Page 158 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 158
O VREMŠAK (1930–2004)
svoj pomen: tvori napolitanski akord, ki dominantno vlogo A-dura samo še moèneje
podèrta. S tem smo pri Vremšaku zopet trèili na e izpostavljen kompozicijski princip
vloge uvodnih odsekov, ki nakazujejo tematsko gradivo za celotno skladbo. V našem
primeru si je Vremšak zagotovil ne le melodièno zasnovo polifonih spletov, marveè tudi
vertikalno harmonsko okolje, ki ga bo kasneje izèrpal vse do roba politonalnosti.
Nakazano bi lahko pokazala zopet le podrobna analiza. Tudi v tem primeru bi morala
biti paradigmatske narave. Vendar se bomo tega vzdr ali. Izpostavili bomo le oblikovni
izsek izsledkov analize te zanimive skladbe, ker tudi ta potrjuje našo ugotovitev o
Vremšakovem slogovnem zgošèevanju, ki se je dogajalo v èasu okoli nastajanja njegove
III. Simfonije. Kljub temu da gre v primeru Vremšakove Passacaglie za èisto doloèeno
glasbeno obliko, ki po svoji naravi narekuje vnaprej doloèene variacijske postope, jo
skladatelj spretno oblikuje v zaokro eno simfonièno delo. Temi sledi XXIV premen, ki jih
skladatelj posebej ne oznaèuje, saj eli, da skladba teèe èim bolj spontano; skoraj se ne
ozira na njeno osemtaktno stalnico, ki kakor ‘usoda’ vsakiè znova potrka na vrata
dogajanja. Mimo neizbe ne uklešèenosti v temo in nanjo vezanih obveznih variacij,
skladno z zahtevami te stroge glasbene oblike, ustvari Vremšak zaokro eno simfonièno
delo, kjer na trenutke celo izgubimo obèutek, da gre za ciklièen variacijski potek. Pred
nami se izoblikuje trodelna zvoèna podoba A-B-A, ki jo zopet zamejujejo e znani
Vremšakovi kompozicijski prijemi menjave tempov znotraj enostavène skladbe oz.
znotraj posameznih stavkov, èe gre za simfonijo ali koncert. Obièajen stolpec oznak
tempov je hkrati e analitièen uvid v oblikovno zgradbo skladbe, ki jo bomo oznaèili v
preglednici vzporedno z menjavami tempov.
Poco adagio ([1/4]=69);41 tema (t. 1–8,2) in XII premen
(t. 8,3–108,2); AA;
…espressivo…; kontrastni odsek, ne nejši patos (t. 81sl);
[1/4]=80; višek skladbe (t. 109–141,2);
[3/8]=66;42 izpeljava v hitrem allegro tempu
[1/8]=69;43 (t. 141–180); BB;
[1/4]=…;44 metronomsko oznaèen tempo I 0
(t. 180sl.); AA’
grafièno jasnejši zapis za tempo I 0
(t. 206–232, do konca).
Vremšakova dosledno zaznavna in kompozicijsko jasno izpeljana elja po klasiènem
ravnote ju med posameznimi odseki znotraj oblike passacaglie med ekspozicijskim
A-momentom, izpeljavo-B in reprizo-A’ tudi znotraj te posebne variacijske oblike,
zaèudi. Še en kompozicijski primer za tiste, ki bi eleli videti v Vremšaku ‘neo-klasika’.
Mi smo na tem mestu našo osnovno tezo oz. hipotezo ob tej skladbi tudi analitièno potrdili.
Iz opusa del za simfonièni orkester nam ostane še zadnje Vremšakovo delo, ki ga je
poimenoval Suita za orkester.
41 Passacaglia teèe v poèasnem 3/4 taktu, metronomska oznaka se nanaša na èetrtinko.
42 Menjava tempa, hiter – allegro – v 3/8 takt na eno. Allegro tempo Vremšak tudi tu ne izrazi z besedo,
marveè le z metronomsko oznako. V tem ozraèju so tri premene, XVII-IXX, èe ne štejemo teme.
43 Vrnitev na tempo Io, èeprav v trodobnem 3/8 taktu, vendar z zaèetnim metronomskim tempom.
44 Z vrnitvijo v okolje 3/4 takta se malo prej uvedeni tempo Io še izraziteje nave e na zaèetno tematiko.
Vremšakovo ohlapno metronomsko oznako v partituri dopolni dirigentov zaznamek »69« skupaj z likom
trikotnika, torej metronom ‘69’ na èetrtinko v trodobnem trièetrtinskem taktu.
158
svoj pomen: tvori napolitanski akord, ki dominantno vlogo A-dura samo še moèneje
podèrta. S tem smo pri Vremšaku zopet trèili na e izpostavljen kompozicijski princip
vloge uvodnih odsekov, ki nakazujejo tematsko gradivo za celotno skladbo. V našem
primeru si je Vremšak zagotovil ne le melodièno zasnovo polifonih spletov, marveè tudi
vertikalno harmonsko okolje, ki ga bo kasneje izèrpal vse do roba politonalnosti.
Nakazano bi lahko pokazala zopet le podrobna analiza. Tudi v tem primeru bi morala
biti paradigmatske narave. Vendar se bomo tega vzdr ali. Izpostavili bomo le oblikovni
izsek izsledkov analize te zanimive skladbe, ker tudi ta potrjuje našo ugotovitev o
Vremšakovem slogovnem zgošèevanju, ki se je dogajalo v èasu okoli nastajanja njegove
III. Simfonije. Kljub temu da gre v primeru Vremšakove Passacaglie za èisto doloèeno
glasbeno obliko, ki po svoji naravi narekuje vnaprej doloèene variacijske postope, jo
skladatelj spretno oblikuje v zaokro eno simfonièno delo. Temi sledi XXIV premen, ki jih
skladatelj posebej ne oznaèuje, saj eli, da skladba teèe èim bolj spontano; skoraj se ne
ozira na njeno osemtaktno stalnico, ki kakor ‘usoda’ vsakiè znova potrka na vrata
dogajanja. Mimo neizbe ne uklešèenosti v temo in nanjo vezanih obveznih variacij,
skladno z zahtevami te stroge glasbene oblike, ustvari Vremšak zaokro eno simfonièno
delo, kjer na trenutke celo izgubimo obèutek, da gre za ciklièen variacijski potek. Pred
nami se izoblikuje trodelna zvoèna podoba A-B-A, ki jo zopet zamejujejo e znani
Vremšakovi kompozicijski prijemi menjave tempov znotraj enostavène skladbe oz.
znotraj posameznih stavkov, èe gre za simfonijo ali koncert. Obièajen stolpec oznak
tempov je hkrati e analitièen uvid v oblikovno zgradbo skladbe, ki jo bomo oznaèili v
preglednici vzporedno z menjavami tempov.
Poco adagio ([1/4]=69);41 tema (t. 1–8,2) in XII premen
(t. 8,3–108,2); AA;
…espressivo…; kontrastni odsek, ne nejši patos (t. 81sl);
[1/4]=80; višek skladbe (t. 109–141,2);
[3/8]=66;42 izpeljava v hitrem allegro tempu
[1/8]=69;43 (t. 141–180); BB;
[1/4]=…;44 metronomsko oznaèen tempo I 0
(t. 180sl.); AA’
grafièno jasnejši zapis za tempo I 0
(t. 206–232, do konca).
Vremšakova dosledno zaznavna in kompozicijsko jasno izpeljana elja po klasiènem
ravnote ju med posameznimi odseki znotraj oblike passacaglie med ekspozicijskim
A-momentom, izpeljavo-B in reprizo-A’ tudi znotraj te posebne variacijske oblike,
zaèudi. Še en kompozicijski primer za tiste, ki bi eleli videti v Vremšaku ‘neo-klasika’.
Mi smo na tem mestu našo osnovno tezo oz. hipotezo ob tej skladbi tudi analitièno potrdili.
Iz opusa del za simfonièni orkester nam ostane še zadnje Vremšakovo delo, ki ga je
poimenoval Suita za orkester.
41 Passacaglia teèe v poèasnem 3/4 taktu, metronomska oznaka se nanaša na èetrtinko.
42 Menjava tempa, hiter – allegro – v 3/8 takt na eno. Allegro tempo Vremšak tudi tu ne izrazi z besedo,
marveè le z metronomsko oznako. V tem ozraèju so tri premene, XVII-IXX, èe ne štejemo teme.
43 Vrnitev na tempo Io, èeprav v trodobnem 3/8 taktu, vendar z zaèetnim metronomskim tempom.
44 Z vrnitvijo v okolje 3/4 takta se malo prej uvedeni tempo Io še izraziteje nave e na zaèetno tematiko.
Vremšakovo ohlapno metronomsko oznako v partituri dopolni dirigentov zaznamek »69« skupaj z likom
trikotnika, torej metronom ‘69’ na èetrtinko v trodobnem trièetrtinskem taktu.
158
