Page 105 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 105
ja Koter, ZVONIMIR CIGLIÈ: MED RECEPCIJO IN AVTOREFLEKSIJO
slovenske dirigentske srenje ostal brez anga mana, s tem pa so bili pokopani tudi
Ciglièevi upi, da bi se mogel kaliti ob tako cenjenem dirigentu. Mataèiæeva
dirigentska pot se z ljubljanskim neuspehom ni ustavila, nasprotno, e v
naslednjih letih je postal ena najbolj cenjenih osebnosti mednarodne dirigentske
sfere. Ciglièa je oèitno ocenil za perspektivnega, sicer ga ne bi leta 1956 povabil
za asistenta. To je bilo v èasu, ko je bila Mataèiæeva svetovna kariera v vzponu in
je postal direktor opere v vzhodnem Berlinu.6 Zakaj ni prišlo do sodelovanja, ne
vemo natanèno, najbr so bile vmes Ciglièeve jezikovne bariere, ki jih sam
omenja.7 V Ljubljani je Cigliè ponovno poskušal prodreti leta 1957, ko je
filharmoniji naèeloval Marijan Lipovšek in je z orkestrom izvedel odmeven
koncert z deli Cesarja Francka (Simfonija v d-molu), L. van Beethovna (5.
klavirski koncert s švedskim pianistom Hansom Leygrafom) in Slavka Osterca
(Klasièna uvertura). Karol Pahor je v kritiki v Slovenskem poroèevalcu koncert
etiketiral kot »Velik uspeh mladega dirigenta!«.8 Tudi ta dogodek je bil med
domaèimi dirigenti in nekaterimi drugimi glasbeniki kamen spotike, tudi zato, ker
si je Cigliè dovolil spremeniti prvotno naèrtovani program. Kot pravi, orkester ni
bil spodoben v odmerjenem èasu osvojiti Kozinove Bele krajine, s èimer si je
nakopal zamere takrat zelo vplivnega skladatelja.9 al je o medèloveških in
profesionalnih odnosih med ljubljanskimi glasbeniki tistega èasa malo znanega,
zato zgolj enostranske izjave, ki jih je vztrajno ponavljal Zvonimir Cigliè kot
prizadeta stran, ne morejo ponuditi dovolj realne slike o tem, kaj vse mu je
prepreèevalo stalni ali trajnejši anga ma v Ljubljani. Ne glede na razmere in kljub
zameram je Cigliè svoje izobra evanje nadaljeval in v letu 1957 odšel k Mataèiæu
na dirigentski seminar v Salzburg, kjer je med vsemi kandidati maestra najbolj
navdušil in si s tem zaslu il vihteti dirigentsko palico zakljuènega veèera.
Neprièakovano èast je Cigliè upravièil in uspešno nastopil z Uverturo
Wagnerjevega Leteèega Holandca.10 Kot pravi, so mu ob vrnitvi v Ljubljano èlani
orkestra SF iskreno èestitali, vodstvo pa mu je naslednje leto ponudilo koncert ob
70-letnici velikega slovenskega pianista Antona Trosta – in niè veè.11 Sledilo je
izpopolnjevanje v Parizu (1958/59) pri slovitem Igorju Markevitchu, ki je v tistem
èasu vodil orkester Concerts Lamoureux. Po vrnitvi je bil Cigliè ponovno
preprièan v uspešno kandidaturo za dirigenta SF, a se je uštel – intrige, kot pravi,
so mu to prepreèile.12 Njegovo zadnje sodelovanje z orkestrom je bilo sredi leta
1959, ko je – menda proti volji programskega vodje ustanove – premierno izvedel
Arnièevo simfonièno pesnitev Povodni mo (1950), ki je veljala za zahteven
poustvarjalni zalogaj. Kot pravi kritik Rafael Ajlec, je bilo za Ciglièa znaèilno, da
je bil za pultom »kot obseden« ter da je bilo »zanj vseeno, kako je razpolo en
6 Prim. pismo L. M. Škerjanca Ciglièu z dne 9. 12. 1955, objavljeno v F. Kri nar, n. d., str. 175, in Ciglièevo
prièevanje na str. 176–178.
7 Prav tam.
8 Prim. F. Kri nar, n. d., str. 146–150.
9 Ciglièevo prièevanje, prim. v F. Kri nar, n. d., str. 149.
10 F. Kri nar, n. d., str. 150.
11 Prav tam, 153.
12 Prav tam, str. 153–154.
105
slovenske dirigentske srenje ostal brez anga mana, s tem pa so bili pokopani tudi
Ciglièevi upi, da bi se mogel kaliti ob tako cenjenem dirigentu. Mataèiæeva
dirigentska pot se z ljubljanskim neuspehom ni ustavila, nasprotno, e v
naslednjih letih je postal ena najbolj cenjenih osebnosti mednarodne dirigentske
sfere. Ciglièa je oèitno ocenil za perspektivnega, sicer ga ne bi leta 1956 povabil
za asistenta. To je bilo v èasu, ko je bila Mataèiæeva svetovna kariera v vzponu in
je postal direktor opere v vzhodnem Berlinu.6 Zakaj ni prišlo do sodelovanja, ne
vemo natanèno, najbr so bile vmes Ciglièeve jezikovne bariere, ki jih sam
omenja.7 V Ljubljani je Cigliè ponovno poskušal prodreti leta 1957, ko je
filharmoniji naèeloval Marijan Lipovšek in je z orkestrom izvedel odmeven
koncert z deli Cesarja Francka (Simfonija v d-molu), L. van Beethovna (5.
klavirski koncert s švedskim pianistom Hansom Leygrafom) in Slavka Osterca
(Klasièna uvertura). Karol Pahor je v kritiki v Slovenskem poroèevalcu koncert
etiketiral kot »Velik uspeh mladega dirigenta!«.8 Tudi ta dogodek je bil med
domaèimi dirigenti in nekaterimi drugimi glasbeniki kamen spotike, tudi zato, ker
si je Cigliè dovolil spremeniti prvotno naèrtovani program. Kot pravi, orkester ni
bil spodoben v odmerjenem èasu osvojiti Kozinove Bele krajine, s èimer si je
nakopal zamere takrat zelo vplivnega skladatelja.9 al je o medèloveških in
profesionalnih odnosih med ljubljanskimi glasbeniki tistega èasa malo znanega,
zato zgolj enostranske izjave, ki jih je vztrajno ponavljal Zvonimir Cigliè kot
prizadeta stran, ne morejo ponuditi dovolj realne slike o tem, kaj vse mu je
prepreèevalo stalni ali trajnejši anga ma v Ljubljani. Ne glede na razmere in kljub
zameram je Cigliè svoje izobra evanje nadaljeval in v letu 1957 odšel k Mataèiæu
na dirigentski seminar v Salzburg, kjer je med vsemi kandidati maestra najbolj
navdušil in si s tem zaslu il vihteti dirigentsko palico zakljuènega veèera.
Neprièakovano èast je Cigliè upravièil in uspešno nastopil z Uverturo
Wagnerjevega Leteèega Holandca.10 Kot pravi, so mu ob vrnitvi v Ljubljano èlani
orkestra SF iskreno èestitali, vodstvo pa mu je naslednje leto ponudilo koncert ob
70-letnici velikega slovenskega pianista Antona Trosta – in niè veè.11 Sledilo je
izpopolnjevanje v Parizu (1958/59) pri slovitem Igorju Markevitchu, ki je v tistem
èasu vodil orkester Concerts Lamoureux. Po vrnitvi je bil Cigliè ponovno
preprièan v uspešno kandidaturo za dirigenta SF, a se je uštel – intrige, kot pravi,
so mu to prepreèile.12 Njegovo zadnje sodelovanje z orkestrom je bilo sredi leta
1959, ko je – menda proti volji programskega vodje ustanove – premierno izvedel
Arnièevo simfonièno pesnitev Povodni mo (1950), ki je veljala za zahteven
poustvarjalni zalogaj. Kot pravi kritik Rafael Ajlec, je bilo za Ciglièa znaèilno, da
je bil za pultom »kot obseden« ter da je bilo »zanj vseeno, kako je razpolo en
6 Prim. pismo L. M. Škerjanca Ciglièu z dne 9. 12. 1955, objavljeno v F. Kri nar, n. d., str. 175, in Ciglièevo
prièevanje na str. 176–178.
7 Prav tam.
8 Prim. F. Kri nar, n. d., str. 146–150.
9 Ciglièevo prièevanje, prim. v F. Kri nar, n. d., str. 149.
10 F. Kri nar, n. d., str. 150.
11 Prav tam, 153.
12 Prav tam, str. 153–154.
105
