Page 155 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 155
n Florjanc, ORKESTRALNA DELA SAMA VREMŠAKA
vseh kljuènih odsekih skladbe in jo tudi zakljuèi na tonalnem centru C.32 Zgradba, kot smo
jo opisali, spominja na prve sonatne stavke vseh treh Vremšakovih simfonij. Kljub moèno
poudarjeni rapsodièni komponenti, je v svoji globini to jasna tridelna zgradba, ki ji daje
uvodni ‘dramatièni’ odsek celotno vsebino. Poimenovati skladbo kot ‘uvertura’ in to
‘dramatièna’ je bilo zato za skladatelja nekaj skoraj samoumevnega. Èe bi eleli to
skladbo slogovno opredeljevati, bi si morali priklicati pojma ‘ekspresionizem’ in
‘neoklasicizem’, vendar je do same skladbe veliko bolj pravièno, èe vanjo proniknemo
brez predsodkov, kot do osebe, ki je v svoji biti samosvoja.
Scherzo za simfonièni orkester33 je druga skladba v tem obravnavanem sklopu. V
zasnovi je prosojna simfonièna skladba suitne, t. j. plesne narave (kolo?), èeprav si
posamezni odseki sledijo drug za drugim zdr ema, brez cezur ali premorov, ki so tako
znaèilni za suite in ostale plesne oblike. Je imel skladatelj pri tej šest-minutni skladbi v
mislih zakljuèni stavek kakšne simfonije? Ugibanja te vrste nas ne bodo pripeljala daleè,
še manj pa k samemu bistvu tega dela. Datum zakljuèka komponiranja, ki ga v drugih
skladbah veèkrat moèno pogrešamo, je tokrat Vremšak zapisal na koncu svojega
rokopisa: »marec 1985«. Smo torej v èasu tik pred skladanjem III. Simfonije. Èe se
ozremo na malo prej omenjeno zasedbo orkestra, se znajdemo v èasu prvega stavka I.
Simfonije, ki je nastal pod Kozinovim budnim oèesom. Tokrat so dodani le trije tolkalci;
skladatelj jih v zaradi njenega plesnega znaèaja nujno potrebuje. Zanimivejša pa je
sprememba, ki jo ka ejo oznake odsekov. Vremšak se tokrat skoraj popolnoma odreèe
besednim oznakam za tempo in jih nadomesti z natanènimi metronomskimi navodili. Èe
odmislimo oznako za zakljuèni Presto (coda!), spada celotna skladba pod zaèetno oznako
za tempo Andantino sottovoce. Posamezni odseki celotne skladbe (izvzeta je seveda
zakljuèna coda) so le blago niansirani v metronomskem razponu od 69–96 na enoto
osnovnega metriènega utripa. Oblikovna podoba posameznih odsekov, èe jih postavimo
zopet v pregledni stolpec, jih opremimo s takti, kjer posamezni tematski odseki (oznaèili
smo jih s èrkami) nastopijo, je potemtakem naslednja:
Andantino sottovoce ([1/4]=69) t. 6sl. – /A
[3/8]=72 t. 47sl. – /B
[1/4]=84 t. 88sl. – /C
[1/4]=96 t. 131sl. – /D
[1/4]=80 t. 145sl. – repriza: /A’
[3/8]=72 t. 167sl. – /B’
Meno ([1/4]=80) t. 199sl. – /A’
Presto ([1/4]=152) t. 209sl. – coda;
[1/4]=168 t. 232–238, konec.
Za bolj poglobljen uvid bi bilo koristno analizirati vse nakazane tematske sklope (A–D)
po paradigmatskem kljuèu, to pomeni pod zornim kotom medsebojnih soodvisnosti tem.
V našem primeru pa je bolj kot ta podrobnost, ki je pri Vremšaku pogosta, zanimiv
skladateljev razvoj, ki se nam tu naka e. Gre za znake bolj izklesane smeri skladateljevega
32 Izbire tonalnih centrov so podobne, kot smo jih sreèali pri treh simfonijah. Potrebovale bi posebno
preglednico. Vendar ta vidik k razpravi ne doda posebnih novosti in ga zato tukaj obidemo.
33 Za analizo smo upoštevali izdajo Ed. DSS 1170, ki je dejansko anastatièna kopija Vremšakovega
rokopisa.
155
vseh kljuènih odsekih skladbe in jo tudi zakljuèi na tonalnem centru C.32 Zgradba, kot smo
jo opisali, spominja na prve sonatne stavke vseh treh Vremšakovih simfonij. Kljub moèno
poudarjeni rapsodièni komponenti, je v svoji globini to jasna tridelna zgradba, ki ji daje
uvodni ‘dramatièni’ odsek celotno vsebino. Poimenovati skladbo kot ‘uvertura’ in to
‘dramatièna’ je bilo zato za skladatelja nekaj skoraj samoumevnega. Èe bi eleli to
skladbo slogovno opredeljevati, bi si morali priklicati pojma ‘ekspresionizem’ in
‘neoklasicizem’, vendar je do same skladbe veliko bolj pravièno, èe vanjo proniknemo
brez predsodkov, kot do osebe, ki je v svoji biti samosvoja.
Scherzo za simfonièni orkester33 je druga skladba v tem obravnavanem sklopu. V
zasnovi je prosojna simfonièna skladba suitne, t. j. plesne narave (kolo?), èeprav si
posamezni odseki sledijo drug za drugim zdr ema, brez cezur ali premorov, ki so tako
znaèilni za suite in ostale plesne oblike. Je imel skladatelj pri tej šest-minutni skladbi v
mislih zakljuèni stavek kakšne simfonije? Ugibanja te vrste nas ne bodo pripeljala daleè,
še manj pa k samemu bistvu tega dela. Datum zakljuèka komponiranja, ki ga v drugih
skladbah veèkrat moèno pogrešamo, je tokrat Vremšak zapisal na koncu svojega
rokopisa: »marec 1985«. Smo torej v èasu tik pred skladanjem III. Simfonije. Èe se
ozremo na malo prej omenjeno zasedbo orkestra, se znajdemo v èasu prvega stavka I.
Simfonije, ki je nastal pod Kozinovim budnim oèesom. Tokrat so dodani le trije tolkalci;
skladatelj jih v zaradi njenega plesnega znaèaja nujno potrebuje. Zanimivejša pa je
sprememba, ki jo ka ejo oznake odsekov. Vremšak se tokrat skoraj popolnoma odreèe
besednim oznakam za tempo in jih nadomesti z natanènimi metronomskimi navodili. Èe
odmislimo oznako za zakljuèni Presto (coda!), spada celotna skladba pod zaèetno oznako
za tempo Andantino sottovoce. Posamezni odseki celotne skladbe (izvzeta je seveda
zakljuèna coda) so le blago niansirani v metronomskem razponu od 69–96 na enoto
osnovnega metriènega utripa. Oblikovna podoba posameznih odsekov, èe jih postavimo
zopet v pregledni stolpec, jih opremimo s takti, kjer posamezni tematski odseki (oznaèili
smo jih s èrkami) nastopijo, je potemtakem naslednja:
Andantino sottovoce ([1/4]=69) t. 6sl. – /A
[3/8]=72 t. 47sl. – /B
[1/4]=84 t. 88sl. – /C
[1/4]=96 t. 131sl. – /D
[1/4]=80 t. 145sl. – repriza: /A’
[3/8]=72 t. 167sl. – /B’
Meno ([1/4]=80) t. 199sl. – /A’
Presto ([1/4]=152) t. 209sl. – coda;
[1/4]=168 t. 232–238, konec.
Za bolj poglobljen uvid bi bilo koristno analizirati vse nakazane tematske sklope (A–D)
po paradigmatskem kljuèu, to pomeni pod zornim kotom medsebojnih soodvisnosti tem.
V našem primeru pa je bolj kot ta podrobnost, ki je pri Vremšaku pogosta, zanimiv
skladateljev razvoj, ki se nam tu naka e. Gre za znake bolj izklesane smeri skladateljevega
32 Izbire tonalnih centrov so podobne, kot smo jih sreèali pri treh simfonijah. Potrebovale bi posebno
preglednico. Vendar ta vidik k razpravi ne doda posebnih novosti in ga zato tukaj obidemo.
33 Za analizo smo upoštevali izdajo Ed. DSS 1170, ki je dejansko anastatièna kopija Vremšakovega
rokopisa.
155
