Page 34 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 34
AN ADAMIÈ (1912–1995)
oziroma v Rusijo. Adamiè je harmoniko zelo cenil, podobno kot kitaro in tamburico, za
vse je namreè pisal tudi skladbe, posebno za orkestrske sestave.48
Èeprav ga je delovanje na glasbenem podroèju vodilo proè od klasiène glasbe,
ustvarjanja v tem duhu ni opustil, saj je napisal nekaj vidnejših del. Med skladbami za
simfoniène in komorne zasedbe naj omenimo Koncert za klavir in orkester (1948), 1. in 2.
suito za simfonièni orkester (1950), Drugi klavirski koncert, Ljubljanski klavirski koncert
(1972), Rapsodijo, Sedem preludijev za klavir in orkester (1960), Suito za klarinet in
godala (1963), Nalepke za pihalni kvintet, Po Ribniško (kvartet klarinetov) in Tinkarin
rojstni dan za klarinet in klavir, pisal pa je tudi razliène suite na ljudske teme in druga dela.
Posebno ga je privlaèil balet, tesno je sodeloval z znamenitim Pinom Mlakarjem in napisal
glasbo za koreografski deli Bela Ljubljana (1957) in Moje ljubljeno mesto (1959).49 Leta
1951 je po naroèilu zagrebškega radia nastala glasba k radijski igri Sneguljèica,50 ki je
najbr slu ila za iztoènico k obse nejši orkestralni skladbi za pihalni orkester, nastali leta
1993 za Pihalni orkester slovenske policije, ki je opredeljena kot muzikal za odrasle in v
razlièici za otroke. V poznih letih je po pesemski predlogi Frana Milèinskega Je ka
(Requiem za klovna) napisal še skladbo za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne
plesalce z naslovom Requiem, v kateri v svojem velikem slogu prepleta elemente
koraènic, ljudskih pesmi, songov, bluesa idr., z barvito orkestracijo pa dosega efektne
vsebinske poudarke.51
Bojan Adamiè se je ukvarjal tudi s šansoni, in sicer pod vplivom imenitnega
slovenskega tvorca šansonov Frana Milèinskega Je ka, ki se je uveljavil e pred drugo
svetovno vojno in predvsem po njej in ga je Adamiè kot pisca besedil in izvajalca zelo
cenil. V svoji dolgoletni karieri je Bojan Adamiè ustvaril vrsto šansonov, songov in
kupletov v radijskih in televizijskih igrah, najveèkrat v izvedbi dramskih igralcev, zares
poglobljeno pa se je temu anru posvetil šele po upokojitvi, ko je zdru il moèi s pevko
Meri Avsenak. Kot skladatelja so ga privlaèevala le besedila slovenskih pesnikov, pa tudi
revolucionarne, protestne in ljudske pesmi, kar ponovno dokazuje, da se ni tesno naslanjal
na evropsko tradicijo, temveè je bil – tako kot na vseh podroèjih – izjemno izviren in
samosvoj, pri tem pa je negoval in nadaljeval tudi tradicijo legendarnega Je ka.
Adamièevo ukvarjanje s šansonom ni ostalo le na ravni prilo nostnih nastopov, skupaj z
Meri Avsenak je namreè uresnièil zamisel o festivalu Jugoslovanski šanson - Rogaška, ki
je leta 1984 dobil domicil v Rogaški Slatini. Z namenom, da bi prireditev resnièno zajela
širše zanimanje, je organiziral vsejugoslovanske nateèaje in odzivnost je bila veè kot
zadovoljiva.52 Njegova prizadevanja za šanson so obrodila številne sadove, saj ima t. i.
slovenski šanson številne naslednike.
Adamièa je zanimalo tudi marsikaj zunaj glasbenega podroèja. Poleg letalstva, ki ga je
spremljalo dolga leta in mu vzbujalo eljo po lastnem ultralahkem letalu, je bil ljubitelj
motorjev in hitrih avtomobilov. Njegova avtomobilska znamka je bila Alfa Romeo, s
katero je znal prav pošteno drveti. e od mladosti je bil dober atlet in plavalec, kasneje je
igral namizni tenis, kolesaril, smuèal na vodi in bil strasten ljubitelj taborjenja. Med vsemi
48 Prim. NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, fond skladb.
49 Prav tam.
50 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe Hrvaška.
51 Prim. partituro Bojan Adamiè/Frane Milèinski Je ek, Requiem, Ljubljana: Zveza slovenskih godb, 2012.
52 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, prim. tipkopisno gradivo z naslovom »O šansonu«
(nastalo ok. l. 1991) in zapis »Nekaj misli o prvem Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini
leta 1984« (nastal ok. l. 1989).
34
oziroma v Rusijo. Adamiè je harmoniko zelo cenil, podobno kot kitaro in tamburico, za
vse je namreè pisal tudi skladbe, posebno za orkestrske sestave.48
Èeprav ga je delovanje na glasbenem podroèju vodilo proè od klasiène glasbe,
ustvarjanja v tem duhu ni opustil, saj je napisal nekaj vidnejših del. Med skladbami za
simfoniène in komorne zasedbe naj omenimo Koncert za klavir in orkester (1948), 1. in 2.
suito za simfonièni orkester (1950), Drugi klavirski koncert, Ljubljanski klavirski koncert
(1972), Rapsodijo, Sedem preludijev za klavir in orkester (1960), Suito za klarinet in
godala (1963), Nalepke za pihalni kvintet, Po Ribniško (kvartet klarinetov) in Tinkarin
rojstni dan za klarinet in klavir, pisal pa je tudi razliène suite na ljudske teme in druga dela.
Posebno ga je privlaèil balet, tesno je sodeloval z znamenitim Pinom Mlakarjem in napisal
glasbo za koreografski deli Bela Ljubljana (1957) in Moje ljubljeno mesto (1959).49 Leta
1951 je po naroèilu zagrebškega radia nastala glasba k radijski igri Sneguljèica,50 ki je
najbr slu ila za iztoènico k obse nejši orkestralni skladbi za pihalni orkester, nastali leta
1993 za Pihalni orkester slovenske policije, ki je opredeljena kot muzikal za odrasle in v
razlièici za otroke. V poznih letih je po pesemski predlogi Frana Milèinskega Je ka
(Requiem za klovna) napisal še skladbo za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne
plesalce z naslovom Requiem, v kateri v svojem velikem slogu prepleta elemente
koraènic, ljudskih pesmi, songov, bluesa idr., z barvito orkestracijo pa dosega efektne
vsebinske poudarke.51
Bojan Adamiè se je ukvarjal tudi s šansoni, in sicer pod vplivom imenitnega
slovenskega tvorca šansonov Frana Milèinskega Je ka, ki se je uveljavil e pred drugo
svetovno vojno in predvsem po njej in ga je Adamiè kot pisca besedil in izvajalca zelo
cenil. V svoji dolgoletni karieri je Bojan Adamiè ustvaril vrsto šansonov, songov in
kupletov v radijskih in televizijskih igrah, najveèkrat v izvedbi dramskih igralcev, zares
poglobljeno pa se je temu anru posvetil šele po upokojitvi, ko je zdru il moèi s pevko
Meri Avsenak. Kot skladatelja so ga privlaèevala le besedila slovenskih pesnikov, pa tudi
revolucionarne, protestne in ljudske pesmi, kar ponovno dokazuje, da se ni tesno naslanjal
na evropsko tradicijo, temveè je bil – tako kot na vseh podroèjih – izjemno izviren in
samosvoj, pri tem pa je negoval in nadaljeval tudi tradicijo legendarnega Je ka.
Adamièevo ukvarjanje s šansonom ni ostalo le na ravni prilo nostnih nastopov, skupaj z
Meri Avsenak je namreè uresnièil zamisel o festivalu Jugoslovanski šanson - Rogaška, ki
je leta 1984 dobil domicil v Rogaški Slatini. Z namenom, da bi prireditev resnièno zajela
širše zanimanje, je organiziral vsejugoslovanske nateèaje in odzivnost je bila veè kot
zadovoljiva.52 Njegova prizadevanja za šanson so obrodila številne sadove, saj ima t. i.
slovenski šanson številne naslednike.
Adamièa je zanimalo tudi marsikaj zunaj glasbenega podroèja. Poleg letalstva, ki ga je
spremljalo dolga leta in mu vzbujalo eljo po lastnem ultralahkem letalu, je bil ljubitelj
motorjev in hitrih avtomobilov. Njegova avtomobilska znamka je bila Alfa Romeo, s
katero je znal prav pošteno drveti. e od mladosti je bil dober atlet in plavalec, kasneje je
igral namizni tenis, kolesaril, smuèal na vodi in bil strasten ljubitelj taborjenja. Med vsemi
48 Prim. NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, fond skladb.
49 Prav tam.
50 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe Hrvaška.
51 Prim. partituro Bojan Adamiè/Frane Milèinski Je ek, Requiem, Ljubljana: Zveza slovenskih godb, 2012.
52 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, prim. tipkopisno gradivo z naslovom »O šansonu«
(nastalo ok. l. 1991) in zapis »Nekaj misli o prvem Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini
leta 1984« (nastal ok. l. 1989).
34
