Page 69 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 69
a Bohak, PROFIL IGRALCA (PEVCA) NA SLOVENSKEM OD KONCA 19. STOLETJA DO...
aran ma, balet Peter Golovin (1894–1981),35 Anton Neffat (1893–1950)36 in
pozneje dr. Danilo Švara (1902–1981)37 ter Bogomir Leskovic (1909–1995)38 so
skrbeli za glasbeno nastopanje, Ciril Debevec (1903–1973)39 pa za dramaturgijo
35 Peter Golovin (prej imenovan Peter Gresserov) (1894–1981) je bil baletnik in operni re iser. Med leti
1904–1912 je študiral balet v Moskvi, leta 1928 je diplomiral iz elektrotehnike na TF v Ljubljani. Kot
plesalec je nastopal v Ljubljani v obdobju med 1924–1928, nato je do leta 1946 vodil baletni
ansambel ljubljanske Opere in leta 1944 osnoval baletno šolo; vzgojil je ves prvi rod slovenskih
plesalcev. Med leti 1947–1951 je deloval v mariborski Operi in vodil Dr avno ni jo baletno šolo; uèil
je tudi v operni šoli konservatorija GM oz. AG v Ljubljani (1930–1947). Kot koreograf je postavil veè
samostojnih baletov (Maska rdeèe smrti S. Osterca, Petruška I. Stravinskega, Peer Gynt E. Griega) in
koreografiral balete v veè kot 140 operah in operetah. V Ljubljani, Mariboru, Beogradu in Sarajevu je
zre iral veè oper in operet (Ero z onega sveta J. Gotovca, Don Juan W. A. Mozarta, Knez Igor A. P.
Borodina, opere G. Puccinija in G. Verdija). Napisal je spomine Moja ljuba Slovenija (1985); po
njegovi zaslugi se je balet v Ljubljani ohranil kljub finanènim te avam in utrdil svoj pomen v
slovenski kulturi.
36 Anton Neffat (1893–1950), dirigent, obiskoval je šolo GM v Gorici, med leti 1912–1914 je študiral
na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. V obdobju od leta 1921 do 1946 je bil
dirigent Opere SNG v Ljubljani, nato pa do leta 1950 direktor in dirigent Opere SNG v Mariboru.
Veliko je prispeval k njeni obnovi in umetniški rasti. Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado. T.
Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 298.
37 Dr. Danilo Švara (1902–1981), skladatelj, dirigent in operni re iser. Leta 1925 je bil promoviran iz
politiènih in dr avnih ved v Frankfurtu ob Majni, leta 1930 je na tamkajšnjem Hochovem
konservatoriju diplomiral iz kompozicije, dirigiranja in operne re ije. Klavir je študiral zasebno. Od
leta 1925 je bil s premori dirigent Opere v Ljubljani, v obdobju 1957–1959 pa njen direktor. Od leta
1947 je uèil dirigiranje na AG v Ljubljani, med leti 1962–1972 je bil zaposlen kot redni profesor.
Preizkusil se je v vseh kompozicijskih zvrsteh; bil je privr enec radikalnih smeri (atonalnost,
neoklasicizem, deloma ekspresionizem; opera Kleopatra), pozneje se je nagibal k neo- in
postromantiki, slovenski folklori in istrski lestvici (Sinfonia da camera in modo istriano). V 60. letih
je v zmernejšem modernizmu povezal folkloro z dodekafonijo (opera Ocean; Concerto grosso
dodecafono). Mojstrsko je prirejal slovenske ljudske pesmi (Variacije na narodno O Martinu Kebru).
Leta 1968 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1973 je bil nagrajen s Prešernovo nagrado. T.
Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 1160–1161.
38 Bogomir Leskovic (1909–1995), dirigent in skladatelj. Po študiju na konservatoriju v Ljubljani je leta
1932 diplomiral iz violonèela in kompozicije na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na
Dunaju, zasebno se je uèil dirigiranje in solopetje. Sprva je bil koncertant na violonèelu, leta 1940 je
postal dirigent gledališèa v Badnu, po letu 1945 je dirigiral na Dunaju, od leta 1951 pa v Ljubljani (do
leta 1975 je bil dirigent Opere SNG in SF, v obdobju od 1968 do 1973 tudi direktor Opere). Izvajal je
predvsem klasièna in romantièna dela, veliko pozornost je namenjal slovanskim avtorjem. Po
uspešnem gostovanju Opere SNG s predstavo S. S. Prokofjeva Zaljubljen v tri oran e v Amsterdamu
in Parizu 1956 je dirigiral naslavnejšim evropskim orkestrom, leta 1974 tudi v Avstraliji. V ospredju
njegovega poznoromantiènega skladateljskega opusa je orkestralna glasba (Etuda, 1932; Domovina,
enostavna simfonija, 1940; Partita v h-molu, 1943; Kolo, 1945), skladal pa je tudi komorna (Pet
anekdot, za klavir, 1943), vokalno-instrumentalna dela (Soneti nesreèe, ciklus za tenor in orkester,
1951), samospeve (Pet slovenskih narodnih pesmi, 1938). Napisal je nov konec opere M. P.
Musorgskega Hovanšèina in priredil Sedem balkanskih plesov M. Tajèeviæa za simfonièni orkester
(1954). Je èastni èlan SF v Ljubljani, leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado. T. Stanonik, Osebnosti:
veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 618.
39 Ciril Debevec (1903–1973), re iser, igralec, publicist. V Ljubljani je študiral slavistiko, v Pragi
absolviral Nemško gledališko akademijo in obiskoval konservatorij. Leta 1927 je bil anga iran v
Narodnem gledališèu v Ljubljani, leta 1939 postal glavni re iser v Operi, v obdobju od 1943 do 1945
je bil ravnatelj Drame, med leti 1945–1947 pa je deloval v mariborskem Gledališèu, nato do leta 1965
kot operni re iser v Ljubljani. Kot dramski re iser se je uveljavil v delih simbolistov (M. Maeterlinck,
Stilmondski upan, W. B. Yeats, Gospa Cathleena), z vojnimi dramami, s Klabundovimi
prepesnitvami starih kitajskih in japonskih iger ter z izvirnimi interpretacijami A. Strindberga
(Nevesta s krono, Labodka) in Cankarja (Lepa Vida, Hlapci). V delih, ki jih je re iral, je tudi igral –
pomembnejše vloge: Osvald (H. Ibsen, Strahovi), Ivan (F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi),
Inkvizitor (G. B. Shaw, Sveta Ivana), Jag, Hamlet (W. Shakespeare, Othello, Hamlet). Pri opernem
delu (veè kot 50 re ij) je pomembno prispeval k igralski kakovosti pevskih stvaritev in umetniškemu
vzponu ljubljanske Opere. Objavil je Gledališke zapiske leta 1933 in Izbrane gledališke èlanke leta
1967. T. Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 184.
69
aran ma, balet Peter Golovin (1894–1981),35 Anton Neffat (1893–1950)36 in
pozneje dr. Danilo Švara (1902–1981)37 ter Bogomir Leskovic (1909–1995)38 so
skrbeli za glasbeno nastopanje, Ciril Debevec (1903–1973)39 pa za dramaturgijo
35 Peter Golovin (prej imenovan Peter Gresserov) (1894–1981) je bil baletnik in operni re iser. Med leti
1904–1912 je študiral balet v Moskvi, leta 1928 je diplomiral iz elektrotehnike na TF v Ljubljani. Kot
plesalec je nastopal v Ljubljani v obdobju med 1924–1928, nato je do leta 1946 vodil baletni
ansambel ljubljanske Opere in leta 1944 osnoval baletno šolo; vzgojil je ves prvi rod slovenskih
plesalcev. Med leti 1947–1951 je deloval v mariborski Operi in vodil Dr avno ni jo baletno šolo; uèil
je tudi v operni šoli konservatorija GM oz. AG v Ljubljani (1930–1947). Kot koreograf je postavil veè
samostojnih baletov (Maska rdeèe smrti S. Osterca, Petruška I. Stravinskega, Peer Gynt E. Griega) in
koreografiral balete v veè kot 140 operah in operetah. V Ljubljani, Mariboru, Beogradu in Sarajevu je
zre iral veè oper in operet (Ero z onega sveta J. Gotovca, Don Juan W. A. Mozarta, Knez Igor A. P.
Borodina, opere G. Puccinija in G. Verdija). Napisal je spomine Moja ljuba Slovenija (1985); po
njegovi zaslugi se je balet v Ljubljani ohranil kljub finanènim te avam in utrdil svoj pomen v
slovenski kulturi.
36 Anton Neffat (1893–1950), dirigent, obiskoval je šolo GM v Gorici, med leti 1912–1914 je študiral
na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. V obdobju od leta 1921 do 1946 je bil
dirigent Opere SNG v Ljubljani, nato pa do leta 1950 direktor in dirigent Opere SNG v Mariboru.
Veliko je prispeval k njeni obnovi in umetniški rasti. Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado. T.
Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 298.
37 Dr. Danilo Švara (1902–1981), skladatelj, dirigent in operni re iser. Leta 1925 je bil promoviran iz
politiènih in dr avnih ved v Frankfurtu ob Majni, leta 1930 je na tamkajšnjem Hochovem
konservatoriju diplomiral iz kompozicije, dirigiranja in operne re ije. Klavir je študiral zasebno. Od
leta 1925 je bil s premori dirigent Opere v Ljubljani, v obdobju 1957–1959 pa njen direktor. Od leta
1947 je uèil dirigiranje na AG v Ljubljani, med leti 1962–1972 je bil zaposlen kot redni profesor.
Preizkusil se je v vseh kompozicijskih zvrsteh; bil je privr enec radikalnih smeri (atonalnost,
neoklasicizem, deloma ekspresionizem; opera Kleopatra), pozneje se je nagibal k neo- in
postromantiki, slovenski folklori in istrski lestvici (Sinfonia da camera in modo istriano). V 60. letih
je v zmernejšem modernizmu povezal folkloro z dodekafonijo (opera Ocean; Concerto grosso
dodecafono). Mojstrsko je prirejal slovenske ljudske pesmi (Variacije na narodno O Martinu Kebru).
Leta 1968 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1973 je bil nagrajen s Prešernovo nagrado. T.
Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 1160–1161.
38 Bogomir Leskovic (1909–1995), dirigent in skladatelj. Po študiju na konservatoriju v Ljubljani je leta
1932 diplomiral iz violonèela in kompozicije na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na
Dunaju, zasebno se je uèil dirigiranje in solopetje. Sprva je bil koncertant na violonèelu, leta 1940 je
postal dirigent gledališèa v Badnu, po letu 1945 je dirigiral na Dunaju, od leta 1951 pa v Ljubljani (do
leta 1975 je bil dirigent Opere SNG in SF, v obdobju od 1968 do 1973 tudi direktor Opere). Izvajal je
predvsem klasièna in romantièna dela, veliko pozornost je namenjal slovanskim avtorjem. Po
uspešnem gostovanju Opere SNG s predstavo S. S. Prokofjeva Zaljubljen v tri oran e v Amsterdamu
in Parizu 1956 je dirigiral naslavnejšim evropskim orkestrom, leta 1974 tudi v Avstraliji. V ospredju
njegovega poznoromantiènega skladateljskega opusa je orkestralna glasba (Etuda, 1932; Domovina,
enostavna simfonija, 1940; Partita v h-molu, 1943; Kolo, 1945), skladal pa je tudi komorna (Pet
anekdot, za klavir, 1943), vokalno-instrumentalna dela (Soneti nesreèe, ciklus za tenor in orkester,
1951), samospeve (Pet slovenskih narodnih pesmi, 1938). Napisal je nov konec opere M. P.
Musorgskega Hovanšèina in priredil Sedem balkanskih plesov M. Tajèeviæa za simfonièni orkester
(1954). Je èastni èlan SF v Ljubljani, leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado. T. Stanonik, Osebnosti:
veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 618.
39 Ciril Debevec (1903–1973), re iser, igralec, publicist. V Ljubljani je študiral slavistiko, v Pragi
absolviral Nemško gledališko akademijo in obiskoval konservatorij. Leta 1927 je bil anga iran v
Narodnem gledališèu v Ljubljani, leta 1939 postal glavni re iser v Operi, v obdobju od 1943 do 1945
je bil ravnatelj Drame, med leti 1945–1947 pa je deloval v mariborskem Gledališèu, nato do leta 1965
kot operni re iser v Ljubljani. Kot dramski re iser se je uveljavil v delih simbolistov (M. Maeterlinck,
Stilmondski upan, W. B. Yeats, Gospa Cathleena), z vojnimi dramami, s Klabundovimi
prepesnitvami starih kitajskih in japonskih iger ter z izvirnimi interpretacijami A. Strindberga
(Nevesta s krono, Labodka) in Cankarja (Lepa Vida, Hlapci). V delih, ki jih je re iral, je tudi igral –
pomembnejše vloge: Osvald (H. Ibsen, Strahovi), Ivan (F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi),
Inkvizitor (G. B. Shaw, Sveta Ivana), Jag, Hamlet (W. Shakespeare, Othello, Hamlet). Pri opernem
delu (veè kot 50 re ij) je pomembno prispeval k igralski kakovosti pevskih stvaritev in umetniškemu
vzponu ljubljanske Opere. Objavil je Gledališke zapiske leta 1933 in Izbrane gledališke èlanke leta
1967. T. Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 184.
69
