Page 108 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 108
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
glasbe nasploh« ter predvsem mraèna razpolo enja, razumljena kot izraz nemoèi.
Ob tem se je èutil poklicanega mlade in nadebudne skladatelje poduèiti, da naj
hudi èasi in osebna razoèaranja ne rojevajo glasbenega »vzdihovanja« in
»èustvenega omahovanja«, temveè optimizem. Lipovška je zbodla ali presenetila
tudi Ciglièeva smelost kompozicijskega stavka (obèutil ga je kot »nered«,
improvizacijo, pretirano nasièenost), ko je dejal, da naj mladi ne ignorirajo
zakonitosti harmonskega in kontrapunktiènega stavka ter ustaljenih form, kar naj
bi bilo (vsaj) v zaèetnem opusu obvezno prisotno, ter dodal, da veè smelosti
prinese èas.22 Sam je bil sicer pristaš neoklasicistiènega reda Osterèeve in
Casselove šole in je dotlej e napisal Prvo suito za godala in dobršen del Simfonije
(obe deli je zasnoval na študijskem izpopolnjevanju pri Alfredu Casseli v Rimu v
letih 1939/40 in se v njih naslonil na neoklasicizem).23 Zdi se, da je Lipovšek elel
mladega skladatelja nekoliko brzdati ali morda ukrojiti po lastni meri, predvsem
pa ni dovolj upošteval, da se je Cigliè komajda spoznaval z nauki harmonije in
kontrapunkta. Cigliè je v kasnejših delih dokazal izvrstno glasbenoteoretièno
znanje, ki ga je potrjeval tudi kot profesor kontrapunkta na ljubljanski srednji
glasbeni šoli. Prvo objavljeno delo Nokturno za klavir je vzporedno pohvalil in
priporoèal tudi Matija Tomc, kritik èasopisa Slovenec, ki se je podobno kot
Lipovšek obregnil ob èustveno zgošèenost in poudaril nujo po izèrpnejši ali bolj
sistematièni obravnavi tematike.24 Oba kritika sta se ne glede na opa ene in
komentirane šibkosti kompozicijsko-tehniène narave oèitno zavedala moèi
Ciglièeve glasbene sugestivnosti, saj sta se odzvala tudi ob praizvedbi Nokturna
februarja leta 1943 v mali dvorani Slovenske filharmonije. Lipovšek je zapisal, da
je »mladi skladatelj lahko zadovoljen z lepim uspehom, ki ga je do ivel njegov
prvenec, lahko pa je tudi vesel za tako prvovrstno izvedbo (pianistka Marta Bizjak
Valjalo, ena S. Osterca, op. p.), ki je poudarila vse dobre strani interpretacijsko
koèljive skladbe«.25 Oba pisca sta komentirala tudi skladbo Bakhanal, prviè
izvedeno šele leta 1982, in sicer s pianistom Igorjem Deklevo.26 Tomc jo je
oznaèil kot odraz kaotiènega umetniškega »vrenja« po prvi svetovni vojni, kar se
po njegovem ka e v »harmoniji brez pravih notranjih odnosov«, v disonancah
brez sprostitve ter v »trdih, zgošèenih zvoènih tvorbah in kratkih, odsekanih
melodiènih linijah«, pri èemer avtor zapisa pogreša mo nost slušne zaznave
zapisanega. Lipovšek je bolj neposreden, ko vsebino skladbe odkrito primerja z
imenom zalo be Kaos – kaos. Delo oznaèi kot »kaotièno buèanje, arped iranje
akordov gori doli, iz katerih vznikne tu in tam strasten melodièni blisk«, in se
odkrito vpraša, kaj je v tej ekstazi oziroma zmešnjavi »vrtinèastega plesa« vredno
pozornosti.27 Kljub skepsi do vrednot Ciglièevih klavirskih del jih je Lipovšek v
naslednjih letih kar nekaj izvedel kot prvi, in sicer na Radiu Ljubljana (Mala suita,
22 Marijan Lipovšek, Jutro, 29. 10. 1942, povzeto po F. Kri nar, n . d., str. 105.
23 Prim. Ivan Florjanc, ‘Orkestralna dela Marijana Lipovška – bibliografski popis in oris’, Marijan Lipovšek
1910–1995 (ur. D. Koter), Tematska publikacija Glasbenopedagoškega zbornika Ljubljana: Akademija
za glasbo, 2011, zv. 15, str. 155–178.
24 [Matija Tomc], Slovenec, 7. 11. 1942, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 106.
25 [Marijan Lipovšek], Jutro, 21. 2. 1943, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 103.
26 Igor Dekleva je edini znani interpret skladbe Bakhanal, praizvedene na recitalu v Slovenski filharmoniji
leta 1982.
27 M. Lipovšek v Jutru, 14. 4. 1943, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 107.
108
glasbe nasploh« ter predvsem mraèna razpolo enja, razumljena kot izraz nemoèi.
Ob tem se je èutil poklicanega mlade in nadebudne skladatelje poduèiti, da naj
hudi èasi in osebna razoèaranja ne rojevajo glasbenega »vzdihovanja« in
»èustvenega omahovanja«, temveè optimizem. Lipovška je zbodla ali presenetila
tudi Ciglièeva smelost kompozicijskega stavka (obèutil ga je kot »nered«,
improvizacijo, pretirano nasièenost), ko je dejal, da naj mladi ne ignorirajo
zakonitosti harmonskega in kontrapunktiènega stavka ter ustaljenih form, kar naj
bi bilo (vsaj) v zaèetnem opusu obvezno prisotno, ter dodal, da veè smelosti
prinese èas.22 Sam je bil sicer pristaš neoklasicistiènega reda Osterèeve in
Casselove šole in je dotlej e napisal Prvo suito za godala in dobršen del Simfonije
(obe deli je zasnoval na študijskem izpopolnjevanju pri Alfredu Casseli v Rimu v
letih 1939/40 in se v njih naslonil na neoklasicizem).23 Zdi se, da je Lipovšek elel
mladega skladatelja nekoliko brzdati ali morda ukrojiti po lastni meri, predvsem
pa ni dovolj upošteval, da se je Cigliè komajda spoznaval z nauki harmonije in
kontrapunkta. Cigliè je v kasnejših delih dokazal izvrstno glasbenoteoretièno
znanje, ki ga je potrjeval tudi kot profesor kontrapunkta na ljubljanski srednji
glasbeni šoli. Prvo objavljeno delo Nokturno za klavir je vzporedno pohvalil in
priporoèal tudi Matija Tomc, kritik èasopisa Slovenec, ki se je podobno kot
Lipovšek obregnil ob èustveno zgošèenost in poudaril nujo po izèrpnejši ali bolj
sistematièni obravnavi tematike.24 Oba kritika sta se ne glede na opa ene in
komentirane šibkosti kompozicijsko-tehniène narave oèitno zavedala moèi
Ciglièeve glasbene sugestivnosti, saj sta se odzvala tudi ob praizvedbi Nokturna
februarja leta 1943 v mali dvorani Slovenske filharmonije. Lipovšek je zapisal, da
je »mladi skladatelj lahko zadovoljen z lepim uspehom, ki ga je do ivel njegov
prvenec, lahko pa je tudi vesel za tako prvovrstno izvedbo (pianistka Marta Bizjak
Valjalo, ena S. Osterca, op. p.), ki je poudarila vse dobre strani interpretacijsko
koèljive skladbe«.25 Oba pisca sta komentirala tudi skladbo Bakhanal, prviè
izvedeno šele leta 1982, in sicer s pianistom Igorjem Deklevo.26 Tomc jo je
oznaèil kot odraz kaotiènega umetniškega »vrenja« po prvi svetovni vojni, kar se
po njegovem ka e v »harmoniji brez pravih notranjih odnosov«, v disonancah
brez sprostitve ter v »trdih, zgošèenih zvoènih tvorbah in kratkih, odsekanih
melodiènih linijah«, pri èemer avtor zapisa pogreša mo nost slušne zaznave
zapisanega. Lipovšek je bolj neposreden, ko vsebino skladbe odkrito primerja z
imenom zalo be Kaos – kaos. Delo oznaèi kot »kaotièno buèanje, arped iranje
akordov gori doli, iz katerih vznikne tu in tam strasten melodièni blisk«, in se
odkrito vpraša, kaj je v tej ekstazi oziroma zmešnjavi »vrtinèastega plesa« vredno
pozornosti.27 Kljub skepsi do vrednot Ciglièevih klavirskih del jih je Lipovšek v
naslednjih letih kar nekaj izvedel kot prvi, in sicer na Radiu Ljubljana (Mala suita,
22 Marijan Lipovšek, Jutro, 29. 10. 1942, povzeto po F. Kri nar, n . d., str. 105.
23 Prim. Ivan Florjanc, ‘Orkestralna dela Marijana Lipovška – bibliografski popis in oris’, Marijan Lipovšek
1910–1995 (ur. D. Koter), Tematska publikacija Glasbenopedagoškega zbornika Ljubljana: Akademija
za glasbo, 2011, zv. 15, str. 155–178.
24 [Matija Tomc], Slovenec, 7. 11. 1942, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 106.
25 [Marijan Lipovšek], Jutro, 21. 2. 1943, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 103.
26 Igor Dekleva je edini znani interpret skladbe Bakhanal, praizvedene na recitalu v Slovenski filharmoniji
leta 1982.
27 M. Lipovšek v Jutru, 14. 4. 1943, povzeto po F. Kri nar, n. d., str. 107.
108
