Page 142 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 142
O VREMŠAK (1930–2004)
Pregledni analitièni oris celotnega Vremšakovega orkestralnega opusa
V celotnem orkestralnem opusu Sama Vremšaka moèno izstopajo tri simfonije. Lahko
reèemo, da razloèno zaznamujejo troje skladateljevih ustvarjalnih obdobij. Letnice
1955–1969–1988 obsegajo skoraj štiri desetletja Vremšakovega ivljenja. Prva in druga
simfonija sta nastali v zamiku enega desetletja, tretja pa po dvajsetletnem premoru. Vsa tri
dela lahko pojmujemo tudi kot Vremšakove ustvarjalne mejnike, okoli katerih se nizajo
ostala orkestralna pa tudi druga dela enovito zaokro enih oblik. Ali so to obenem tudi
mejniki Vremšakovega ustvarjalnega kompozicijskega in estetskega osebnega razvoja oz.
sloga? To vprašanje ima v tej razpravi znaèaj hipoteze, ki jo bomo skozi analitiène
postopke glavnih orkestralnih del Vremšakovega opusa sproti preverjali. To bo dejansko
osrednji predmet te razprave. Dokonèno besedo pa bodo imele sinteze posameznih
analitiènih izsledkov, s poudarkom na delih za simfonièni orkester. Analitiène razèlenitve
drugih prej omenjenih Vremšakovih skladb bodo lahko predmet kasnejših razprav.
Zavedamo se, da je z ozirom na skladateljski lik Sama Vremšaka s tem storjen šele prvi
korak. Ker so – po naših izsledkih – Vremšakove tri simfonije izstopajoèi mejniki
skladateljevega orkestralnega opusa, ki nam lahko osvetlijo bistvene poteze tudi ostalih
orkestralnih del, bomo njim posvetili bolj poglobljeno analitièno pozornost. Pri ostalih
delih bodo analitièni izsledki in uvidi podani v bolj strnjeni obliki kratkih povzetkov, kjer
in v kolikor se tièejo jedra prièujoèe razprave.
Skupen pogled na Vremšakove tri simfonije – sr skladateljevega orkestralnega
stavka
Vse tri simfonije Sama Vremšaka so kompozicijsko in umetniško dovršene mojstrovine,
ki bi si zaslu ile pogostejšo prisotnost v koncertnih dvoranah. Skladatelj je po tej
kompozicijsko zahtevni glasbeni vrsti9 posegel kar trikrat. Zakaj?
Znano je, da je simfonija drama v glasbi. V njej se namreè zrcalijo miselni in èustveni
vzgibi, ki se porajajo ob dramatiènih zapletih v osebnem in dru benem ivljenju.
Posamezni stavki simfonije so raznolikih glasbenih oblik, pa vendar tvorijo enovito enoto.
Èlenitev stavkov – na tri do štiri (kjer sta tretji in èetrti hrbtna in lièna stran istega planeta)
– je tista, ki jo je e Aristotel v svoji Poetiki in Retoriki zaznal kot najprimernejšo.
Aristotelovsko katarzièno vlogo oèišèevanja duše iracionalnih gonskih impulzov in strasti
s pomoèjo poetiènih stvaritev (epskega pesništva in drame, oz. tragedije in komedije) si
pri Vremšaku nismo priklicali v spomin po nakljuèju. Lahko bodo v oporo dirigentu,
poslušalcu ali glasbenemu analitiku. Troje enot dejanja-prostora-èasa, oz. dejanje, ki se
dogaja na enem prostoru v loku èasa enega sonènega obhoda – dneva, ki jih zahteva
antièni dramski princip, morda najbolj pronicljivo in prosojno utelesi ravno glasbena vrsta
simfonije. Ka e, da se je Samo Vremšak k njej tudi zato rad zatekel v vsakem zakljuèenem
obdobju, morda mu je ta raznolièna glasbena vrsta nudila ustrezno duhovno posodo za
urejevanje svojega osebnega jedra.
9 V razpravi razlikujemo izraze glasbena ‘vrsta’ (lat. genus, nem. Gattung) in ‘oblika’ (lat. forma, kot
zunanji lik, oblikovanost, oblika). Simfonija je imenovana kot glasbena vrsta, njeni posamezni stavki pa
so lahko razliènih glasbenih oblik, kot npr. sonata, scherzo, rondo, pesem ipd.
142
Pregledni analitièni oris celotnega Vremšakovega orkestralnega opusa
V celotnem orkestralnem opusu Sama Vremšaka moèno izstopajo tri simfonije. Lahko
reèemo, da razloèno zaznamujejo troje skladateljevih ustvarjalnih obdobij. Letnice
1955–1969–1988 obsegajo skoraj štiri desetletja Vremšakovega ivljenja. Prva in druga
simfonija sta nastali v zamiku enega desetletja, tretja pa po dvajsetletnem premoru. Vsa tri
dela lahko pojmujemo tudi kot Vremšakove ustvarjalne mejnike, okoli katerih se nizajo
ostala orkestralna pa tudi druga dela enovito zaokro enih oblik. Ali so to obenem tudi
mejniki Vremšakovega ustvarjalnega kompozicijskega in estetskega osebnega razvoja oz.
sloga? To vprašanje ima v tej razpravi znaèaj hipoteze, ki jo bomo skozi analitiène
postopke glavnih orkestralnih del Vremšakovega opusa sproti preverjali. To bo dejansko
osrednji predmet te razprave. Dokonèno besedo pa bodo imele sinteze posameznih
analitiènih izsledkov, s poudarkom na delih za simfonièni orkester. Analitiène razèlenitve
drugih prej omenjenih Vremšakovih skladb bodo lahko predmet kasnejših razprav.
Zavedamo se, da je z ozirom na skladateljski lik Sama Vremšaka s tem storjen šele prvi
korak. Ker so – po naših izsledkih – Vremšakove tri simfonije izstopajoèi mejniki
skladateljevega orkestralnega opusa, ki nam lahko osvetlijo bistvene poteze tudi ostalih
orkestralnih del, bomo njim posvetili bolj poglobljeno analitièno pozornost. Pri ostalih
delih bodo analitièni izsledki in uvidi podani v bolj strnjeni obliki kratkih povzetkov, kjer
in v kolikor se tièejo jedra prièujoèe razprave.
Skupen pogled na Vremšakove tri simfonije – sr skladateljevega orkestralnega
stavka
Vse tri simfonije Sama Vremšaka so kompozicijsko in umetniško dovršene mojstrovine,
ki bi si zaslu ile pogostejšo prisotnost v koncertnih dvoranah. Skladatelj je po tej
kompozicijsko zahtevni glasbeni vrsti9 posegel kar trikrat. Zakaj?
Znano je, da je simfonija drama v glasbi. V njej se namreè zrcalijo miselni in èustveni
vzgibi, ki se porajajo ob dramatiènih zapletih v osebnem in dru benem ivljenju.
Posamezni stavki simfonije so raznolikih glasbenih oblik, pa vendar tvorijo enovito enoto.
Èlenitev stavkov – na tri do štiri (kjer sta tretji in èetrti hrbtna in lièna stran istega planeta)
– je tista, ki jo je e Aristotel v svoji Poetiki in Retoriki zaznal kot najprimernejšo.
Aristotelovsko katarzièno vlogo oèišèevanja duše iracionalnih gonskih impulzov in strasti
s pomoèjo poetiènih stvaritev (epskega pesništva in drame, oz. tragedije in komedije) si
pri Vremšaku nismo priklicali v spomin po nakljuèju. Lahko bodo v oporo dirigentu,
poslušalcu ali glasbenemu analitiku. Troje enot dejanja-prostora-èasa, oz. dejanje, ki se
dogaja na enem prostoru v loku èasa enega sonènega obhoda – dneva, ki jih zahteva
antièni dramski princip, morda najbolj pronicljivo in prosojno utelesi ravno glasbena vrsta
simfonije. Ka e, da se je Samo Vremšak k njej tudi zato rad zatekel v vsakem zakljuèenem
obdobju, morda mu je ta raznolièna glasbena vrsta nudila ustrezno duhovno posodo za
urejevanje svojega osebnega jedra.
9 V razpravi razlikujemo izraze glasbena ‘vrsta’ (lat. genus, nem. Gattung) in ‘oblika’ (lat. forma, kot
zunanji lik, oblikovanost, oblika). Simfonija je imenovana kot glasbena vrsta, njeni posamezni stavki pa
so lahko razliènih glasbenih oblik, kot npr. sonata, scherzo, rondo, pesem ipd.
142
