Page 153 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 153
n Florjanc, ORKESTRALNA DELA SAMA VREMŠAKA
kompozicijskem stavku samosvoj, zvest zaèrtanim harmonskim in kontrapunktiènim
izbiram, ki tvorijo gradnike Vremšakovega razpoznavnega osebnega sloga.
S povedanim smo prehodili analitièno pot skozi tri najpomembnejša Vremšakova
orkestralna dela. Uvodoma izra eni uvidi na temelju analize treh skladateljevih simfonij,
ostajajo razvidni tudi pri pregledu ostalih Vremšakovih orkestralnih del.
Ostala Vremšakova dela za simfonièni orkester
Poleg treh simfonij ima Samo Vremšak še šest zaokro enih del za veliki simfonièni
orkester. Po oblikovni zasnovi so to dela krajšega obsega, kompozicijsko pa je vsako od
njih zrel izdelek. Tvorijo pomemben segment Vremšakovega opusa in zaslu ijo posebno
pozornost. Vsa so e bila izvedena. Podrobnejša analiza vsakega posebej bi pokazala to in
ono podrobnost Vremšakovih ustvarjalnih prijemov. Èe bi se jim izèrpneje posvetili, kar
si nedvomno zaslu ijo, bi daleè presegli okvirje te razprave. Zato se bomo zavestno
omejili in iznesli le tiste posebnosti, ki jih doslej še nismo sreèali ali pa še dodatno
osvetlijo to, kar smo izpostavili ob analitiènem pregledu simfonij.
Prvo, kar opazimo, je dejstvo, da so vsa ta Vremšakova dela za simfonièni orkester
ostala v rokopisu. To velja tudi v primeru, ko imamo sicer na voljo izdajo, ki je objavljena
v Edicijah Društva slovenskih skladateljev, vendar so za te izdaje uporabili skladateljev
rokopis, ki so ga anastatièno ponatisnili oz. fotokopirali. Vremšakov rokopis je izjemno
natanèen, razloèen in grafièno lep. Za analitièno raziskovalno delo je takšna izdaja še bolj
hvale na, saj imamo pred sabo neposreden skladateljev zapis brez notografovega
vmesnika, ki lahko vsebuje doloèene raèunalniško povzroèene napake, kot je npr. pri
izdaji druge simfonije. Vremšak se v kromatiènih postopih poslu uje enharmonskih
zapisov, ki so zapisani – na to moramo opozoriti – mestoma nedosledno, kakor da bi
namenoma hotel zabrisati harmonski funkcijski okvir doloèenega mesta v skladbi. Pri
glasbenih analizah Vremšakovih, zlasti orkestralnih del, ki uporablja skoraj èisto tonalno
glasbeno gramatiko, bo to pomemben dejavnik. V rokopisu so takšna mesta veèinoma
natanèno zapisana, notografovi raèunalniški prepisi pa so ravno v segmentu
enharmonskih postopov problematièni, saj jih brez sooèenja s skladateljevim rokopisom
mestoma ni mogoèe razvozlati. Vremšakov glasbeni jezik je tudi v teh delih za simfonièni
orkester enak tistemu, ki smo ga malo prej sreèali ob simfonijah. Poleg omenjenih skupnih
potez, pa v teh delih obstaja nekaj zanimivosti.
Dela za simfonièni orkester pred III. Simfonijo: Dramatièna uvertura, Scherzo za
simfonièni orkester in Adagio za veliki orkester
Zanimivo je na primer e samo dejstvo, da je Vremšak, še preden se je leta 1988 lotil
skladanja svoje tretje simfonije, ustvaril troje deset- do štirinajstminutnih del za
simfonièni orkester. Kakor da bi se pred zahtevno nalogo skladanja svoje tretje simfonije
elel preizkusiti, še nekaj nauèiti, poglobiti in izpiliti svoje skladateljsko pero. Pri teh delih
je zanimivo opazovati skladateljevo osredotoèanje v smeri bistvenega, èe gledamo z
vidika razvojne poti, ki jo je Vremšak storil v dvajset- oz. kar tridesetletnem ustvarjalnem
loku, ali toèneje: v èasu od druge, oz. lahko reèemo, kar od njegove prve simfonije.
153
kompozicijskem stavku samosvoj, zvest zaèrtanim harmonskim in kontrapunktiènim
izbiram, ki tvorijo gradnike Vremšakovega razpoznavnega osebnega sloga.
S povedanim smo prehodili analitièno pot skozi tri najpomembnejša Vremšakova
orkestralna dela. Uvodoma izra eni uvidi na temelju analize treh skladateljevih simfonij,
ostajajo razvidni tudi pri pregledu ostalih Vremšakovih orkestralnih del.
Ostala Vremšakova dela za simfonièni orkester
Poleg treh simfonij ima Samo Vremšak še šest zaokro enih del za veliki simfonièni
orkester. Po oblikovni zasnovi so to dela krajšega obsega, kompozicijsko pa je vsako od
njih zrel izdelek. Tvorijo pomemben segment Vremšakovega opusa in zaslu ijo posebno
pozornost. Vsa so e bila izvedena. Podrobnejša analiza vsakega posebej bi pokazala to in
ono podrobnost Vremšakovih ustvarjalnih prijemov. Èe bi se jim izèrpneje posvetili, kar
si nedvomno zaslu ijo, bi daleè presegli okvirje te razprave. Zato se bomo zavestno
omejili in iznesli le tiste posebnosti, ki jih doslej še nismo sreèali ali pa še dodatno
osvetlijo to, kar smo izpostavili ob analitiènem pregledu simfonij.
Prvo, kar opazimo, je dejstvo, da so vsa ta Vremšakova dela za simfonièni orkester
ostala v rokopisu. To velja tudi v primeru, ko imamo sicer na voljo izdajo, ki je objavljena
v Edicijah Društva slovenskih skladateljev, vendar so za te izdaje uporabili skladateljev
rokopis, ki so ga anastatièno ponatisnili oz. fotokopirali. Vremšakov rokopis je izjemno
natanèen, razloèen in grafièno lep. Za analitièno raziskovalno delo je takšna izdaja še bolj
hvale na, saj imamo pred sabo neposreden skladateljev zapis brez notografovega
vmesnika, ki lahko vsebuje doloèene raèunalniško povzroèene napake, kot je npr. pri
izdaji druge simfonije. Vremšak se v kromatiènih postopih poslu uje enharmonskih
zapisov, ki so zapisani – na to moramo opozoriti – mestoma nedosledno, kakor da bi
namenoma hotel zabrisati harmonski funkcijski okvir doloèenega mesta v skladbi. Pri
glasbenih analizah Vremšakovih, zlasti orkestralnih del, ki uporablja skoraj èisto tonalno
glasbeno gramatiko, bo to pomemben dejavnik. V rokopisu so takšna mesta veèinoma
natanèno zapisana, notografovi raèunalniški prepisi pa so ravno v segmentu
enharmonskih postopov problematièni, saj jih brez sooèenja s skladateljevim rokopisom
mestoma ni mogoèe razvozlati. Vremšakov glasbeni jezik je tudi v teh delih za simfonièni
orkester enak tistemu, ki smo ga malo prej sreèali ob simfonijah. Poleg omenjenih skupnih
potez, pa v teh delih obstaja nekaj zanimivosti.
Dela za simfonièni orkester pred III. Simfonijo: Dramatièna uvertura, Scherzo za
simfonièni orkester in Adagio za veliki orkester
Zanimivo je na primer e samo dejstvo, da je Vremšak, še preden se je leta 1988 lotil
skladanja svoje tretje simfonije, ustvaril troje deset- do štirinajstminutnih del za
simfonièni orkester. Kakor da bi se pred zahtevno nalogo skladanja svoje tretje simfonije
elel preizkusiti, še nekaj nauèiti, poglobiti in izpiliti svoje skladateljsko pero. Pri teh delih
je zanimivo opazovati skladateljevo osredotoèanje v smeri bistvenega, èe gledamo z
vidika razvojne poti, ki jo je Vremšak storil v dvajset- oz. kar tridesetletnem ustvarjalnem
loku, ali toèneje: v èasu od druge, oz. lahko reèemo, kar od njegove prve simfonije.
153
