Page 104 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 104
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
(v slednjih dveh je slu boval kot dirigent), na presti nih, nekoè jugoslovanskih
festivalih v Radencih, Dubrovniku in v Opatiji, na Slovenskih glasbenih dnevih
... Prav tako so bile njegove skladbe uvršèene na sporede v Italiji, Avstriji,
Nemèiji, Sovjetski zvezi (v Moskvi, Jaroslavlju, Vilni, Rigi in Donecku), na
Švedskem in Norveškem, na Kitajskem in v Ju ni Ameriki, veèinoma s
slovenskimi interpreti.2 Najveè izvedb je bilo v èasu Ciglièeve dejavne prisotnosti
v javnem ivljenju, vendar je le redka dela krstil sam (nekaj prvih klavirskih
skladb pred vojno, ko je bil tako rekoè še anonimne ).
Najprej se je uveljavil kot dirigent in je veliko obetal, vendar svojih
sposobnosti zaradi nenaklonjenosti nekaterih kolegov, svojega znaèaja in tudi
zaradi zdravstvenih te av ni uspel docela razviti ali potrditi v daljšem
poustvarjalnem obdobju. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je bil študent
kompozicije pri L. M. Škerjancu, dirigiranje je študiral pri dr. Danilu Švari in iz
obojega diplomiral leta 1948. Na obeh diplomskih listinah so zapisali superlative,
ki so obetali kariero skladatelja in dirigenta. Prav dirigiranje je bila Ciglièeva prva
izbira. Po študiju je najprej eno sezono dirigiral operi v Sarajevu (1948/49),
vendar je sam izjavil, da kljub uspehom ni dobil podaljšane pogodbe, kar pripisuje
lastni zavrnitvi èlanstva v Zvezo komunistov Jugoslavije.3 Njegove pokonènosti
ni ustavila niti grenka izkušnja samice, ki naj bi si jo »prislu il« kot »protidr avni
element«. To je bilo v èasu slu enja vojaškega roka v obdobju informbiroja. Po
izpustitvi je namreè napisal eno svojih najtehtnejših del, simfonièno pesnitev
Obre je plesalk (1952), miselno zasnovano v zaporniški osamitvi. Tako kot vsak
mlad dirigent se je tudi Cigliè oziral k Slovenski filharmoniji (dalje SF), ki jo je v
prvi polovici petdesetih let vodil njegov nekdanji profesor kompozicije Škerjanc.
Prilo nost je dobil leta 1954, ko je s filharmoniki izvedel veè uspešnih mladinskih
koncertov ter bil dele en številnih pohval in ovacij. Nekdanji profesor Švara je v
njem videl odliène lastnosti, èeš da »ima vse, kar mora imeti dirigent za uspešno
kariero: temperament, muzikalnost, sugestivnost, izdelano tehniko, zanesljiv
spomin […], manjka mu samo prilo nost in mo nost udejstvovanja kot dirigent«.4
Toda kljub dobrim ocenam in odobravanju obèinstva v Ljubljani ni dobil novih
prilo nosti, kar sam pripisuje svoji izraziti nadarjenosti, s katero bi lahko
»ogrozil« takrat e uveljavljene dirigente, kot sta bila Samo Hubad in Rado
Simoniti, prvi dirigent orkestra SF, drugi dirigent njenega zbora in orkestra
ljubljanske opere. Poèutil se je izigranega, zato je v naslednji sezoni prevzel mesto
dirigenta in vodje glasbene šole v Subotici (1955/56). Po prvih uspehih z
orkestrom SF so ga nekateri celo krstili za »nesojenega« asistenta maestra
Mataèiæa, ki je Ciglièa opazil prav na mladinskih koncertih. Lovro Mataèiæ se je v
tistem èasu dogovarjal za mesto dirigenta SF,5 vendar je tudi on zaradi spletk
2 Kritiške zapise v èasopisju je prva deloma popisala in komentirala Andreja Peterlin v diplomski nalogi z
naslovom Zapušèina Zvonimirja Ciglièa, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Odd. za zgodovino, 2000, str.
81–109.
3 Prim. F. Kri nar, Zvonimir Cigliè – biti ustvarjalec, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2006, str. 145.
4 Prim. Arhiv Republike Slovenije (dalje AS), Fond AS-1441, Cigliè Zvonimir, èasopisni izrezki, šk. 13,
ovoj 309. Povzeto po Slovenski poroèevalec, 28. 12. 1954.
5 F. Kri nar, n. d., str. 145–146.
104
(v slednjih dveh je slu boval kot dirigent), na presti nih, nekoè jugoslovanskih
festivalih v Radencih, Dubrovniku in v Opatiji, na Slovenskih glasbenih dnevih
... Prav tako so bile njegove skladbe uvršèene na sporede v Italiji, Avstriji,
Nemèiji, Sovjetski zvezi (v Moskvi, Jaroslavlju, Vilni, Rigi in Donecku), na
Švedskem in Norveškem, na Kitajskem in v Ju ni Ameriki, veèinoma s
slovenskimi interpreti.2 Najveè izvedb je bilo v èasu Ciglièeve dejavne prisotnosti
v javnem ivljenju, vendar je le redka dela krstil sam (nekaj prvih klavirskih
skladb pred vojno, ko je bil tako rekoè še anonimne ).
Najprej se je uveljavil kot dirigent in je veliko obetal, vendar svojih
sposobnosti zaradi nenaklonjenosti nekaterih kolegov, svojega znaèaja in tudi
zaradi zdravstvenih te av ni uspel docela razviti ali potrditi v daljšem
poustvarjalnem obdobju. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je bil študent
kompozicije pri L. M. Škerjancu, dirigiranje je študiral pri dr. Danilu Švari in iz
obojega diplomiral leta 1948. Na obeh diplomskih listinah so zapisali superlative,
ki so obetali kariero skladatelja in dirigenta. Prav dirigiranje je bila Ciglièeva prva
izbira. Po študiju je najprej eno sezono dirigiral operi v Sarajevu (1948/49),
vendar je sam izjavil, da kljub uspehom ni dobil podaljšane pogodbe, kar pripisuje
lastni zavrnitvi èlanstva v Zvezo komunistov Jugoslavije.3 Njegove pokonènosti
ni ustavila niti grenka izkušnja samice, ki naj bi si jo »prislu il« kot »protidr avni
element«. To je bilo v èasu slu enja vojaškega roka v obdobju informbiroja. Po
izpustitvi je namreè napisal eno svojih najtehtnejših del, simfonièno pesnitev
Obre je plesalk (1952), miselno zasnovano v zaporniški osamitvi. Tako kot vsak
mlad dirigent se je tudi Cigliè oziral k Slovenski filharmoniji (dalje SF), ki jo je v
prvi polovici petdesetih let vodil njegov nekdanji profesor kompozicije Škerjanc.
Prilo nost je dobil leta 1954, ko je s filharmoniki izvedel veè uspešnih mladinskih
koncertov ter bil dele en številnih pohval in ovacij. Nekdanji profesor Švara je v
njem videl odliène lastnosti, èeš da »ima vse, kar mora imeti dirigent za uspešno
kariero: temperament, muzikalnost, sugestivnost, izdelano tehniko, zanesljiv
spomin […], manjka mu samo prilo nost in mo nost udejstvovanja kot dirigent«.4
Toda kljub dobrim ocenam in odobravanju obèinstva v Ljubljani ni dobil novih
prilo nosti, kar sam pripisuje svoji izraziti nadarjenosti, s katero bi lahko
»ogrozil« takrat e uveljavljene dirigente, kot sta bila Samo Hubad in Rado
Simoniti, prvi dirigent orkestra SF, drugi dirigent njenega zbora in orkestra
ljubljanske opere. Poèutil se je izigranega, zato je v naslednji sezoni prevzel mesto
dirigenta in vodje glasbene šole v Subotici (1955/56). Po prvih uspehih z
orkestrom SF so ga nekateri celo krstili za »nesojenega« asistenta maestra
Mataèiæa, ki je Ciglièa opazil prav na mladinskih koncertih. Lovro Mataèiæ se je v
tistem èasu dogovarjal za mesto dirigenta SF,5 vendar je tudi on zaradi spletk
2 Kritiške zapise v èasopisju je prva deloma popisala in komentirala Andreja Peterlin v diplomski nalogi z
naslovom Zapušèina Zvonimirja Ciglièa, Ljubljana: Filozofska fakulteta, Odd. za zgodovino, 2000, str.
81–109.
3 Prim. F. Kri nar, Zvonimir Cigliè – biti ustvarjalec, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2006, str. 145.
4 Prim. Arhiv Republike Slovenije (dalje AS), Fond AS-1441, Cigliè Zvonimir, èasopisni izrezki, šk. 13,
ovoj 309. Povzeto po Slovenski poroèevalec, 28. 12. 1954.
5 F. Kri nar, n. d., str. 145–146.
104
