Page 160 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 160
O VREMŠAK (1930–2004)
Tempo I 0 ([1/4]=56);
Allegro ([1/4]=112)
Poco piu mosso ([1/4]=160–168)
Èlenitve stavkov so e na pogled raznolike, èeprav je tako znaèilna rapsodiènost iz prvega
Vremšakovega obdobja tukaj skoraj popolnoma izginila. Stavki, ki imajo odsek oznaèen s
Tempo Io, so zgrajeni po e omenjenem trodelnem A-B-A kljuèu. Izstopa zadnji, sedmi
stavek, ki ga je Vremšak poimenoval Rondeau (kólo). Stavek je tudi harmonsko zanimiv.
Vremšak se poigra z modusi, vendar s sodobnejšimi prijemi. Pogled na partituro poka e
subtilno ogledalno postavitev akordov: visoki glasovi godal se gibljejo v tonalni osi
E-frigijskega modusa, nizki glasovi godal pa njemu nasproti stojeèem ogledalnem
jonskem C-duru. Kdor pozna tonalno semantiko te vrste, bo hitro uvidel stiènost
vzhodnjaških in zahodnjaških glasbenih prvin. Tudi to je lahko oèitno le ob podrobnejših
analizah. Še manjšo zanimivo podrobnost bomo izpostavili: v prvem stavku Intrada
skladatelj takoj v zaèetku uporabi zanimive tematske reminiscence. Tema prvih dveh
taktov Intrade je citat, ki moèno spominja na zaèetek ljudske bo iène nabo ne pesmi Te
dan je usega veselja. Peti in šesti takt pa vsebujeta zaèetni takt znane skladbe Slike z
razstave Modesta Musorgskega. Sta ta dva citata zavestno storjena? Preveè sta oèitna, da
bi lahko sklepali na sluèaj.
Na tem mestu smo zakljuèili jedro naše razprave, s katero smo eleli pokazati okvirni
pregled Vremšakovih del za simfonièni orkester in skladateljevo razvojno pot, ki jo je na
simfoniènem podroèju prehodil. Razvidnejša postane tudi v zaèetku postavljena
ugotovitev, da lahko skladateljeve tri simfonije razumemo tudi kot tri mejnike v njegovem
simfoniènem ustvarjalnem loku: zaèetek ob prvi, rast ob drugi in slogovno zgošèevanje
zrelih let ob tretji. Ali velja ta uvid tudi za ostala podroèja Vremšakovega snovanja, bo
morala pokazati podrobnejša analiza vseh ostalih del. Skladateljeva dela za simfonièni
orkester paè ka ejo to podobo.
Vremšakova dela za komorne orkestralne sestave
Poglobljen analitièni opis Vremšakovih orkestralnih del za simfonièni orkester bo moral
upoštevati tudi uvide, ki jih vsebujejo izsledki analiz njegovih del za komorne orkestralne
sestave in pa Rapsodije za pihalni orkester iz leta 1976. Našteli smo jih v zaèetnem
poglavju. Troje del je Vremšak napisal za godalni orkester, eno pa za solista na orglah
skupaj z godalnim orkestrom, ki tvori enoto zase. Vsa dela so izdana v Edicijah društva
slovenskih skladateljev, kot je bilo omenjeno. Simfonietta za komorni orkester pa tvori
enoto zase.
Prvo delo – Tri skladbe za godalni orkester, 1954 – spada v èas Vremšakovega študija,
dvoje naslednjih del (Concertino in Sonatina oz. Sonata) pa v prvo skladateljevo
ustvarjalno obdobje med I. in II. Simfonijo. Skladba Sedem miniatur za godalni orkester iz
leta 1980 ka e znake prehodnega obdobja v omenjenem Vremšakovem ustvarjalnem
razvoju. V zaèetku partiture je skladateljev napotek: »OPOMBA: Dirigent mora dosledno
upoštevati predpisane metronomske brzine. Avtor«.49 Dejansko so v vseh stavkih,50 z
49 Uporabljena je bila izdaja: Sedem miniatur, za godalni orkester, 1980, v Ed. DSS 998 (1983). Za izdajo je
bil uporabljen skladateljev rokopis.
50 Stavki so naslednji: Alla marcia, Alla valse – menuetto, Alla toccata, Alla pastorale, Alla etude, Alla
marcia funebre in Alla gigue – Vivo.
160
Tempo I 0 ([1/4]=56);
Allegro ([1/4]=112)
Poco piu mosso ([1/4]=160–168)
Èlenitve stavkov so e na pogled raznolike, èeprav je tako znaèilna rapsodiènost iz prvega
Vremšakovega obdobja tukaj skoraj popolnoma izginila. Stavki, ki imajo odsek oznaèen s
Tempo Io, so zgrajeni po e omenjenem trodelnem A-B-A kljuèu. Izstopa zadnji, sedmi
stavek, ki ga je Vremšak poimenoval Rondeau (kólo). Stavek je tudi harmonsko zanimiv.
Vremšak se poigra z modusi, vendar s sodobnejšimi prijemi. Pogled na partituro poka e
subtilno ogledalno postavitev akordov: visoki glasovi godal se gibljejo v tonalni osi
E-frigijskega modusa, nizki glasovi godal pa njemu nasproti stojeèem ogledalnem
jonskem C-duru. Kdor pozna tonalno semantiko te vrste, bo hitro uvidel stiènost
vzhodnjaških in zahodnjaških glasbenih prvin. Tudi to je lahko oèitno le ob podrobnejših
analizah. Še manjšo zanimivo podrobnost bomo izpostavili: v prvem stavku Intrada
skladatelj takoj v zaèetku uporabi zanimive tematske reminiscence. Tema prvih dveh
taktov Intrade je citat, ki moèno spominja na zaèetek ljudske bo iène nabo ne pesmi Te
dan je usega veselja. Peti in šesti takt pa vsebujeta zaèetni takt znane skladbe Slike z
razstave Modesta Musorgskega. Sta ta dva citata zavestno storjena? Preveè sta oèitna, da
bi lahko sklepali na sluèaj.
Na tem mestu smo zakljuèili jedro naše razprave, s katero smo eleli pokazati okvirni
pregled Vremšakovih del za simfonièni orkester in skladateljevo razvojno pot, ki jo je na
simfoniènem podroèju prehodil. Razvidnejša postane tudi v zaèetku postavljena
ugotovitev, da lahko skladateljeve tri simfonije razumemo tudi kot tri mejnike v njegovem
simfoniènem ustvarjalnem loku: zaèetek ob prvi, rast ob drugi in slogovno zgošèevanje
zrelih let ob tretji. Ali velja ta uvid tudi za ostala podroèja Vremšakovega snovanja, bo
morala pokazati podrobnejša analiza vseh ostalih del. Skladateljeva dela za simfonièni
orkester paè ka ejo to podobo.
Vremšakova dela za komorne orkestralne sestave
Poglobljen analitièni opis Vremšakovih orkestralnih del za simfonièni orkester bo moral
upoštevati tudi uvide, ki jih vsebujejo izsledki analiz njegovih del za komorne orkestralne
sestave in pa Rapsodije za pihalni orkester iz leta 1976. Našteli smo jih v zaèetnem
poglavju. Troje del je Vremšak napisal za godalni orkester, eno pa za solista na orglah
skupaj z godalnim orkestrom, ki tvori enoto zase. Vsa dela so izdana v Edicijah društva
slovenskih skladateljev, kot je bilo omenjeno. Simfonietta za komorni orkester pa tvori
enoto zase.
Prvo delo – Tri skladbe za godalni orkester, 1954 – spada v èas Vremšakovega študija,
dvoje naslednjih del (Concertino in Sonatina oz. Sonata) pa v prvo skladateljevo
ustvarjalno obdobje med I. in II. Simfonijo. Skladba Sedem miniatur za godalni orkester iz
leta 1980 ka e znake prehodnega obdobja v omenjenem Vremšakovem ustvarjalnem
razvoju. V zaèetku partiture je skladateljev napotek: »OPOMBA: Dirigent mora dosledno
upoštevati predpisane metronomske brzine. Avtor«.49 Dejansko so v vseh stavkih,50 z
49 Uporabljena je bila izdaja: Sedem miniatur, za godalni orkester, 1980, v Ed. DSS 998 (1983). Za izdajo je
bil uporabljen skladateljev rokopis.
50 Stavki so naslednji: Alla marcia, Alla valse – menuetto, Alla toccata, Alla pastorale, Alla etude, Alla
marcia funebre in Alla gigue – Vivo.
160
