Page 156 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 156
O VREMŠAK (1930–2004)
snovanja: rapsodiènost, ki je oblikovno zaznamovala vse skladbe do tega datuma, se
umika in daje prostor jedrnatosti, o èemer smo razpravljali ob primeru tretje simfonije. To
skladateljevo razvojno smer še bolj izrazito poka e naslednje Vremšakovo simfonièno
delo, Adagio za veliki orkester, ki si tudi zaslu i posebno pozornost.
Adagio za veliki orkester34 je po skladateljevi oznaki nastal leta 1987. Letnica je za nas
tokrat še posebej pomembna, saj gre za èas neposredno pred skladanjem njegove tretje
simfonije, kjer se Vremšakov slog nagne v jedrnatejšo smer, v krog neoklasikov. Morda je
ravno ta skladba za nagib k historiènosti še najbolj prelomna. Ne toliko zaradi malo prej
omenjene orkestralne zasedbe35, ki jo skladatelj postavi v okvirje prvega stavka prve
simfonije iz èasov študija pri Kozini, marveè predvsem zaradi celotne oblikovne zasnove
tega enostavènega dela »za veliki orkester«, kot ga je oznaèil sam Vremšak, ki zaznamuje
skladateljevo te njo po izhodu iz dotedanje poudarjene rapsodiènosti. Èlenitev te
enostavène skladbe, èe jo motrimo pod vidikom oznak za tempo, poka e izjemno
preprosto tridelno podobo:
[1/8]=60 t. 1–95;
Poco piu mosso ([1/8]=92) t. 96–147;
Tempo I o t. 148–204, t. j. do konca.
Vse tri oznake za tempo pa tvorijo e kar oblikovno podobo skladbe, ki tako razpade na tri
glavne dele (AA–BB–AA’), v ekspozicijo, izpeljavo in reprizo. V zasnovi je to – globalno
gledano – velika pesemska oblika, ki v ekspozicijskem in repriznem odseku zopet razpade
na tri (A–B–A’) oblikovne enote.36 Še pouènejši je lahko uvid v podrobnosti
kompozicijskega snovanja posameznih odsekov te skoraj štirinajstminutne orkestralne
skladbe,37 ki bi nam jih lahko razkrila analitièna paradigmatsko zastavljena preglednica
celotnega tematskega gradiva Adagia. Tehniko tematske gradnje bi lahko v tem primeru
poimenovali kot ‘mre enje mikrotematike’, saj se tematika razrašèa druga iz druge, iz
kontrapunkta k temi nastane nova tema s svojim kontrapunktom. Skratka tehnika, ki ji
sledimo pri Vremšaku v razliènih premenah tako rekoè od njegovih šolskih klopi dalje.
Zanimivo podobo bi dobili, èe bi ob tem opazovali postavljanje tonalnih središè v sklopu
tematskih odsekov. Pred nami bi se izrisala klasièna zasnova napetih tonalnih odnosov,
tonike do dominante in obratno, prestavitve v sorodna paralelna akordalna okolja
maloterène narave oz. v proti-okolja medsebojne velikoterène sorodnosti. Na tem mestu
opise tovrstnih analitiènih izsledkov iz razumljivih razlogov opušèamo.
S tem smo razvili razvojni razmislek razprave, ki je pripeljal do slogovnih prijemov v
Vremšakovi III. Simfoniji: organsko so del celote vseh skladateljevih simfoniènih del, pa
34 Za analizo je bila uporabljena rokopisna partitura iz skladateljeve zapušèine dedièev, za kar se jim iskreno
zahvaljujem. Skladba je tudi najavljena v Edicijah DSS 1236.
35 Zasedba Adagia, ki ga Vremšak poimenuje veliki orkester, je naslednja: 2.2.2.2-4.2.3.-timp-archi.
36 V ekspoziciji so to takti 1–28, 29–70 in 70–95. Drugi in tretji odsek se èlenita v obliki tematskega šiva, ki
ga radi imenujemo ‘cepiè’, zaradi zrašèanja tem druge v drugo.
37 Na voljo je posnetek, ki ga je izdala zalo ba RTV Ljubljana, oznaka CDja ‘RTV DD0248’. Posnetek je iz
leta 1989. Simfonikom RTV Slovenija dirigira Ciril Cvetko. Cvetkova izvedba Adagia je za veè kot
minuto in pol krajša od skladateljevega namiga (»cca13’30’’«) na koncu rokopisne partiture. Tudi v
izvedbi je bil dirigent, blago reèeno, zgolj rutinski, izvedba pa podpovpreèna. Zato ostaja veè dragocenih
detajlov partiture neslišanih.
156
snovanja: rapsodiènost, ki je oblikovno zaznamovala vse skladbe do tega datuma, se
umika in daje prostor jedrnatosti, o èemer smo razpravljali ob primeru tretje simfonije. To
skladateljevo razvojno smer še bolj izrazito poka e naslednje Vremšakovo simfonièno
delo, Adagio za veliki orkester, ki si tudi zaslu i posebno pozornost.
Adagio za veliki orkester34 je po skladateljevi oznaki nastal leta 1987. Letnica je za nas
tokrat še posebej pomembna, saj gre za èas neposredno pred skladanjem njegove tretje
simfonije, kjer se Vremšakov slog nagne v jedrnatejšo smer, v krog neoklasikov. Morda je
ravno ta skladba za nagib k historiènosti še najbolj prelomna. Ne toliko zaradi malo prej
omenjene orkestralne zasedbe35, ki jo skladatelj postavi v okvirje prvega stavka prve
simfonije iz èasov študija pri Kozini, marveè predvsem zaradi celotne oblikovne zasnove
tega enostavènega dela »za veliki orkester«, kot ga je oznaèil sam Vremšak, ki zaznamuje
skladateljevo te njo po izhodu iz dotedanje poudarjene rapsodiènosti. Èlenitev te
enostavène skladbe, èe jo motrimo pod vidikom oznak za tempo, poka e izjemno
preprosto tridelno podobo:
[1/8]=60 t. 1–95;
Poco piu mosso ([1/8]=92) t. 96–147;
Tempo I o t. 148–204, t. j. do konca.
Vse tri oznake za tempo pa tvorijo e kar oblikovno podobo skladbe, ki tako razpade na tri
glavne dele (AA–BB–AA’), v ekspozicijo, izpeljavo in reprizo. V zasnovi je to – globalno
gledano – velika pesemska oblika, ki v ekspozicijskem in repriznem odseku zopet razpade
na tri (A–B–A’) oblikovne enote.36 Še pouènejši je lahko uvid v podrobnosti
kompozicijskega snovanja posameznih odsekov te skoraj štirinajstminutne orkestralne
skladbe,37 ki bi nam jih lahko razkrila analitièna paradigmatsko zastavljena preglednica
celotnega tematskega gradiva Adagia. Tehniko tematske gradnje bi lahko v tem primeru
poimenovali kot ‘mre enje mikrotematike’, saj se tematika razrašèa druga iz druge, iz
kontrapunkta k temi nastane nova tema s svojim kontrapunktom. Skratka tehnika, ki ji
sledimo pri Vremšaku v razliènih premenah tako rekoè od njegovih šolskih klopi dalje.
Zanimivo podobo bi dobili, èe bi ob tem opazovali postavljanje tonalnih središè v sklopu
tematskih odsekov. Pred nami bi se izrisala klasièna zasnova napetih tonalnih odnosov,
tonike do dominante in obratno, prestavitve v sorodna paralelna akordalna okolja
maloterène narave oz. v proti-okolja medsebojne velikoterène sorodnosti. Na tem mestu
opise tovrstnih analitiènih izsledkov iz razumljivih razlogov opušèamo.
S tem smo razvili razvojni razmislek razprave, ki je pripeljal do slogovnih prijemov v
Vremšakovi III. Simfoniji: organsko so del celote vseh skladateljevih simfoniènih del, pa
34 Za analizo je bila uporabljena rokopisna partitura iz skladateljeve zapušèine dedièev, za kar se jim iskreno
zahvaljujem. Skladba je tudi najavljena v Edicijah DSS 1236.
35 Zasedba Adagia, ki ga Vremšak poimenuje veliki orkester, je naslednja: 2.2.2.2-4.2.3.-timp-archi.
36 V ekspoziciji so to takti 1–28, 29–70 in 70–95. Drugi in tretji odsek se èlenita v obliki tematskega šiva, ki
ga radi imenujemo ‘cepiè’, zaradi zrašèanja tem druge v drugo.
37 Na voljo je posnetek, ki ga je izdala zalo ba RTV Ljubljana, oznaka CDja ‘RTV DD0248’. Posnetek je iz
leta 1989. Simfonikom RTV Slovenija dirigira Ciril Cvetko. Cvetkova izvedba Adagia je za veè kot
minuto in pol krajša od skladateljevega namiga (»cca13’30’’«) na koncu rokopisne partiture. Tudi v
izvedbi je bil dirigent, blago reèeno, zgolj rutinski, izvedba pa podpovpreèna. Zato ostaja veè dragocenih
detajlov partiture neslišanih.
156
