Page 113 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 113
ja Koter, ZVONIMIR CIGLIÈ: MED RECEPCIJO IN AVTOREFLEKSIJO
inštrumentacija, govorica inštrumentov, sve navdih, znaèilna drobna zrnata
inštrumentacija in zelo izravnana oblikovna gradnja. ‘Tri simfoniène skice‘ […]
daleè presegajo okvir poimenskega zarisa. e v naslovih […] zaèutimo Ciglièevo
notranje razslojevanje in razreševanje notranjih kotièkov skladateljevega sveta in
nazorov. Ne kot programska glasba, ampak po notranji glasbeni logiki grajene
simfoniène kariatide. […] Od treh morda najbolj znaèilna zadnja z Wagnerjevim
motivom in prav sodobno dramatsko razpršitvijo k vizionarskim vprašanjem
‘erosa in thanatosa’ […].«55 Tudi leta 2003, ko je bila Vizija nazadnje izvajana, je
Pavel Mihelèiè zapisal, da je delo kljub èasovni odmaknjenosti še vedno
»povedno in preprièljivo odmeva«.56
Med sicer maloštevilnimi komornimi deli je bila posebej opa ena
Sublimacija za rog in harfo (1967). Prva sta jo izvedla hornist Jo e Falout in
harfistka Pavla Uršiè Petriæ v ljubljanski Moderni galeriji ob mednarodnem
muzikološkem kongresu, kar je bila ena pomembnejših glasbenih prireditev
desetletja.57 Delo je bilo nato še isto leto uvršèeno na spored festivala sodobne
jugoslovanske glasbe v Opatiji, zadnja znana izvedba pa je bila leta 2000 na
Slovenskih glasbenih dnevih.58 Cigliè je svoje komorno delo pospremil z
besedami: »Ker ima ‘sublimacija’ veè razliènih pomenov, je tu mišljena kot
preobrazba instinktivnih emocij v zavestno duhovnost.« Povedano je avtor povzel
po Sigmundu Freudu in dodal: »Sublimacijo povezujem z Izvorom glasbe Fausta
Torrefranca, ki pravi, da je izvor glasbe v prakriku strasti praèloveka, kar se da
razbrati iz zaèetnega rogovega glasu v tem delu, nakar se skladba nadaljuje med
rogom in harfo (slednja je za skladatelja enski element, op. p.) v evolucijskem
smislu od zaèetka do konca.«59 Skladatelj pravi, da na t. i. avantgardno glasbo
namiguje le v Absurdih za dvoje kvintetov (pihalni in godalni), ki so nastali leta
1970 na prigovarjanje Iva Petriæa, vodje Ansambla Slavko Osterc. Vendar
skladatelj tudi v tej skladbi ni bistveno odstopil od dotedanjega kompozicijskega
koncepta. Janez Höfler je dejal, da »je bilo v njem preveè komponista, da bi se šel
avantgardo«.60
Opa en je tudi opus samospevov, in sicer v obliki s klavirjem ter v verzijah za
glas in orkester,61 s èimer Cigliè nadaljuje svojo znaèilno noto, v kateri lastne
teme »izèrpava« v razliènih zasedbah in jih zdru uje v cikluse. Med samospevi
izstopata Usoda in Topoli v jeseni (prvi iz leta 1954, drugi iz 1955, oba na besedila
Pavla Oblaka), ki ju je skladatelj leta 1966 zdru il v skladbi Dve pesmi za srednji
glas in orkester. Usoda je bila prviè izvedena leta 1958 z altistko Marijo Bitenc
55 B. Uèakar, ‘Holstov planetarij’, Delo, 21. 6. 1990, str. 10.
56 Iz kritike P. Mihelèièa ob izvedbi SF v Cankarjevem domu, Delo, 4. 6. 2003.
57 Prim. F. Kri nar, n. d., str. 126.
58 AS-1441, fond Cigliè Z., šk. 24, ovoj 557 in 560.
59 F. Kri nar, n. d., str. 126–127.
60 Povzeto po Ciglièevi izjavi, glej v: F. Kri nar, n. d., str. 139.
61 Seznam del in èas nastanka rokopisov prim. v F. Kri nar, n. d., str. 243–245.
113
inštrumentacija, govorica inštrumentov, sve navdih, znaèilna drobna zrnata
inštrumentacija in zelo izravnana oblikovna gradnja. ‘Tri simfoniène skice‘ […]
daleè presegajo okvir poimenskega zarisa. e v naslovih […] zaèutimo Ciglièevo
notranje razslojevanje in razreševanje notranjih kotièkov skladateljevega sveta in
nazorov. Ne kot programska glasba, ampak po notranji glasbeni logiki grajene
simfoniène kariatide. […] Od treh morda najbolj znaèilna zadnja z Wagnerjevim
motivom in prav sodobno dramatsko razpršitvijo k vizionarskim vprašanjem
‘erosa in thanatosa’ […].«55 Tudi leta 2003, ko je bila Vizija nazadnje izvajana, je
Pavel Mihelèiè zapisal, da je delo kljub èasovni odmaknjenosti še vedno
»povedno in preprièljivo odmeva«.56
Med sicer maloštevilnimi komornimi deli je bila posebej opa ena
Sublimacija za rog in harfo (1967). Prva sta jo izvedla hornist Jo e Falout in
harfistka Pavla Uršiè Petriæ v ljubljanski Moderni galeriji ob mednarodnem
muzikološkem kongresu, kar je bila ena pomembnejših glasbenih prireditev
desetletja.57 Delo je bilo nato še isto leto uvršèeno na spored festivala sodobne
jugoslovanske glasbe v Opatiji, zadnja znana izvedba pa je bila leta 2000 na
Slovenskih glasbenih dnevih.58 Cigliè je svoje komorno delo pospremil z
besedami: »Ker ima ‘sublimacija’ veè razliènih pomenov, je tu mišljena kot
preobrazba instinktivnih emocij v zavestno duhovnost.« Povedano je avtor povzel
po Sigmundu Freudu in dodal: »Sublimacijo povezujem z Izvorom glasbe Fausta
Torrefranca, ki pravi, da je izvor glasbe v prakriku strasti praèloveka, kar se da
razbrati iz zaèetnega rogovega glasu v tem delu, nakar se skladba nadaljuje med
rogom in harfo (slednja je za skladatelja enski element, op. p.) v evolucijskem
smislu od zaèetka do konca.«59 Skladatelj pravi, da na t. i. avantgardno glasbo
namiguje le v Absurdih za dvoje kvintetov (pihalni in godalni), ki so nastali leta
1970 na prigovarjanje Iva Petriæa, vodje Ansambla Slavko Osterc. Vendar
skladatelj tudi v tej skladbi ni bistveno odstopil od dotedanjega kompozicijskega
koncepta. Janez Höfler je dejal, da »je bilo v njem preveè komponista, da bi se šel
avantgardo«.60
Opa en je tudi opus samospevov, in sicer v obliki s klavirjem ter v verzijah za
glas in orkester,61 s èimer Cigliè nadaljuje svojo znaèilno noto, v kateri lastne
teme »izèrpava« v razliènih zasedbah in jih zdru uje v cikluse. Med samospevi
izstopata Usoda in Topoli v jeseni (prvi iz leta 1954, drugi iz 1955, oba na besedila
Pavla Oblaka), ki ju je skladatelj leta 1966 zdru il v skladbi Dve pesmi za srednji
glas in orkester. Usoda je bila prviè izvedena leta 1958 z altistko Marijo Bitenc
55 B. Uèakar, ‘Holstov planetarij’, Delo, 21. 6. 1990, str. 10.
56 Iz kritike P. Mihelèièa ob izvedbi SF v Cankarjevem domu, Delo, 4. 6. 2003.
57 Prim. F. Kri nar, n. d., str. 126.
58 AS-1441, fond Cigliè Z., šk. 24, ovoj 557 in 560.
59 F. Kri nar, n. d., str. 126–127.
60 Povzeto po Ciglièevi izjavi, glej v: F. Kri nar, n. d., str. 139.
61 Seznam del in èas nastanka rokopisov prim. v F. Kri nar, n. d., str. 243–245.
113
