Page 26 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 9, zvezek 18 / Year 9, Issue 18, 2013
P. 26
AN ADAMIÈ (1912–1995)
Jazzu so bili najbolj naklonjeni študentje, posebno tisti, ki jih je zdru evalo sokolsko
gibanje, medtem ko so ga katoliško usmerjeni in mladi komunisti zaradi domnevnih
vplivov na bolj (ali preveè) sprošèen in netradicionalen ivljenjski slog tedanje mladine
odklanjali, saj je v njihovih oèeh veljal za znanilca zatona zahodne civilizacije. Zares
pravega gibanja proti jazzu na Slovenskem ni bilo, njegova pojavnost pa je kljub
popularnosti ostala na nivoju mestne subkulture. Z zaèetkom druge svetovne vojne se je
dru bena vloga jazza zaradi tesne navezanosti na zavezniške sile spreminjala in obraèala v
njegovo korist, zaradi svojega ameriškega porekla pa je bil še naprej neza elen tako pri
italijanskih kot pri nemških oblasteh.17
Orkester Bojana Adamièa je tudi po zaèetku vojne še nastopal, zaslu ek pa podarjal
gibanju Osvobodilne fronte (OF), ki se mu je Adamiè pridru il. Leta 1943 je skupaj z
nekaterimi èlani ansambla odšel v partizane, se na Dolenjskem prikljuèil ljubljanski
brigadi in dobil ilegalno ime Gregor. Sprva je s prijatelji nastopal v majhni kulturniški
skupini, nato pa je bil v nekem nemškem napadu kot mitraljezec resno ranjen. Po
okrevanju so ga na zaèetku leta 1944 dodelili glavnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske
(NOV) in ga zadol ili, da organizira vojaško godbo. Ker je zaèel tako rekoè iz niè, so
objavili poziv, na katerega se je oglasilo nekaj borcev, tudi invalidov in ranjencev,
amaterskih godbenikov, ki so kljub skromnemu glasbenemu znanju pod Adamièevim
vodstvom hitro napredovali in bili sposobni izvajati skladbe za takratno rabo, med
katerimi so prevladovale koraènice in pesmi z revolucionarno vsebino. Svoje navdušenje
nad zabavno glasbo in jazzom je Adamiè prenesel tudi v borbene skladbe. Koraènice, na
primer, je prirejal v evergreene in vanje vpletal popularne teme in zasedbe ameriške
zabavne glasbe in jazza, kar so »politiène glave« sprva sprejemale z ogorèenjem, ko pa sta
se nad njegovo glasbo navdušila komisar Boris Kidriè in komandant Franc Rozman -
Stane, je bilo Adamièevo glasbeno poèetje »odobreno«. Na njegove ideje so sprva
zadr ano gledali tudi godbeniki, saj je od njih zahteval povsem drugaèno ritmièno in
melodièno igranje in tudi petje. Adamiè je razvijal svoj slog, v katerem se je precej
odmaknil od tradicije slovenskega godbeništva in se pribli al trendom zahodnoevropske
in ameriške plesne glasbe, o èemer je sam dejal: »Takoj v zaèetku sem uvedel svoj slog:
vse partizanske koraènice sem pisal kot evergreene, s tem da je bil v sredini refren. To je
bilo nekaj èisto novega, toda svoje godbenike sem tako ‘prepariral’, da so mislili, da je
logièno in normalno. Godba igra, igra, potem ostanejo samo boben in dve pihali. Vsi
pojejo, ritmièno, v sinkopah. […]«18
Poleti 1944 se je partizanom pridru ila priznana hrastniška rudarska godba s
kapelnikom Jo etom Brunom, ki je s seboj prinesla instrumente in notni arhiv. Brunovi
prekaljeni godbeniki so igrali koraènice in odlomke iz opernih del evropskih skladateljev.
Njihova ubrana igra je navdušila tudi Adamièa, zato je najmlajše godbenike kljub
Brunovemu ostremu nasprotovanju vkljuèil v svojo manj številèno in bolj amatersko
godbo, kar mu je omogoèil njegov takrat e pomembni polo aj.19 Tako sta od avgusta leta
1944 na osvobojenem ozemlju v Beli krajini delovali dve godbi, Brunova godba VII.
korpusa in Adamièeva godba glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske. Vsaka je štela
17 Gregor Tomc, Druga Slovenija. Zgodovina mladinskih gibanj na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana:
Zalo ba Krt, 1989, str. 53.
18 Bojan Adamiè, dostopno na http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, 14. 5. 2012.
19 Emina Mašiæ, Razvoj pevske in instrumentalne dejavnosti ter rudarske godbe v Hrastniku, dipl. n.,
Ljubljana: Akademija za glasbo, 2012, str. 48–51.
26
Jazzu so bili najbolj naklonjeni študentje, posebno tisti, ki jih je zdru evalo sokolsko
gibanje, medtem ko so ga katoliško usmerjeni in mladi komunisti zaradi domnevnih
vplivov na bolj (ali preveè) sprošèen in netradicionalen ivljenjski slog tedanje mladine
odklanjali, saj je v njihovih oèeh veljal za znanilca zatona zahodne civilizacije. Zares
pravega gibanja proti jazzu na Slovenskem ni bilo, njegova pojavnost pa je kljub
popularnosti ostala na nivoju mestne subkulture. Z zaèetkom druge svetovne vojne se je
dru bena vloga jazza zaradi tesne navezanosti na zavezniške sile spreminjala in obraèala v
njegovo korist, zaradi svojega ameriškega porekla pa je bil še naprej neza elen tako pri
italijanskih kot pri nemških oblasteh.17
Orkester Bojana Adamièa je tudi po zaèetku vojne še nastopal, zaslu ek pa podarjal
gibanju Osvobodilne fronte (OF), ki se mu je Adamiè pridru il. Leta 1943 je skupaj z
nekaterimi èlani ansambla odšel v partizane, se na Dolenjskem prikljuèil ljubljanski
brigadi in dobil ilegalno ime Gregor. Sprva je s prijatelji nastopal v majhni kulturniški
skupini, nato pa je bil v nekem nemškem napadu kot mitraljezec resno ranjen. Po
okrevanju so ga na zaèetku leta 1944 dodelili glavnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske
(NOV) in ga zadol ili, da organizira vojaško godbo. Ker je zaèel tako rekoè iz niè, so
objavili poziv, na katerega se je oglasilo nekaj borcev, tudi invalidov in ranjencev,
amaterskih godbenikov, ki so kljub skromnemu glasbenemu znanju pod Adamièevim
vodstvom hitro napredovali in bili sposobni izvajati skladbe za takratno rabo, med
katerimi so prevladovale koraènice in pesmi z revolucionarno vsebino. Svoje navdušenje
nad zabavno glasbo in jazzom je Adamiè prenesel tudi v borbene skladbe. Koraènice, na
primer, je prirejal v evergreene in vanje vpletal popularne teme in zasedbe ameriške
zabavne glasbe in jazza, kar so »politiène glave« sprva sprejemale z ogorèenjem, ko pa sta
se nad njegovo glasbo navdušila komisar Boris Kidriè in komandant Franc Rozman -
Stane, je bilo Adamièevo glasbeno poèetje »odobreno«. Na njegove ideje so sprva
zadr ano gledali tudi godbeniki, saj je od njih zahteval povsem drugaèno ritmièno in
melodièno igranje in tudi petje. Adamiè je razvijal svoj slog, v katerem se je precej
odmaknil od tradicije slovenskega godbeništva in se pribli al trendom zahodnoevropske
in ameriške plesne glasbe, o èemer je sam dejal: »Takoj v zaèetku sem uvedel svoj slog:
vse partizanske koraènice sem pisal kot evergreene, s tem da je bil v sredini refren. To je
bilo nekaj èisto novega, toda svoje godbenike sem tako ‘prepariral’, da so mislili, da je
logièno in normalno. Godba igra, igra, potem ostanejo samo boben in dve pihali. Vsi
pojejo, ritmièno, v sinkopah. […]«18
Poleti 1944 se je partizanom pridru ila priznana hrastniška rudarska godba s
kapelnikom Jo etom Brunom, ki je s seboj prinesla instrumente in notni arhiv. Brunovi
prekaljeni godbeniki so igrali koraènice in odlomke iz opernih del evropskih skladateljev.
Njihova ubrana igra je navdušila tudi Adamièa, zato je najmlajše godbenike kljub
Brunovemu ostremu nasprotovanju vkljuèil v svojo manj številèno in bolj amatersko
godbo, kar mu je omogoèil njegov takrat e pomembni polo aj.19 Tako sta od avgusta leta
1944 na osvobojenem ozemlju v Beli krajini delovali dve godbi, Brunova godba VII.
korpusa in Adamièeva godba glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske. Vsaka je štela
17 Gregor Tomc, Druga Slovenija. Zgodovina mladinskih gibanj na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana:
Zalo ba Krt, 1989, str. 53.
18 Bojan Adamiè, dostopno na http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, 14. 5. 2012.
19 Emina Mašiæ, Razvoj pevske in instrumentalne dejavnosti ter rudarske godbe v Hrastniku, dipl. n.,
Ljubljana: Akademija za glasbo, 2012, str. 48–51.
26
