Page 29 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 29
ja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ...
»prevzgoji« v Tirani. Ena svetlih toèk, ki jih je do ivel v Albaniji, je bilo vodenje
tamkajšnjega radijskega orkestra. Adamièevo svojevrstno ujetništvo je trajalo veè
mesecev. Bil je odrezan od sveta in ni vedel za domaèe aktualne politiène dogodke. Zdelo
se je celo, da so nanj pozabili, saj so bili stiki s politiènimi oblastmi v Beogradu, ki jih je bil
dol an vzdr evati, iz meseca v mesec redkejši. Èas informbiroja je odgovorne za
Adamièevo usodo oèitno toliko okupiral, da se za njegove apele o nemogoèih ivljenjskih
razmerah niso menili. Svojevrstnega ujetništva ga je rešilo tragièno nakljuèje, ko so
neznanci v hotelu za gali njegovo sobo, o èemer je poslal sporoèilo v Beograd in nato
dobil dovoljenje za povratek v Ljubljano. Po vrnitvi je bil pristojnim dol an poroèilo, ki pa
so ga o igosali kot znanstveno fantastiko.28
Tudi po koncu informbiroja, ko so radijske postaje dobesedno izbrisale sovjetsko
glasbo in se vrnile k domaèim vi am, z ameriško filmsko industrijo pa se je pri nas širila
zabavna glasba, se je boj za jazz nadaljeval.29 Adamiè je okrog leta 1949 jasno izrazil
vizijo PORL-a in jo tudi zapisal. Iz njegovega programa je razvidno, da je še kako dobro
razumel tedanje stanje in mo nosti za napredovanje slovenske glasbene scene. Zavzemal
se je, da bi orkester gojil ivo izvajanje plesne glasbe za matièno radijsko postajo,
spremljal t. i. Je kovo skupino pri popevkah in šansonih v ljubljanski dvorani hotela
Union, izvajal »sovjetske in deloma partizanske pesmi, res poštene šansone«, igral in
snemal filmsko glasbo ter prirejal samostojne koncerte, »ki bi po dosedanjih izkušnjah
verjetno zelo zanimali tudi širše obèinstvo«.30 Omenil je tudi denarno plat, ki naj bi ob
tolikšnem anga iranju orkestra izboljšala njegovo gmotno stanje. Ta je namreè vseskozi
deloval na robu pre ivetja. Adamiè se je leta 1949 vodstvu Radia Ljubljana prito il, da
ima v ansamblu velike kadrovske te ave, saj so njegovi èlani zaradi nizkih honorarjev in
nestabilnega polo aja pogosto prestopali k orkestru Slovenske filharmonije.31 Te ave z
jazzom pa so se še kar nadaljevale, celo do te mere, da je bila na zaèetku petdesetih let na
zveznem nivoju ustanovljena posebna komisija, ki naj bi prouèila, ali je jazz primeren za
socialistièno dru bo. Po obširnih in dolgotrajnih debatah in prerekanjih za in proti, ko je e
kazalo, da bo jazz dokonèno prepovedan, se je nekako izšlo v njegovo korist. Adamiè se je
za njegovo »pre ivetje« zavzemal celo pri Josipu Brozu Titu in drugih vplivnih politikih,
kot je bil Moša Pijade.32
Ker so se mnenja politiènih veljakov o kvarnem vplivu jazzovske glasbe pošteno
kresala in ker je doba ostrih nasprotovanj poèasi minevala, so se za jazz in zabavno glasbo
po letu 1955 zaèeli boljši èasi. Leta 1955 je iz vrst ljubljanskega Plesnega orkestra nastal
Ljubljanski jazz ansambel, ki je pod vodstvom Urbana Kodra igral starejši jazz, nekaj let
kasneje pa je zrasel Ansambel Mojmira Sepeta, ki je prvi igral takrat t. i. moderni jazz
(cool jazz, westcoats jazz …). Z ustanovitvijo prvega jugoslovanskega jazz festivala na
Bledu (1960) se je jazzovska glasba na Slovenskem nezadr no širila in dobila vse veè
privr encev.33 Pri tem je imel Plesni orkester Radia Slovenija z Adamièem na èelu še
28 Petar Lukoviæ, »Veèni fant s trobento. Paberki iz ivljenja in dela Bojana Adamièa«, Nedeljski dnevnik,
izhajalo v nadaljevanjih od 13. 8. do 18. 12. 1988.
29 Iz Adamièevih spominov, primerjaj www.bojan-adamic.si/ (dostopno: 29. 5. 2012); prim. tudi pogovor z
Adamièem v Nedeljskem dnevniku (Petar Lukoviæ, "Veèni fant s trobento", Nedeljski dnevnik, 20. 11.
1988).
30 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, Naèrt o programu in ciljih PORL-a, tipkopis, okrog 1949.
31 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, pismo direkciji Radia Ljubljana, 12. 10. 1949.
32 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, Adamièev avtobiografski zapis: »O jazzu in njegovi vlogi
v Jugoslaviji«.
33 Prim. Peter Amalietti, Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986, str. 7.
29
»prevzgoji« v Tirani. Ena svetlih toèk, ki jih je do ivel v Albaniji, je bilo vodenje
tamkajšnjega radijskega orkestra. Adamièevo svojevrstno ujetništvo je trajalo veè
mesecev. Bil je odrezan od sveta in ni vedel za domaèe aktualne politiène dogodke. Zdelo
se je celo, da so nanj pozabili, saj so bili stiki s politiènimi oblastmi v Beogradu, ki jih je bil
dol an vzdr evati, iz meseca v mesec redkejši. Èas informbiroja je odgovorne za
Adamièevo usodo oèitno toliko okupiral, da se za njegove apele o nemogoèih ivljenjskih
razmerah niso menili. Svojevrstnega ujetništva ga je rešilo tragièno nakljuèje, ko so
neznanci v hotelu za gali njegovo sobo, o èemer je poslal sporoèilo v Beograd in nato
dobil dovoljenje za povratek v Ljubljano. Po vrnitvi je bil pristojnim dol an poroèilo, ki pa
so ga o igosali kot znanstveno fantastiko.28
Tudi po koncu informbiroja, ko so radijske postaje dobesedno izbrisale sovjetsko
glasbo in se vrnile k domaèim vi am, z ameriško filmsko industrijo pa se je pri nas širila
zabavna glasba, se je boj za jazz nadaljeval.29 Adamiè je okrog leta 1949 jasno izrazil
vizijo PORL-a in jo tudi zapisal. Iz njegovega programa je razvidno, da je še kako dobro
razumel tedanje stanje in mo nosti za napredovanje slovenske glasbene scene. Zavzemal
se je, da bi orkester gojil ivo izvajanje plesne glasbe za matièno radijsko postajo,
spremljal t. i. Je kovo skupino pri popevkah in šansonih v ljubljanski dvorani hotela
Union, izvajal »sovjetske in deloma partizanske pesmi, res poštene šansone«, igral in
snemal filmsko glasbo ter prirejal samostojne koncerte, »ki bi po dosedanjih izkušnjah
verjetno zelo zanimali tudi širše obèinstvo«.30 Omenil je tudi denarno plat, ki naj bi ob
tolikšnem anga iranju orkestra izboljšala njegovo gmotno stanje. Ta je namreè vseskozi
deloval na robu pre ivetja. Adamiè se je leta 1949 vodstvu Radia Ljubljana prito il, da
ima v ansamblu velike kadrovske te ave, saj so njegovi èlani zaradi nizkih honorarjev in
nestabilnega polo aja pogosto prestopali k orkestru Slovenske filharmonije.31 Te ave z
jazzom pa so se še kar nadaljevale, celo do te mere, da je bila na zaèetku petdesetih let na
zveznem nivoju ustanovljena posebna komisija, ki naj bi prouèila, ali je jazz primeren za
socialistièno dru bo. Po obširnih in dolgotrajnih debatah in prerekanjih za in proti, ko je e
kazalo, da bo jazz dokonèno prepovedan, se je nekako izšlo v njegovo korist. Adamiè se je
za njegovo »pre ivetje« zavzemal celo pri Josipu Brozu Titu in drugih vplivnih politikih,
kot je bil Moša Pijade.32
Ker so se mnenja politiènih veljakov o kvarnem vplivu jazzovske glasbe pošteno
kresala in ker je doba ostrih nasprotovanj poèasi minevala, so se za jazz in zabavno glasbo
po letu 1955 zaèeli boljši èasi. Leta 1955 je iz vrst ljubljanskega Plesnega orkestra nastal
Ljubljanski jazz ansambel, ki je pod vodstvom Urbana Kodra igral starejši jazz, nekaj let
kasneje pa je zrasel Ansambel Mojmira Sepeta, ki je prvi igral takrat t. i. moderni jazz
(cool jazz, westcoats jazz …). Z ustanovitvijo prvega jugoslovanskega jazz festivala na
Bledu (1960) se je jazzovska glasba na Slovenskem nezadr no širila in dobila vse veè
privr encev.33 Pri tem je imel Plesni orkester Radia Slovenija z Adamièem na èelu še
28 Petar Lukoviæ, »Veèni fant s trobento. Paberki iz ivljenja in dela Bojana Adamièa«, Nedeljski dnevnik,
izhajalo v nadaljevanjih od 13. 8. do 18. 12. 1988.
29 Iz Adamièevih spominov, primerjaj www.bojan-adamic.si/ (dostopno: 29. 5. 2012); prim. tudi pogovor z
Adamièem v Nedeljskem dnevniku (Petar Lukoviæ, "Veèni fant s trobento", Nedeljski dnevnik, 20. 11.
1988).
30 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, Naèrt o programu in ciljih PORL-a, tipkopis, okrog 1949.
31 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, pismo direkciji Radia Ljubljana, 12. 10. 1949.
32 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, Adamièev avtobiografski zapis: »O jazzu in njegovi vlogi
v Jugoslaviji«.
33 Prim. Peter Amalietti, Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986, str. 7.
29
