Page 148 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 148
O VREMŠAK (1930–2004)
Tretji stavek je mojstrsko zgrajena passacaglia. Osem- oz. devettaktno temo je vzel –
kot e reèeno – iz izpeljave drugega stavka, t. j. Tria; zadnja nota sovpada z zaèetkom
ponovitve teme, kot je v tej glasbeni obliki od renesanse oz. baroka dalje obièaj. Temo je
Vremšak tokrat prestavil v novo tonalno okolje moèno kromatiènega d-mola, kar je
porušilo enotno tonalno zasnovo, ki jo je v zaèetku postavil na tonu Es. Zakaj? Ali gre za
nihanja v konceptu, znaèilna za zaèetniška dela skladateljev, ali morda za prikrojitev
oblike passacaglie modelom iz zgodovinskih slogovnih obdobij od Frescobaldija dalje
idp.? Odgovoru/om se bomo morali izogniti, ker zahteva/jo širšo obravnavo. Lahko le
strnjeno reèemo, da skladatelj v 230-tih taktih izèrpa vse kompozicijske tehniène prijeme,
od najbolj preprostih oblik variacij do uporabe teme v inverziji (t. 66-75), pa vse do teme v
diminutivni obliki skupaj z njeno recto obliko (t. 83sl.). Ta melanholièna tema polna
èustvenega naboja, ki nenehno kro i okoli same sebe, je postavljena v – za zadnji sonatni
stavek – zopet malce neobièajni zaèetni tempo Andante sostenuto ([1/4]=56). Vendar
skladatelj, kot smo uvodoma videli, ta tretji stavek moèno razèleni v sedem glavnih
tempo-vzdušij, ki se navznoter še naprej razèlenijo in znotraj notnih vrednosti prolacijsko
razdrobijo.
S prvo simfonijo si je Samo Vremšak postavil oblikovni okvir, ki mu bo sledil tudi pri
skladanju druge in tretje simfonije, pa tudi pri ostalih delih podobnega znaèaja. Kljub
doloèenim oblikovnim zamikom (inštrumentacija tretjega in prvih dveh stavkov,
premaknjene tonalne osi ipd.), deluje še vedno moèno homogeno, kot zaokro ena celota;
te ko bi si predstavljali še en zakljuèni stavek, ki bi bil postavljen na tonalno os tona Es,
èeprav bi to Vremšakov zaèetni kompozicijski naèrt uravnote ilo. Simfonija je v tej
podobi zakljuèeno delo, skladatelj pa si je z njo zaèrtal estetsko in slogovno pot, ki jo bo
vse ivljenje razvijal. Je tu neo-ekspresionist? Za pritrditev in zanikanje je doslej
povedano še vedno premalo. Naj ostane vprašanje odprto, saj vsak napredek potrebuje ne
le odgovore, marveè predvsem toèno postavljena vprašanja. Odgovori so, kadar so
vprašanja takšne narave, izza vogala.
Vremšakova II. Simfonija – osebni ustvarjalni nagib in oblika
Prvo, kar ob stiku z II. Simfonijo Sama Vremšaka18 opazimo, je posvetilo, postavljeno v
sam naslov: »Spominu pokojnega oèeta«. Ali gre pri tem delu za svojevrsten Vremšakov
simfonièni ‘requiem’, ki ga je napisal ob misli na pokojnega oèeta Cirila Vremšaka
(1900–1968)? Vsak, kdor je izgubil starše, iz izkustva ve, da je tak dogodek vedno zelo
moèan poseg v intimne globine, je neke vrste ivljenjska zareza, ki pronica globoko v
osebno srèiko. Da je tej simfoniji skladatelj posveèal posebno pozornost, ka e dejstvo, da
jo je izbral in postavil na prvo mesto v naboru svojih najpomembnejših del v jubilejni
publikaciji Društva slovenskih skladateljev leta 2003, slabo leto pred svojo smrtjo torej.19
V tem delu je skladatelj nakazal svoj globlji, osebni èustveni vzgib, ki ga je nagnil k
ustvarjanju. Kljub povedanemu, pa bi v glasbi zaman iskali kakršnokoli programsko
oblikovanje zvoènih podob. Tudi v tej simfoniji ostaja ideal èiste glasbe v ospredju, kar bi
Vremšaka lahko uvršèalo med neoklasike, èeprav prvin ekspresionizma ne gre zanemariti.
18 Uporabljena je bila raèunalniško notografirana izdaja Društva slovenskih skladateljev: Samo Vremšak, II.
Simfonija, 1969, »Spominu pokojnega oèeta«, ed. DSS 589 (1972). Izdaja vsebuje nekaj oèitnih tiskarskih
napak, ki jih tukaj molèe obidem.
19 Èrt Sojar Voglar (ur.), Skladateljske sledi po letu 1900 / Composers’ Traces from 1900 Onwards,
Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev, 2003, str. 268–269.
148
Tretji stavek je mojstrsko zgrajena passacaglia. Osem- oz. devettaktno temo je vzel –
kot e reèeno – iz izpeljave drugega stavka, t. j. Tria; zadnja nota sovpada z zaèetkom
ponovitve teme, kot je v tej glasbeni obliki od renesanse oz. baroka dalje obièaj. Temo je
Vremšak tokrat prestavil v novo tonalno okolje moèno kromatiènega d-mola, kar je
porušilo enotno tonalno zasnovo, ki jo je v zaèetku postavil na tonu Es. Zakaj? Ali gre za
nihanja v konceptu, znaèilna za zaèetniška dela skladateljev, ali morda za prikrojitev
oblike passacaglie modelom iz zgodovinskih slogovnih obdobij od Frescobaldija dalje
idp.? Odgovoru/om se bomo morali izogniti, ker zahteva/jo širšo obravnavo. Lahko le
strnjeno reèemo, da skladatelj v 230-tih taktih izèrpa vse kompozicijske tehniène prijeme,
od najbolj preprostih oblik variacij do uporabe teme v inverziji (t. 66-75), pa vse do teme v
diminutivni obliki skupaj z njeno recto obliko (t. 83sl.). Ta melanholièna tema polna
èustvenega naboja, ki nenehno kro i okoli same sebe, je postavljena v – za zadnji sonatni
stavek – zopet malce neobièajni zaèetni tempo Andante sostenuto ([1/4]=56). Vendar
skladatelj, kot smo uvodoma videli, ta tretji stavek moèno razèleni v sedem glavnih
tempo-vzdušij, ki se navznoter še naprej razèlenijo in znotraj notnih vrednosti prolacijsko
razdrobijo.
S prvo simfonijo si je Samo Vremšak postavil oblikovni okvir, ki mu bo sledil tudi pri
skladanju druge in tretje simfonije, pa tudi pri ostalih delih podobnega znaèaja. Kljub
doloèenim oblikovnim zamikom (inštrumentacija tretjega in prvih dveh stavkov,
premaknjene tonalne osi ipd.), deluje še vedno moèno homogeno, kot zaokro ena celota;
te ko bi si predstavljali še en zakljuèni stavek, ki bi bil postavljen na tonalno os tona Es,
èeprav bi to Vremšakov zaèetni kompozicijski naèrt uravnote ilo. Simfonija je v tej
podobi zakljuèeno delo, skladatelj pa si je z njo zaèrtal estetsko in slogovno pot, ki jo bo
vse ivljenje razvijal. Je tu neo-ekspresionist? Za pritrditev in zanikanje je doslej
povedano še vedno premalo. Naj ostane vprašanje odprto, saj vsak napredek potrebuje ne
le odgovore, marveè predvsem toèno postavljena vprašanja. Odgovori so, kadar so
vprašanja takšne narave, izza vogala.
Vremšakova II. Simfonija – osebni ustvarjalni nagib in oblika
Prvo, kar ob stiku z II. Simfonijo Sama Vremšaka18 opazimo, je posvetilo, postavljeno v
sam naslov: »Spominu pokojnega oèeta«. Ali gre pri tem delu za svojevrsten Vremšakov
simfonièni ‘requiem’, ki ga je napisal ob misli na pokojnega oèeta Cirila Vremšaka
(1900–1968)? Vsak, kdor je izgubil starše, iz izkustva ve, da je tak dogodek vedno zelo
moèan poseg v intimne globine, je neke vrste ivljenjska zareza, ki pronica globoko v
osebno srèiko. Da je tej simfoniji skladatelj posveèal posebno pozornost, ka e dejstvo, da
jo je izbral in postavil na prvo mesto v naboru svojih najpomembnejših del v jubilejni
publikaciji Društva slovenskih skladateljev leta 2003, slabo leto pred svojo smrtjo torej.19
V tem delu je skladatelj nakazal svoj globlji, osebni èustveni vzgib, ki ga je nagnil k
ustvarjanju. Kljub povedanemu, pa bi v glasbi zaman iskali kakršnokoli programsko
oblikovanje zvoènih podob. Tudi v tej simfoniji ostaja ideal èiste glasbe v ospredju, kar bi
Vremšaka lahko uvršèalo med neoklasike, èeprav prvin ekspresionizma ne gre zanemariti.
18 Uporabljena je bila raèunalniško notografirana izdaja Društva slovenskih skladateljev: Samo Vremšak, II.
Simfonija, 1969, »Spominu pokojnega oèeta«, ed. DSS 589 (1972). Izdaja vsebuje nekaj oèitnih tiskarskih
napak, ki jih tukaj molèe obidem.
19 Èrt Sojar Voglar (ur.), Skladateljske sledi po letu 1900 / Composers’ Traces from 1900 Onwards,
Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev, 2003, str. 268–269.
148
