Page 109 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 109
ja Koter, ZVONIMIR CIGLIÈ: MED RECEPCIJO IN AVTOREFLEKSIJO
Suita v starem slogu in Tri/klavirske/skladbe),28 vendar skladbe Bakhanal s
poosebljenim motivom Eros – Thanatos, ki pre ema domala ves nadaljnji
Ciglièev opus, ni med njimi. Prav slednja je Ciglièu slu ila kot ogrodje za
simfonièno koreografsko delo Obre je plesalk,29 ki velja za njegovo paradno
delo. Parodiranje lastnih skladb oziroma njihove motivike v obširnejših
vokalno-instrumentalnih ali orkestralnih delih je postala stalnica Ciglièevega
ustvarjanja.
Njegovo prvo obse nejše delo je Sinfonia appassionata (1948), zasnovana e
med drugo svetovno vojno in dokonèana kot diplomsko delo študija kompozicije.
Skladatelj je dejal, da je odraz njegovega »mladostnega idealizma«, èutenja tegob
in krivic povojnega èasa ter splet »èustvenega in èutnega zaznavanja […]
ivljenja […]«.30 Takšen vzorec se kot ustvarjalna spodbuda ponavlja do konca
Ciglièevega kompozicijskega ciklusa. Prviè je bila v celoti izvedena aprila 1952 z
orkestrom SF in dirigentom Jakovom Cipcijem. Za simfonièni prvenec je Cigliè
prejel nagrado prezidija (predsedstva) Ljudske skupšèine Socialistiène republike
Slovenije (1948), kar je poleg nagrade mesta Ljubljane (1999) in upanèièeve
nagrade (2003) eno najpomembnejših priznanj, ki jih je prejel. Samozavestno je
prièakoval tudi Prešernovo, a je ni doèakal. Ob drugi izvedbi Ciglièeve simfonije
(1952) z orkestrom SF in z dirigentom Bogom Leskovicem, je njegov nekdanji
profesor Danilo Švara zapisal: »Prvi stavek simfonije e poka e vse znaèilnosti
komponista: v melodiki novoromantik in impresionist in to melodiko tudi v
instrumentaciji podpre z barvitostjo, iz katere se najprej izlušèi zelo pogosto
uporabljen ‘tutti’ zvok, ki ga dobi s paralelno akordiko v širini vsega orkestra.«
Nadalje poudari nemirnost tematike, oblikovanje kratkih motivov, sekvenciranje,
ponavljanje in napete gradacije ter izpostavi drugi stavek kot najboljšega,
drugaènega po strukturi tematike, široko razpredeni melodiki in bogastvu
modulacij, zanimivih ritmiènih in instrumentalnih variantah v tematiki, opozori
na Ciglièev smisel za simfonièno ustvarjanje ter delo oznaèi kot »originalno
invencijo in resno tehnièno znanje«.31 Simfonièna bera pri slovenskih skladateljih
dotlej ni bila prav bogata: z njo se je kot prvi spoprijel Fran Gerbiè, nato do konca
druge svetovne vojne L. M. Škerjanc, deloma Slavko Osterc, Bla Arniè, Danilo
Švara, Sreèko Koporc in Marijan Lipovšek. Po neslavni ukinitvi orkestra prve
Slovenske filharmonije leta 1913 med obema vojnama za orkestralno
poustvarjalnost ni bilo pravih poustvarjalnih mo nosti, nekoliko veè jih je bilo od
sredine tridesetih let z ustanovitvijo Ljubljanske filharmonije in nato radijskega
orkestra. Nove poustvarjalne mo nosti je prinesla šele o ivitev Slovenske
filharmonije po drugi svetovni vojni. Do celotne izvedbe Ciglièeve simfonije je
orkester SF premierno izvedel Arnièevo Èetrto simfonijo – Dumo (1948), nato
Lipovškovo Simfonijo (1949), Bravnièarjevo Prvo simfonijo (1951) in
Škerjanèevo 4. simfonijo. Tudi zato je Švara, ki je v tridesetih letih kot eden prvih
28 F. Kri nar, n. d., str. 246–247.
29 Tako skladatelj, prim. F. Kri nar, n. d., str. 111.
30 Prav tam, str. 112.
31 [D. Švara], Slovenski poroèevalec, 4. 6. 1952.
109
Suita v starem slogu in Tri/klavirske/skladbe),28 vendar skladbe Bakhanal s
poosebljenim motivom Eros – Thanatos, ki pre ema domala ves nadaljnji
Ciglièev opus, ni med njimi. Prav slednja je Ciglièu slu ila kot ogrodje za
simfonièno koreografsko delo Obre je plesalk,29 ki velja za njegovo paradno
delo. Parodiranje lastnih skladb oziroma njihove motivike v obširnejših
vokalno-instrumentalnih ali orkestralnih delih je postala stalnica Ciglièevega
ustvarjanja.
Njegovo prvo obse nejše delo je Sinfonia appassionata (1948), zasnovana e
med drugo svetovno vojno in dokonèana kot diplomsko delo študija kompozicije.
Skladatelj je dejal, da je odraz njegovega »mladostnega idealizma«, èutenja tegob
in krivic povojnega èasa ter splet »èustvenega in èutnega zaznavanja […]
ivljenja […]«.30 Takšen vzorec se kot ustvarjalna spodbuda ponavlja do konca
Ciglièevega kompozicijskega ciklusa. Prviè je bila v celoti izvedena aprila 1952 z
orkestrom SF in dirigentom Jakovom Cipcijem. Za simfonièni prvenec je Cigliè
prejel nagrado prezidija (predsedstva) Ljudske skupšèine Socialistiène republike
Slovenije (1948), kar je poleg nagrade mesta Ljubljane (1999) in upanèièeve
nagrade (2003) eno najpomembnejših priznanj, ki jih je prejel. Samozavestno je
prièakoval tudi Prešernovo, a je ni doèakal. Ob drugi izvedbi Ciglièeve simfonije
(1952) z orkestrom SF in z dirigentom Bogom Leskovicem, je njegov nekdanji
profesor Danilo Švara zapisal: »Prvi stavek simfonije e poka e vse znaèilnosti
komponista: v melodiki novoromantik in impresionist in to melodiko tudi v
instrumentaciji podpre z barvitostjo, iz katere se najprej izlušèi zelo pogosto
uporabljen ‘tutti’ zvok, ki ga dobi s paralelno akordiko v širini vsega orkestra.«
Nadalje poudari nemirnost tematike, oblikovanje kratkih motivov, sekvenciranje,
ponavljanje in napete gradacije ter izpostavi drugi stavek kot najboljšega,
drugaènega po strukturi tematike, široko razpredeni melodiki in bogastvu
modulacij, zanimivih ritmiènih in instrumentalnih variantah v tematiki, opozori
na Ciglièev smisel za simfonièno ustvarjanje ter delo oznaèi kot »originalno
invencijo in resno tehnièno znanje«.31 Simfonièna bera pri slovenskih skladateljih
dotlej ni bila prav bogata: z njo se je kot prvi spoprijel Fran Gerbiè, nato do konca
druge svetovne vojne L. M. Škerjanc, deloma Slavko Osterc, Bla Arniè, Danilo
Švara, Sreèko Koporc in Marijan Lipovšek. Po neslavni ukinitvi orkestra prve
Slovenske filharmonije leta 1913 med obema vojnama za orkestralno
poustvarjalnost ni bilo pravih poustvarjalnih mo nosti, nekoliko veè jih je bilo od
sredine tridesetih let z ustanovitvijo Ljubljanske filharmonije in nato radijskega
orkestra. Nove poustvarjalne mo nosti je prinesla šele o ivitev Slovenske
filharmonije po drugi svetovni vojni. Do celotne izvedbe Ciglièeve simfonije je
orkester SF premierno izvedel Arnièevo Èetrto simfonijo – Dumo (1948), nato
Lipovškovo Simfonijo (1949), Bravnièarjevo Prvo simfonijo (1951) in
Škerjanèevo 4. simfonijo. Tudi zato je Švara, ki je v tridesetih letih kot eden prvih
28 F. Kri nar, n. d., str. 246–247.
29 Tako skladatelj, prim. F. Kri nar, n. d., str. 111.
30 Prav tam, str. 112.
31 [D. Švara], Slovenski poroèevalec, 4. 6. 1952.
109
