadenco v unisonu. V drugi kitici
je ponovil enoglasni zaèetek in ga razvil v enostavno preprosto naravno troglasje: pedalni
ton in terce v zgornjih dveh glasovih z dodatno uporabo onovnih prvin kontrapunkta. V
zadnjih treh taktih je spet pripeljal v enoglasni zakljuèek. Poèasi je uvajal in nakazoval
vedno nove harmonske prvine z ustvarjanjem naravnih napetosti, te je s preprostim,
logiènim vodenjem glasov vedno pripeljal do razveza in tako postopoma sprošèal
nakopièene zadr ke. Otrokom je elel razstreti svet naravno ustvarjenih in preprostih
disonanc, npr. postopno odmikanje od pedalnega tona. Ta element stare ljudske glasbe je
prenesel in uporabil tudi v avtorskih delih.
115
