Page 151 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 151
n Florjanc, ORKESTRALNA DELA SAMA VREMŠAKA
c, torej na paralelni tonaliteti od Es, ki tvori tonalno arišèe celotne simfonije.
Štirinajsttaktna tema A (t. 17–30, notni primer 2) ima sicer plesni ritmièni utrip, vendar
njen znaèaj iz areva trpka èustva. Podobno je s temo B, ki po kratkem mostu nastopi na
dominantni stopnji v obliki kanona med prvimi in drugimi violinami, ki odgovarjajo z
mutacijo (t. 35) duxu v prvih violinah. Izmenjavanje obeh tematskih epizod A in B,
brisanje prehoda iz ekspozicije v izpeljavo (v t. 74), kjer se tonalne osi oddaljujejo druga
od druge, zlasti na variacijskih odsekih citatov teme B, nam zopet poka e uvodoma
opisanega simfonika Vremšaka. V reprizi (t. 132sl.) skoraj popolnoma pozabi na temo B,
saj daje prednost izzvenevanju teme A (»poco a poco diminuendo e morendo«, t. 163), ki
jo v zakljuènem odseku-coda (t. 167sl.) ob tremolih godal motivièno razdrobi, vse dokler
se ne umakne v transcendentnost. C-mol je vse do zadnjega udarca s timpanom trdna
oporna toèka paralelnega in skoraj vedrega sveta (morda programsko naka e nebesa?), ki
ga eli skladatelj upodobiti v tem zakljuènem odseku drugega stavka.
V tretjem stavku, kot e omenjeno, se skladatelj vrne v vzdušje prvega stavka, le da je
tu upornejši. Naslon na tematiko (notni primer 1, 3. stavek) iz prvega stavka je oèiten, saj
ga niti uporni in pikri sinkopirani poudarki ne zameglijo.
V tej simfoniji imamo moèan vtis, da je Vremšak ves èas od zakljuèka prve simfonije
po tihem snoval to drugo delo. Nosilne misli prve se jasneje poka ejo v drugi. Druga je na
nek naèin – to lahko reèemo danes – za Vremšaka pomenila skladateljsko polnoletnost. Ni
èudno, da je na skladanje tretje simfonije tokrat poèakal dalj èasa, kot je bilo to pri drugi.
Vremšakova III. Simfonija
Po dvajsetletnem premoru je Samo Vremšak leta 1988 zopet posegel po glasbeni vrsti
simfonije. Njegova tretja simfonija22 tvori skladateljev povzetek oz. zakljuèni premislek v
odnosu do te najbolj èiste dramske vrste na podroèju glasbe, ki lahko vse dramatiène
zaplete – za razliko od opere ali baleta –zgradi le z urejenimi glasbenimi idejami in èistimi
zvoki. Prièakovali bi, da se bo skladatelj za takšne dramatske zahteve, ki v èistem
simfoniènem zvoku (brez uporabe besed, scene in gibanja) potrebujejo zelo veliko in
subtilno razvejano paleto zvoènih odtenkov, zatekel k èim bogatejši zasedbi simfoniènega
orkestra. Vendar stori ravno nasprotno, vrne se k zasedbi iz študentskih let, k zasedbi
prvega in drugega stavka svoje prve simfonije.23 Kot smo e omenili, torej k simfonièno
skrajno racionalni izbiri glasbil. Kot bo predstavljeno, se enako zgodi tudi v ostalih
segmentih.
Celotno ustvarjalno zamisel tretje simfonije skladatelj tokrat – za razliko prvih dveh
–prelije v štiri stavke, ki so ukrojeni po klasiènem oblikovnem vzoru menjave hitrejših z
umirjenim in spevnim osrednjim stavkom. Èe postavimo oznake za tempo v preglednico,
se poka e bolj jedrnata zunanja podoba, kot smo je bili vajeni pri obeh predhodnicah.
I. Allegro moderato ([1/4]=96–100), Allegro con brio ([3/4]=80).
II. Adagietto molto cantabile ([1/8]=84–88).
III. Allegro vivace ([3/4]=80), tranquillo, Allegro con brio ([3/4]=92–96).
IV. Allegro con brio ([1/2]=112), Piu mosso ([1/2]=126).
22 Uporabljena je bila izdaja Društva slovenskih skladateljev: Samo Vremšak, III. Simfonija, 1988/89, ed.
DSS 1265; izdaja je fotokopiran skladateljev rokopis v broširani vezavi.
23 Orkestralna zasedba Vremšakove III. Simfonije je naslednja: 2.2.2.2-4.2.3.1–timp–archi
151
c, torej na paralelni tonaliteti od Es, ki tvori tonalno arišèe celotne simfonije.
Štirinajsttaktna tema A (t. 17–30, notni primer 2) ima sicer plesni ritmièni utrip, vendar
njen znaèaj iz areva trpka èustva. Podobno je s temo B, ki po kratkem mostu nastopi na
dominantni stopnji v obliki kanona med prvimi in drugimi violinami, ki odgovarjajo z
mutacijo (t. 35) duxu v prvih violinah. Izmenjavanje obeh tematskih epizod A in B,
brisanje prehoda iz ekspozicije v izpeljavo (v t. 74), kjer se tonalne osi oddaljujejo druga
od druge, zlasti na variacijskih odsekih citatov teme B, nam zopet poka e uvodoma
opisanega simfonika Vremšaka. V reprizi (t. 132sl.) skoraj popolnoma pozabi na temo B,
saj daje prednost izzvenevanju teme A (»poco a poco diminuendo e morendo«, t. 163), ki
jo v zakljuènem odseku-coda (t. 167sl.) ob tremolih godal motivièno razdrobi, vse dokler
se ne umakne v transcendentnost. C-mol je vse do zadnjega udarca s timpanom trdna
oporna toèka paralelnega in skoraj vedrega sveta (morda programsko naka e nebesa?), ki
ga eli skladatelj upodobiti v tem zakljuènem odseku drugega stavka.
V tretjem stavku, kot e omenjeno, se skladatelj vrne v vzdušje prvega stavka, le da je
tu upornejši. Naslon na tematiko (notni primer 1, 3. stavek) iz prvega stavka je oèiten, saj
ga niti uporni in pikri sinkopirani poudarki ne zameglijo.
V tej simfoniji imamo moèan vtis, da je Vremšak ves èas od zakljuèka prve simfonije
po tihem snoval to drugo delo. Nosilne misli prve se jasneje poka ejo v drugi. Druga je na
nek naèin – to lahko reèemo danes – za Vremšaka pomenila skladateljsko polnoletnost. Ni
èudno, da je na skladanje tretje simfonije tokrat poèakal dalj èasa, kot je bilo to pri drugi.
Vremšakova III. Simfonija
Po dvajsetletnem premoru je Samo Vremšak leta 1988 zopet posegel po glasbeni vrsti
simfonije. Njegova tretja simfonija22 tvori skladateljev povzetek oz. zakljuèni premislek v
odnosu do te najbolj èiste dramske vrste na podroèju glasbe, ki lahko vse dramatiène
zaplete – za razliko od opere ali baleta –zgradi le z urejenimi glasbenimi idejami in èistimi
zvoki. Prièakovali bi, da se bo skladatelj za takšne dramatske zahteve, ki v èistem
simfoniènem zvoku (brez uporabe besed, scene in gibanja) potrebujejo zelo veliko in
subtilno razvejano paleto zvoènih odtenkov, zatekel k èim bogatejši zasedbi simfoniènega
orkestra. Vendar stori ravno nasprotno, vrne se k zasedbi iz študentskih let, k zasedbi
prvega in drugega stavka svoje prve simfonije.23 Kot smo e omenili, torej k simfonièno
skrajno racionalni izbiri glasbil. Kot bo predstavljeno, se enako zgodi tudi v ostalih
segmentih.
Celotno ustvarjalno zamisel tretje simfonije skladatelj tokrat – za razliko prvih dveh
–prelije v štiri stavke, ki so ukrojeni po klasiènem oblikovnem vzoru menjave hitrejših z
umirjenim in spevnim osrednjim stavkom. Èe postavimo oznake za tempo v preglednico,
se poka e bolj jedrnata zunanja podoba, kot smo je bili vajeni pri obeh predhodnicah.
I. Allegro moderato ([1/4]=96–100), Allegro con brio ([3/4]=80).
II. Adagietto molto cantabile ([1/8]=84–88).
III. Allegro vivace ([3/4]=80), tranquillo, Allegro con brio ([3/4]=92–96).
IV. Allegro con brio ([1/2]=112), Piu mosso ([1/2]=126).
22 Uporabljena je bila izdaja Društva slovenskih skladateljev: Samo Vremšak, III. Simfonija, 1988/89, ed.
DSS 1265; izdaja je fotokopiran skladateljev rokopis v broširani vezavi.
23 Orkestralna zasedba Vremšakove III. Simfonije je naslednja: 2.2.2.2-4.2.3.1–timp–archi
151
