Page 138 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 138
O VREMŠAK (1930–2004)
bibliografskih podatkov,1 kakor tudi za dosedanja dela z bibliografskimi opisi slovenskih
skladateljev.2 Res je tudi, da je Samo Vremšak ves predosamosvojitveni èas – pred letom
1991 – izdajal svoje skladbe pod psevdonimom Emil Seno eški,3 vendar gre tu veèinoma
za vokalna dela krajšega obsega, ki jih je objavljal v reviji Cerkveni glasbenik v èasu po
ponovni o ivitvi te revije leta 1976,4 in se naše razprave neposredno ne tièejo.
Pravi in glavni namen tega sestavka je ovrednotiti Vremšaka kot snovalca veèjih
orkestralnih del ter ga umestiti v slovenski prostor. Njegova široko razvejana umetniška
(ustvarjalna in poustvarjalna), uèiteljska in vodstvena dejavnost je bila morda vzrok, da je
bil povsod navzoè, in da ga morda tudi zato nikjer niso jemali za svojega. Zelo verjetno je
bil to tudi skladateljev namen in osebna odloèitev – tudi v izbiri kompozicijskega jezika in
glasbenih oblik. Ta segment bodo lahko temeljiteje razkrili ivljenjepisci.
Prva naloga prièujoèe razprave je bila raziskati in popisati tisti del Vremšakovega
opusa, kjer nastopa orkester v razliènih inštrumentalnih sestavih, in sicer kot protagonist
ali kot enakovreden sogovornik skupaj z inštrumentalnimi ali vokalnimi solisti in/ali
zborom (kantata, oratorij ipd.). Tako razširjen zorni kot je smiseln, saj na tem mestu
podajamo prvi sistematièni popis in oris Vremšakovega orkestralnega ustvarjalnega
opusa. V popis smo pritegnili tudi dela v smislu širšega pojmovanja orkestrskega opusa.5
Zato smo postavili na prvo mesto bibliografski popis celotnega Vremšakovega opusa, kjer
nastopa orkester kot protagonist, nato sledi kratek pregled oz. razvrstitev del po
inštrumentalno-oblikovnih vrstah, zadnji del razprave pa tvori pregledni oris
Vremšakovega orkestralnega opusa. Pri nekaterih, predvsem orkestralnih delih, podajamo
še analitièen opis, vkljuèno z notnimi ponazorili.
1 Spletna stran Slovenska biografija (Katarina Bedina, Samo Vremšak, Znanstveno raziskovalni center
SAZU, 2013, spletni vir: , http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi821356/, stanje 1. februar 2015).
Èeprav je navedeno doslej med najpopolnejšimi popisi Vremšakovega opusa, omenja med orkestrskimi
deli vsega šest enot, med koncertantnimi oz. vokalno-inštrumentalnimi deli pa še dve oz. eno, torej še tri
dela. Skupno torej le devet enot. Spletna stran SIGIC (http://www.sigic.si/?mod=search&action
=avtor&id=740; stanje 1. februar 2015) o Vremšakovem skladateljevanju do tega dne molèi.
2 Edo Škulj je osredotoèen na sakralni opus, vendar ob naslonitvi na Enciklopedijo Slovenije (upoštevano
do 2005) poda dober popis Vremšakovega opusa, objavljeno v: Leksikon cerkvenih glasbenikov
(Ljubljana: Dru ina, 2005, str. 388), kjer navaja sedem orkestralnih del in dvoje veèjih
vokalno-orkestralnih. Petindvajset let prej Andrej Rijavec v delu Slovenska glasbena dela (Ljubljana,
1979) Vremšaka ne omeni, èeprav je bilo ob izidu knjige napisanih nekaj tehtnih orkestralnih del. Ker so
bila le-ta z izjemo druge simfonije še v rokopisu, je Rijavèevo ravnanje razumljivo. Manj razumljiva pa je
pomanjkljivost v bibliografskem popisu, ki je nastal v skladateljevih zrelih letih po upokojitvi na
Akademiji za glasbo, in sicer v soavtorstvu Franca Kri narja in Tihomirja Pinterja v delu Sto slovenskih
skladateljev (Ljubljana: Prešernova dru ba, 1997, str. 282); avtorja od orkestralnih omenjata le »dve
simfoniji (1958, 1969-72)«, Concertino za klavir in godala in Dramatièno uverturo, èeprav so bila npr.
Tretja simfonija in skoraj vsa dela, ki jih tu navajamo, ob izidu knjige e izdana, vsekakor pa so bila
dosegljiva pri avtorju, s katerim sta imela in v isti knjigi objavila razgovor (str. 226–227).
3 Psevdonim je Vremšak uporabljal, da bi se zavaroval pred obièajnimi sankcijami tedanjega re ima. To
skrivnost je skrbno varoval in jo je šele pred desetletjem razkril urednik Cerkvenega glasbenika Edo
Škulj, in to po skladateljevi smrti. Glej: Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 388.
4 Glasbena revija Cerkveni glasbenik, nastala leta 1878, je izhajala redno do prekinitve leta 1945. Med leti
1946–1975 ni izhajala, leta 1976 jo je ob ugodnejših politiènih razmerah o ivil urednik Edo Škulj,
ponovno je za ivela kot letnik 69 in izhaja do danes.
5 Simpozij Umetnik in pedagog Samo Vremšak (1930–2004), ki je potekal na Akademiji za glasbo Univerze
v Ljubljani 19. novembra 2014, in je obsegal predstavitev veèplastne osebnosti Sama Vremšaka, ni
predvidel posebnega referenta za vokalno-inštrumentalni segment njegovega opusa. Zato je bibliografsko
smiselno uvršèen v našo razpravo.
138
bibliografskih podatkov,1 kakor tudi za dosedanja dela z bibliografskimi opisi slovenskih
skladateljev.2 Res je tudi, da je Samo Vremšak ves predosamosvojitveni èas – pred letom
1991 – izdajal svoje skladbe pod psevdonimom Emil Seno eški,3 vendar gre tu veèinoma
za vokalna dela krajšega obsega, ki jih je objavljal v reviji Cerkveni glasbenik v èasu po
ponovni o ivitvi te revije leta 1976,4 in se naše razprave neposredno ne tièejo.
Pravi in glavni namen tega sestavka je ovrednotiti Vremšaka kot snovalca veèjih
orkestralnih del ter ga umestiti v slovenski prostor. Njegova široko razvejana umetniška
(ustvarjalna in poustvarjalna), uèiteljska in vodstvena dejavnost je bila morda vzrok, da je
bil povsod navzoè, in da ga morda tudi zato nikjer niso jemali za svojega. Zelo verjetno je
bil to tudi skladateljev namen in osebna odloèitev – tudi v izbiri kompozicijskega jezika in
glasbenih oblik. Ta segment bodo lahko temeljiteje razkrili ivljenjepisci.
Prva naloga prièujoèe razprave je bila raziskati in popisati tisti del Vremšakovega
opusa, kjer nastopa orkester v razliènih inštrumentalnih sestavih, in sicer kot protagonist
ali kot enakovreden sogovornik skupaj z inštrumentalnimi ali vokalnimi solisti in/ali
zborom (kantata, oratorij ipd.). Tako razširjen zorni kot je smiseln, saj na tem mestu
podajamo prvi sistematièni popis in oris Vremšakovega orkestralnega ustvarjalnega
opusa. V popis smo pritegnili tudi dela v smislu širšega pojmovanja orkestrskega opusa.5
Zato smo postavili na prvo mesto bibliografski popis celotnega Vremšakovega opusa, kjer
nastopa orkester kot protagonist, nato sledi kratek pregled oz. razvrstitev del po
inštrumentalno-oblikovnih vrstah, zadnji del razprave pa tvori pregledni oris
Vremšakovega orkestralnega opusa. Pri nekaterih, predvsem orkestralnih delih, podajamo
še analitièen opis, vkljuèno z notnimi ponazorili.
1 Spletna stran Slovenska biografija (Katarina Bedina, Samo Vremšak, Znanstveno raziskovalni center
SAZU, 2013, spletni vir: , http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi821356/, stanje 1. februar 2015).
Èeprav je navedeno doslej med najpopolnejšimi popisi Vremšakovega opusa, omenja med orkestrskimi
deli vsega šest enot, med koncertantnimi oz. vokalno-inštrumentalnimi deli pa še dve oz. eno, torej še tri
dela. Skupno torej le devet enot. Spletna stran SIGIC (http://www.sigic.si/?mod=search&action
=avtor&id=740; stanje 1. februar 2015) o Vremšakovem skladateljevanju do tega dne molèi.
2 Edo Škulj je osredotoèen na sakralni opus, vendar ob naslonitvi na Enciklopedijo Slovenije (upoštevano
do 2005) poda dober popis Vremšakovega opusa, objavljeno v: Leksikon cerkvenih glasbenikov
(Ljubljana: Dru ina, 2005, str. 388), kjer navaja sedem orkestralnih del in dvoje veèjih
vokalno-orkestralnih. Petindvajset let prej Andrej Rijavec v delu Slovenska glasbena dela (Ljubljana,
1979) Vremšaka ne omeni, èeprav je bilo ob izidu knjige napisanih nekaj tehtnih orkestralnih del. Ker so
bila le-ta z izjemo druge simfonije še v rokopisu, je Rijavèevo ravnanje razumljivo. Manj razumljiva pa je
pomanjkljivost v bibliografskem popisu, ki je nastal v skladateljevih zrelih letih po upokojitvi na
Akademiji za glasbo, in sicer v soavtorstvu Franca Kri narja in Tihomirja Pinterja v delu Sto slovenskih
skladateljev (Ljubljana: Prešernova dru ba, 1997, str. 282); avtorja od orkestralnih omenjata le »dve
simfoniji (1958, 1969-72)«, Concertino za klavir in godala in Dramatièno uverturo, èeprav so bila npr.
Tretja simfonija in skoraj vsa dela, ki jih tu navajamo, ob izidu knjige e izdana, vsekakor pa so bila
dosegljiva pri avtorju, s katerim sta imela in v isti knjigi objavila razgovor (str. 226–227).
3 Psevdonim je Vremšak uporabljal, da bi se zavaroval pred obièajnimi sankcijami tedanjega re ima. To
skrivnost je skrbno varoval in jo je šele pred desetletjem razkril urednik Cerkvenega glasbenika Edo
Škulj, in to po skladateljevi smrti. Glej: Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 388.
4 Glasbena revija Cerkveni glasbenik, nastala leta 1878, je izhajala redno do prekinitve leta 1945. Med leti
1946–1975 ni izhajala, leta 1976 jo je ob ugodnejših politiènih razmerah o ivil urednik Edo Škulj,
ponovno je za ivela kot letnik 69 in izhaja do danes.
5 Simpozij Umetnik in pedagog Samo Vremšak (1930–2004), ki je potekal na Akademiji za glasbo Univerze
v Ljubljani 19. novembra 2014, in je obsegal predstavitev veèplastne osebnosti Sama Vremšaka, ni
predvidel posebnega referenta za vokalno-inštrumentalni segment njegovega opusa. Zato je bibliografsko
smiselno uvršèen v našo razpravo.
138
