Page 32 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 32
AN ADAMIÈ (1912–1995)
imel, ne bi zmogel napisati okrog tisoè enot razliènih partitur, pri èemer ne vemo, koliko
jih je kje zalo enih ali celo izgubljenih. Pisal je za plesni orkester, jazzovsko glasbo, ki ji
je vdahnil izrazito osebni znaèaj, glasbo za dokumentarne in celoveèerne filme, opremljal
je gledališka dela, radijske oddaje vseh vrst (za odrasle in otroke) in lutkovne igrice, pisal
popevke, šansone, skladbe za pihalne godbe in orkestre, glasbo za proslave in športne
dogodke, balete, muzikale, koncerte, komorna in zborovska dela. Najveè mednarodnih
uspehov je do ivel s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana, s katerim je gojil t. i. slovenski
jazz in slovensko zabavno glasbo. Ta ansambel je pod njegovim petnajstletnim vodenjem
prerasel domaèe okvirje in postal evropsko prepoznan. Pomemben segment Adamièevega
ustvarjanja je tudi filmska glasba, s katero se je zavihtel na piedestal slovenske in
jugoslovanske ustvarjalnosti, komponiral pa je tudi za studie drugih evropskih dr av in v
ZDA. S filmsko in nato scensko glasbo se je zaèel ukvarjati kmalu po vojni, in sicer bolj po
nakljuèju. Takrat ni slutil, da bo posebno filmski medij postal paradni konj njegovega
ustvarjanja. Èeprav sprva o filmski glasbi ni prav dosti vedel, poznal jo je le iz
predvojnega èasa, ko je preigraval in aran iral številne odlomke iz ameriških filmov, ki so
pronicali v ljubljanske kinematografe, se je spoprijel z izzivom in uspel. Med filmi,
opremljenimi z Adamièevo avtorsko glasbo, izstopajo Vesna (1953), Ne obraèaj se, sine
(1956), Ples v de ju (1961), Samorastniki (1963), Kekèeve ukane (1968), Maškarada
(1971), Valter brani Sarajevo (1973), televizijska nadaljevanka Kapelski kresovi
(1974–1976), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Boj na po iralniku (1982) in številni
drugi. Zadnjo filmsko partituro je podpisal v letu, ko se je poslovil, in sicer za
dokumentarni film Neme podobe slovenskega filma (1995).41
S scensko glasbo h gledališkim predstavam se je ukvarjal vsaj od leta 1952, ko je znana
prva pogodba za celjsko gledališèe, nato pa so se dogovori z razliènimi gledališkimi
hišami kar vrstili. Sodeloval je s Prešernovim gledališèem v Kranju, z ljubljansko Dramo,
Mestnim gledališèem Ljubljana, Koreodramo Ljubljana, Slovenskim mladinskim
gledališèem, Lutkovnim gledališèem Ljubljana, Slovenskim narodnim gledališèem v
Mariboru, z Narodnim gledališèem Sterija, Narodnim gledališèem v Zagrebu in drugimi.42
Med najodmevnejšimi lutkovnimi predstavami, ki jih je glasbeno opremil mojster
Adamiè, je ogica marogica (avtor besedila Jan Malik) v izvedbi Lutkovnega gledališèa
Ljubljana; po popularnosti je primerljiva le otroška radijska igra Zvezdica zaspanka Frana
Milèinskega Je ka.
Na zaèetku šestdesetih let je Adamiè prenehal redno voditi PORL in se zaèel
intenzivneje posveèati komponiranju ter sodelovati z beograjskim vojaškim orkestrom.
To sodelovanje je potekalo kar štiri intenzivna leta (1962–1966). Komponiranje in
dirigiranje pihalnemu orkestru zanj ni bilo niè novega, saj je imel na tem podroèju
ogromno izkušenj. Po drugi svetovni vojni se je namreè še naprej ukvarjal z glasbo za
pihalne orkestre in spodbujal njihovo delovanje. Neprestano si je prizadeval, da bi dvignil
profesionalno in ljubiteljsko kulturo. Kot dirigent je sodeloval na številnih ljudskih
manifestacijah in drugih kulturnih prireditvah amaterskega znaèaja. Znal se je pribli ati
vsem in vsakomur. Njegova dela za pihalne zasedbe so sicer izvajalsko zahtevna, zato pa
preprièljivejša in tehtna. Z njimi je presegel raven slovenskega okolja, saj je bistveno
41 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/glasba/, 26. 11. 2012. Prim. prispevek v prièujoèi publikaciji:
Mitja Reichenberg, »Bojan Adamiè in filmska glasba«.
42 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe.
32
imel, ne bi zmogel napisati okrog tisoè enot razliènih partitur, pri èemer ne vemo, koliko
jih je kje zalo enih ali celo izgubljenih. Pisal je za plesni orkester, jazzovsko glasbo, ki ji
je vdahnil izrazito osebni znaèaj, glasbo za dokumentarne in celoveèerne filme, opremljal
je gledališka dela, radijske oddaje vseh vrst (za odrasle in otroke) in lutkovne igrice, pisal
popevke, šansone, skladbe za pihalne godbe in orkestre, glasbo za proslave in športne
dogodke, balete, muzikale, koncerte, komorna in zborovska dela. Najveè mednarodnih
uspehov je do ivel s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana, s katerim je gojil t. i. slovenski
jazz in slovensko zabavno glasbo. Ta ansambel je pod njegovim petnajstletnim vodenjem
prerasel domaèe okvirje in postal evropsko prepoznan. Pomemben segment Adamièevega
ustvarjanja je tudi filmska glasba, s katero se je zavihtel na piedestal slovenske in
jugoslovanske ustvarjalnosti, komponiral pa je tudi za studie drugih evropskih dr av in v
ZDA. S filmsko in nato scensko glasbo se je zaèel ukvarjati kmalu po vojni, in sicer bolj po
nakljuèju. Takrat ni slutil, da bo posebno filmski medij postal paradni konj njegovega
ustvarjanja. Èeprav sprva o filmski glasbi ni prav dosti vedel, poznal jo je le iz
predvojnega èasa, ko je preigraval in aran iral številne odlomke iz ameriških filmov, ki so
pronicali v ljubljanske kinematografe, se je spoprijel z izzivom in uspel. Med filmi,
opremljenimi z Adamièevo avtorsko glasbo, izstopajo Vesna (1953), Ne obraèaj se, sine
(1956), Ples v de ju (1961), Samorastniki (1963), Kekèeve ukane (1968), Maškarada
(1971), Valter brani Sarajevo (1973), televizijska nadaljevanka Kapelski kresovi
(1974–1976), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Boj na po iralniku (1982) in številni
drugi. Zadnjo filmsko partituro je podpisal v letu, ko se je poslovil, in sicer za
dokumentarni film Neme podobe slovenskega filma (1995).41
S scensko glasbo h gledališkim predstavam se je ukvarjal vsaj od leta 1952, ko je znana
prva pogodba za celjsko gledališèe, nato pa so se dogovori z razliènimi gledališkimi
hišami kar vrstili. Sodeloval je s Prešernovim gledališèem v Kranju, z ljubljansko Dramo,
Mestnim gledališèem Ljubljana, Koreodramo Ljubljana, Slovenskim mladinskim
gledališèem, Lutkovnim gledališèem Ljubljana, Slovenskim narodnim gledališèem v
Mariboru, z Narodnim gledališèem Sterija, Narodnim gledališèem v Zagrebu in drugimi.42
Med najodmevnejšimi lutkovnimi predstavami, ki jih je glasbeno opremil mojster
Adamiè, je ogica marogica (avtor besedila Jan Malik) v izvedbi Lutkovnega gledališèa
Ljubljana; po popularnosti je primerljiva le otroška radijska igra Zvezdica zaspanka Frana
Milèinskega Je ka.
Na zaèetku šestdesetih let je Adamiè prenehal redno voditi PORL in se zaèel
intenzivneje posveèati komponiranju ter sodelovati z beograjskim vojaškim orkestrom.
To sodelovanje je potekalo kar štiri intenzivna leta (1962–1966). Komponiranje in
dirigiranje pihalnemu orkestru zanj ni bilo niè novega, saj je imel na tem podroèju
ogromno izkušenj. Po drugi svetovni vojni se je namreè še naprej ukvarjal z glasbo za
pihalne orkestre in spodbujal njihovo delovanje. Neprestano si je prizadeval, da bi dvignil
profesionalno in ljubiteljsko kulturo. Kot dirigent je sodeloval na številnih ljudskih
manifestacijah in drugih kulturnih prireditvah amaterskega znaèaja. Znal se je pribli ati
vsem in vsakomur. Njegova dela za pihalne zasedbe so sicer izvajalsko zahtevna, zato pa
preprièljivejša in tehtna. Z njimi je presegel raven slovenskega okolja, saj je bistveno
41 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/glasba/, 26. 11. 2012. Prim. prispevek v prièujoèi publikaciji:
Mitja Reichenberg, »Bojan Adamiè in filmska glasba«.
42 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe.
32
