Page 114 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 114
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
Samec ob klavirski spremljavi Cirila Cvetka,62 medtem ko je Dve pesmi
premierno izvedel Ansambel Slavko Osterc pod vodstvom Iva Petriæa s solistko
Bo eno Glavak na Festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih (september
1966).63 Za tem je ista solistka oba samospeva izvedla ob spremljavi klavirja, in
sicer na drugem pomembnem festivalu sodobne glasbe nekdanje skupne dr ave,
na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji (oktober 1966).64 Marijan Gabrijelèiè
je delo v ansambelski izvedbi opisal kot skupek dveh razliènih razpolo enj, kjer
»glasovna linija hodi samostojno muzikalno pot, a se neprisiljeno vpleta v
instrumentalno tkivo; opora na tekstovno predlogo preraste dimenzije golega
ustvarjanja vzdušja, instrumentalna govorica prinese avtorjev najširši odziv in
nadaljuje pesnikovo misel skozi prostrane mo nosti zvoènega izpovedovanja«.65
Samospeva sodita med veèkrat izvajane skladbe in veljata za trd izvajalski oreh. V
razliènih verzijah je napisana tudi skladba Erotikon (1952), sestavljena iz treh
samospevov: Pismo (bes. H. Barbusse/T. Debeljak), Zasanjanost (bes. P. Oblak)
in Jaz te ljubim (bes. P. Golija, vsi nastali leta 1946), ki so posveèeni Ciglièevi
drugi eni Milici Kokol. Vse tri samospeve je prva izvedla mednarodno
uveljavljena sopranistka slovenskega rodu Zlata Gjungjenac v Beogradu leta
1949, Cigliè pa jih je leta 1952 orkestriral in povezal v Erotikon. Pavel Mihelèiè je
zapisal, da so »po izrazu ekspresionistiène, polne èustvenega naboja, ostrih
harmonij in melodiènega loka, ki ima komaj kdaj oporo v izjemno bogatem in
te avnem klavirskem partu, kar pripenja lahtnost opusa«.66 Samospeva Usoda in
Topoli v jeseni v izvedbi za glas in orkester je Cigliè še enkrat uporabil in ju
zdru il s skladbo Bo anski absurd. To je njegovo zadnje delo, ki ga je naslovil
Triptih za srednji glas in orkester (1983). Zadnja skladba je nastala na pretresljivo
besedilo Gradnikove pesmi Blodne sanje in je pojmovana kot »drama Ciglièevega
ivljenja«, kot jo je poimenoval Danilo Pokorn.67 Triptih so prviè izvedli v Gorici
(1983, nato isto leto v Trstu in leta 1986 v Ljubljani), kar je bilo skladatelju
posebej ljubo, saj je imel briško-goriško zemljo za svojo edino domovino.68 Ob
ljubljanski izvedbi s simfoniki RTV Slovenija, solistko Evo Novšak Houška in
dirigentom Antonom Nanutom je Marijan Gabrijelèiè posebej poudaril slogovno
raznolikost, ki od »polpretekle slogovne zvoènosti« prvih dveh stavkov preide »v
novost v vseh ozirih« ter v »spontano, nenormirano, izlito glasbeno spoèetje«.69
62 Prva izvedba Usode doslej ni bila zabele ena. Nanjo je opozorila umetnica ob 19. muzikološkem
simpoziju Akademije za glasbo leta 2011, posveèenem Z. Ciglièu. Dotlej je za prvo izvedbo navedena
letnica 1969, in sicer z altistko Marinko Grajzar (prim. F. Kri nar, n. d., str. 245).
63 F. Kri nar, n. d., str. 243.
64 AS-1441, fond Cigliè Z., šk. 24, ovoj 559. Ob tem je potrebno opozoriti, da je v publikaciji Zvonimir
Cigliè – biti ustvarjalec kot prva solistièna izvedba obeh samospevov ob klavirski spremljavi navedena
letnica 1969 v izvedbi altistke Marinke Grajzar.
65 M. Gabrijelèiè, ‘Slovenski in jugoslovanski prispevki’, Delo, 29. 9. 1966, str. 5.
66 P. Mihelèiè, ‘Opus skladatelja Zvonimirja Ciglièa’, Delo, 4.6. 1991.
67 D. Pokorn, koncertni program RTV, 28. 2. 1986.
68 Tako Cigliè v »vizitki« k skladbi leta 1983, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 244.
69 Marijan Gabrijelèiè, ‘Ciglièev Triptih‘, Delo, 6. 3. 1986, str. 3.
114
Samec ob klavirski spremljavi Cirila Cvetka,62 medtem ko je Dve pesmi
premierno izvedel Ansambel Slavko Osterc pod vodstvom Iva Petriæa s solistko
Bo eno Glavak na Festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih (september
1966).63 Za tem je ista solistka oba samospeva izvedla ob spremljavi klavirja, in
sicer na drugem pomembnem festivalu sodobne glasbe nekdanje skupne dr ave,
na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji (oktober 1966).64 Marijan Gabrijelèiè
je delo v ansambelski izvedbi opisal kot skupek dveh razliènih razpolo enj, kjer
»glasovna linija hodi samostojno muzikalno pot, a se neprisiljeno vpleta v
instrumentalno tkivo; opora na tekstovno predlogo preraste dimenzije golega
ustvarjanja vzdušja, instrumentalna govorica prinese avtorjev najširši odziv in
nadaljuje pesnikovo misel skozi prostrane mo nosti zvoènega izpovedovanja«.65
Samospeva sodita med veèkrat izvajane skladbe in veljata za trd izvajalski oreh. V
razliènih verzijah je napisana tudi skladba Erotikon (1952), sestavljena iz treh
samospevov: Pismo (bes. H. Barbusse/T. Debeljak), Zasanjanost (bes. P. Oblak)
in Jaz te ljubim (bes. P. Golija, vsi nastali leta 1946), ki so posveèeni Ciglièevi
drugi eni Milici Kokol. Vse tri samospeve je prva izvedla mednarodno
uveljavljena sopranistka slovenskega rodu Zlata Gjungjenac v Beogradu leta
1949, Cigliè pa jih je leta 1952 orkestriral in povezal v Erotikon. Pavel Mihelèiè je
zapisal, da so »po izrazu ekspresionistiène, polne èustvenega naboja, ostrih
harmonij in melodiènega loka, ki ima komaj kdaj oporo v izjemno bogatem in
te avnem klavirskem partu, kar pripenja lahtnost opusa«.66 Samospeva Usoda in
Topoli v jeseni v izvedbi za glas in orkester je Cigliè še enkrat uporabil in ju
zdru il s skladbo Bo anski absurd. To je njegovo zadnje delo, ki ga je naslovil
Triptih za srednji glas in orkester (1983). Zadnja skladba je nastala na pretresljivo
besedilo Gradnikove pesmi Blodne sanje in je pojmovana kot »drama Ciglièevega
ivljenja«, kot jo je poimenoval Danilo Pokorn.67 Triptih so prviè izvedli v Gorici
(1983, nato isto leto v Trstu in leta 1986 v Ljubljani), kar je bilo skladatelju
posebej ljubo, saj je imel briško-goriško zemljo za svojo edino domovino.68 Ob
ljubljanski izvedbi s simfoniki RTV Slovenija, solistko Evo Novšak Houška in
dirigentom Antonom Nanutom je Marijan Gabrijelèiè posebej poudaril slogovno
raznolikost, ki od »polpretekle slogovne zvoènosti« prvih dveh stavkov preide »v
novost v vseh ozirih« ter v »spontano, nenormirano, izlito glasbeno spoèetje«.69
62 Prva izvedba Usode doslej ni bila zabele ena. Nanjo je opozorila umetnica ob 19. muzikološkem
simpoziju Akademije za glasbo leta 2011, posveèenem Z. Ciglièu. Dotlej je za prvo izvedbo navedena
letnica 1969, in sicer z altistko Marinko Grajzar (prim. F. Kri nar, n. d., str. 245).
63 F. Kri nar, n. d., str. 243.
64 AS-1441, fond Cigliè Z., šk. 24, ovoj 559. Ob tem je potrebno opozoriti, da je v publikaciji Zvonimir
Cigliè – biti ustvarjalec kot prva solistièna izvedba obeh samospevov ob klavirski spremljavi navedena
letnica 1969 v izvedbi altistke Marinke Grajzar.
65 M. Gabrijelèiè, ‘Slovenski in jugoslovanski prispevki’, Delo, 29. 9. 1966, str. 5.
66 P. Mihelèiè, ‘Opus skladatelja Zvonimirja Ciglièa’, Delo, 4.6. 1991.
67 D. Pokorn, koncertni program RTV, 28. 2. 1986.
68 Tako Cigliè v »vizitki« k skladbi leta 1983, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 244.
69 Marijan Gabrijelèiè, ‘Ciglièev Triptih‘, Delo, 6. 3. 1986, str. 3.
114
