Page 157 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 157
n Florjanc, ORKESTRALNA DELA SAMA VREMŠAKA
vendar neke vrste mejnik. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili še nekatera
znaèilnejša dela.
Dela za simfonièni orkester po III. Simfoniji: Passacaglia za orkester, Koncert za
orgle in orkester in Suita za orkester
Po III. Simfoniji iz leta 1988 je Samo Vremšak v bolj ali manj dolgih èasovnih razmikih
napisal za simfonièni orkester še troje del, èe v ta sve enj prištejemo tudi tristavèni
Koncert za orgle in orkester iz leta 1991.38 Ker pa Koncert tvori enoto zase, ga v tem
kontekstu obidemo. Našo pozornost bosta pritegnili tako le še dve Vremšakovi simfonièni
orkestralni deli: Passacaglia za simfonièni orkester iz leta 1989 in Suita za orkester.
Passacaglia za simfonièni orkester39 je nastala le slabo leto po III. Simfoniji. Kljub
drugaènosti glasbene oblike ju ve e veè skupnih potez. e zasedba orkestra je simfoniji
identièna.40 Èeprav gre za delo, ki je namenjeno velikemu orkestru, ka e velik
kompozicijski vpliv oblike, ki jo je postavil J. S. Bach v svoji Passacagli v c-molu BWV
582. Vremšakova je postavljena na ton D in je kljub moèno kromatiènemu stavku jasno
razpoznaven d-molov tonalni okvir, kar je zelo znaèilno za Vremšakov kompozicijski
stavek. Znano je, da je bil Vremšak tudi sam organist in je Bachovo delo poznal iz prve
roke. Znan pa je tudi Bachov vpliv na to glasbeno obliko in na skladatelje, ki so jo
uporabili za njim, èeprav je sam napisal le eno tovrstno delo. Izza Bacha so namreè
passacaglie praviloma v molovi tonaliteti, kar je znaèilno tudi za 20. stoletje; potekajo v
poèasnem tempu in so slovesno ponotranjenega znaèaja. Ohranile so Frescobaldijev etos
dorskega modusa, kar je vplivalo tudi na Bacha. Bachov c-mol je namreè v zasnovi
transponiran dorski modus na finalis-C. Primeri v zgodovini glasbe so brez števila in jih ni
potrebno posebej naštevati.
Tudi Vremšakova enajstminutna skladba se oèitno ni elela odtegniti temu moènemu
vplivu, vkljuèno z izbiro tonalnega centra na ‘dorskem’ D. Vremšakova osemtaktna tema
sicer uporabi deset od dvanajstih poltonov, v zakljuèni kadenci jo Vremšak dodatno
obarva s primesmi frigijskega modusa, kar je zlasti v baroènih (pa tudi kasnejših)
passacagliah prej pravilo kot izjema. Vremšakova posebnost je ravno v tem, da frigijsko
obarva noto finalis D, s katero se vsaka naslednja variacija zaèenja, in ne dominanto A, ki
se ji v svoji temi – na videz – pravzaprav spretno izogiba, èeprav jo nato v poteku skladbe
rad izpostavlja.
Dejali smo, da le na videz. Zakljuèni takt, ki na tretji dobi pripravi nov zaèetek teme, se
kadenèno ustavi dejansko na terci dominante (nota cis). To pa ni vse. Èe pozorno
analiziramo temo od èetrtega takta naprej, opazimo spretno kadenciranje s pomoèjo
frigijskega postopa na dominanto A. Tako imata 4. in 5. takt vlogo sekundarne dominante
(d-fis-a-c) na subdominanto v prvem obratu (b-d-g), kar se dejansko zgodi v 6. in 7. taktu.
Tudi na videz harmonsko tuje zveneè sekstakord es-dura (g-b-es) v predzadnjem taktu ima
38 Tempi stavkov so: 1. Allegro maestoso, 2. Pastorale in 3. Allegro brillante. Niso citirane menjave znotraj
posameznih stavkov.
39 Za analizo je bila uporabljena rokopisna partitura, ki je v anastatièni reprodukciji Vremšakovega zapisa
izšla v Edicijah DSS 1236. Partitura ima obilo dirigentovih zaznamkov in opomb, kar nudi pri analizi še
dodatna sporoèila, saj gre za dirigentove s skladateljem usklajene zapise. Partituro hrani arhiv Društva
slovenskih skladateljev v Ljubljani.
40 Zasedba orkestra pri Passacaglii je sledeèa: 2.2.2.2–4.2.3.1–timp–archi.
157
vendar neke vrste mejnik. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili še nekatera
znaèilnejša dela.
Dela za simfonièni orkester po III. Simfoniji: Passacaglia za orkester, Koncert za
orgle in orkester in Suita za orkester
Po III. Simfoniji iz leta 1988 je Samo Vremšak v bolj ali manj dolgih èasovnih razmikih
napisal za simfonièni orkester še troje del, èe v ta sve enj prištejemo tudi tristavèni
Koncert za orgle in orkester iz leta 1991.38 Ker pa Koncert tvori enoto zase, ga v tem
kontekstu obidemo. Našo pozornost bosta pritegnili tako le še dve Vremšakovi simfonièni
orkestralni deli: Passacaglia za simfonièni orkester iz leta 1989 in Suita za orkester.
Passacaglia za simfonièni orkester39 je nastala le slabo leto po III. Simfoniji. Kljub
drugaènosti glasbene oblike ju ve e veè skupnih potez. e zasedba orkestra je simfoniji
identièna.40 Èeprav gre za delo, ki je namenjeno velikemu orkestru, ka e velik
kompozicijski vpliv oblike, ki jo je postavil J. S. Bach v svoji Passacagli v c-molu BWV
582. Vremšakova je postavljena na ton D in je kljub moèno kromatiènemu stavku jasno
razpoznaven d-molov tonalni okvir, kar je zelo znaèilno za Vremšakov kompozicijski
stavek. Znano je, da je bil Vremšak tudi sam organist in je Bachovo delo poznal iz prve
roke. Znan pa je tudi Bachov vpliv na to glasbeno obliko in na skladatelje, ki so jo
uporabili za njim, èeprav je sam napisal le eno tovrstno delo. Izza Bacha so namreè
passacaglie praviloma v molovi tonaliteti, kar je znaèilno tudi za 20. stoletje; potekajo v
poèasnem tempu in so slovesno ponotranjenega znaèaja. Ohranile so Frescobaldijev etos
dorskega modusa, kar je vplivalo tudi na Bacha. Bachov c-mol je namreè v zasnovi
transponiran dorski modus na finalis-C. Primeri v zgodovini glasbe so brez števila in jih ni
potrebno posebej naštevati.
Tudi Vremšakova enajstminutna skladba se oèitno ni elela odtegniti temu moènemu
vplivu, vkljuèno z izbiro tonalnega centra na ‘dorskem’ D. Vremšakova osemtaktna tema
sicer uporabi deset od dvanajstih poltonov, v zakljuèni kadenci jo Vremšak dodatno
obarva s primesmi frigijskega modusa, kar je zlasti v baroènih (pa tudi kasnejših)
passacagliah prej pravilo kot izjema. Vremšakova posebnost je ravno v tem, da frigijsko
obarva noto finalis D, s katero se vsaka naslednja variacija zaèenja, in ne dominanto A, ki
se ji v svoji temi – na videz – pravzaprav spretno izogiba, èeprav jo nato v poteku skladbe
rad izpostavlja.
Dejali smo, da le na videz. Zakljuèni takt, ki na tretji dobi pripravi nov zaèetek teme, se
kadenèno ustavi dejansko na terci dominante (nota cis). To pa ni vse. Èe pozorno
analiziramo temo od èetrtega takta naprej, opazimo spretno kadenciranje s pomoèjo
frigijskega postopa na dominanto A. Tako imata 4. in 5. takt vlogo sekundarne dominante
(d-fis-a-c) na subdominanto v prvem obratu (b-d-g), kar se dejansko zgodi v 6. in 7. taktu.
Tudi na videz harmonsko tuje zveneè sekstakord es-dura (g-b-es) v predzadnjem taktu ima
38 Tempi stavkov so: 1. Allegro maestoso, 2. Pastorale in 3. Allegro brillante. Niso citirane menjave znotraj
posameznih stavkov.
39 Za analizo je bila uporabljena rokopisna partitura, ki je v anastatièni reprodukciji Vremšakovega zapisa
izšla v Edicijah DSS 1236. Partitura ima obilo dirigentovih zaznamkov in opomb, kar nudi pri analizi še
dodatna sporoèila, saj gre za dirigentove s skladateljem usklajene zapise. Partituro hrani arhiv Društva
slovenskih skladateljev v Ljubljani.
40 Zasedba orkestra pri Passacaglii je sledeèa: 2.2.2.2–4.2.3.1–timp–archi.
157
