Page 72 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 72
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
v ta razvoj pa segajo od ustanovitve Drame leta 1919 do sezone 1924–25. V teh
letih se je nekdanji igralski ansambel de elnega gledališèa preobrazil v novo
trdnejšo in vsestransko naprednejšo gledališko zdru bo. Takrat se tudi t. i.
zaèasni Gledališki konzorcij preoblikuje v èvrsto direkcijo Drame in Opere.
Pomembna umetnika, ki sta se v tem èasu vrnila iz tujine s številnimi izkušnjami
in znanjem ter odloèilno posegla v razvoj slovenske gledališke kulture, sta bila
Marija Vera in Ivan Levar – njun izjemen pomen se ka e na obeh podroèjih njune
dejavnosti – tako na odrih kot tudi na pedagoškem podroèju.
Ivan Levar (1888–1950) je bil s svojim zveneèim baritonom e sam po sebi
obet za veliko gledališko in pevsko kariero. Bil je operni pevec, igralec in
pedagog. Med leti 1906–1912 je študiral petje na Akademiji za glasbo in
upodabljajoèo umetnost na Dunaju. Prvi anga ma je dobil v Moravski Ostravi,
drugega v nemškem Aachnu, vmes je veliko nastopal na koncertnih in opernih
odrih po Nemèiji in Avstriji. Dobil je celo povabilo v Wagnerjev Beyreuth.
Njegov zelo hitri vzpon po poti uspeha je prekinila prva svetovna vojna, med
katero se je Levar umaknil v zagrebško opero, po vojni ga je pot vodila na domaèa
tla, v Ljubljano, kjer je bil od leta 1918 èlan Opere in od leta 1924 èlan Drame. V
tujih in domaèih opernih hišah je pel prve baritonske vloge, posebno uspešen je
bil v slovanskem opernem repertoarju – njegova izjemnost se ka e v pevski
zmogljivosti in muzikalnosti ter neverjetni igralski domiselnosti (Jevgenij
Onjegin P. I. Èajkovskega, Boris Godunov M. P. Musorgskega). Te odlike so
Levarju pomagale prebroditi krizo sredi tridesetih let, ko je njegov bariton zaèel
izgubljati pevsko moè, tako da je moral konèati svojo operno kariero. Ruski
emigrant, igralec in re iser Boris Putjata ga je v eni sami za Levarja kritièni
sezoni pripravil na prestop iz Opere v Dramo, in sicer z vlogo Othella. Levarjev
smisel za igralski poklic se je izkazal kot velikopotezni, saj se je kot dramski
igralec uveljavljal v vlogah klasiènega sporeda (Sofokles, Goethe), zlasti pa v
Shakespearovih tragedijah in komedijah. Z re iserjem Brankom Gavello je
sodeloval v zgodnjih tridesetih. Med vojnama in prva leta po letu 1945 je kot eden
med najpomembnejšimi èlani ljubljanske Drame igral veèino vodilnih vlog. e
po zunanjosti je bil primeren za junaške, tudi silaške vloge; te posebnosti je
opustil zlasti v 30. letih, ko je v sodelovanju z Gavello ustvaril mogoène in hkrati
z intelektualno ostrino izrisane podobe, antologijske v razvoju slovenske
dramske umetnosti. Odigral je okoli 130 opernih in 160 dramskih vlog. Bil je
interpret intelektualnih vlog in lahten komedijant.47
Marija Vera (1881–1954) se po svoji umetniški biografiji zelo razlikuje od
igralk na slovenskem odru pred prvo svetovno vojno, npr. Vele Nigrin in Zofije
Borštnik. Svojega igralskega znanja ni iskala v amaterskih spodbudah, ampak je
sama odšla iz rodnega Krasa na Konservatorij na Dunaj. Paul Schlenther, naèelni
zagovornik nemškega naturalizma, prvi izdajatelj Ibsenovih zbranih del in
47 Prim. T. Stanonik, L. Brenk: n. d., str. 621. Glej tudi F. Kalan: Evropeizacija slovenske gledališke
kulture, Linhartovo izroèilo, Ljubljana: Drama SNG, 1957, str. 70–71.
72
v ta razvoj pa segajo od ustanovitve Drame leta 1919 do sezone 1924–25. V teh
letih se je nekdanji igralski ansambel de elnega gledališèa preobrazil v novo
trdnejšo in vsestransko naprednejšo gledališko zdru bo. Takrat se tudi t. i.
zaèasni Gledališki konzorcij preoblikuje v èvrsto direkcijo Drame in Opere.
Pomembna umetnika, ki sta se v tem èasu vrnila iz tujine s številnimi izkušnjami
in znanjem ter odloèilno posegla v razvoj slovenske gledališke kulture, sta bila
Marija Vera in Ivan Levar – njun izjemen pomen se ka e na obeh podroèjih njune
dejavnosti – tako na odrih kot tudi na pedagoškem podroèju.
Ivan Levar (1888–1950) je bil s svojim zveneèim baritonom e sam po sebi
obet za veliko gledališko in pevsko kariero. Bil je operni pevec, igralec in
pedagog. Med leti 1906–1912 je študiral petje na Akademiji za glasbo in
upodabljajoèo umetnost na Dunaju. Prvi anga ma je dobil v Moravski Ostravi,
drugega v nemškem Aachnu, vmes je veliko nastopal na koncertnih in opernih
odrih po Nemèiji in Avstriji. Dobil je celo povabilo v Wagnerjev Beyreuth.
Njegov zelo hitri vzpon po poti uspeha je prekinila prva svetovna vojna, med
katero se je Levar umaknil v zagrebško opero, po vojni ga je pot vodila na domaèa
tla, v Ljubljano, kjer je bil od leta 1918 èlan Opere in od leta 1924 èlan Drame. V
tujih in domaèih opernih hišah je pel prve baritonske vloge, posebno uspešen je
bil v slovanskem opernem repertoarju – njegova izjemnost se ka e v pevski
zmogljivosti in muzikalnosti ter neverjetni igralski domiselnosti (Jevgenij
Onjegin P. I. Èajkovskega, Boris Godunov M. P. Musorgskega). Te odlike so
Levarju pomagale prebroditi krizo sredi tridesetih let, ko je njegov bariton zaèel
izgubljati pevsko moè, tako da je moral konèati svojo operno kariero. Ruski
emigrant, igralec in re iser Boris Putjata ga je v eni sami za Levarja kritièni
sezoni pripravil na prestop iz Opere v Dramo, in sicer z vlogo Othella. Levarjev
smisel za igralski poklic se je izkazal kot velikopotezni, saj se je kot dramski
igralec uveljavljal v vlogah klasiènega sporeda (Sofokles, Goethe), zlasti pa v
Shakespearovih tragedijah in komedijah. Z re iserjem Brankom Gavello je
sodeloval v zgodnjih tridesetih. Med vojnama in prva leta po letu 1945 je kot eden
med najpomembnejšimi èlani ljubljanske Drame igral veèino vodilnih vlog. e
po zunanjosti je bil primeren za junaške, tudi silaške vloge; te posebnosti je
opustil zlasti v 30. letih, ko je v sodelovanju z Gavello ustvaril mogoène in hkrati
z intelektualno ostrino izrisane podobe, antologijske v razvoju slovenske
dramske umetnosti. Odigral je okoli 130 opernih in 160 dramskih vlog. Bil je
interpret intelektualnih vlog in lahten komedijant.47
Marija Vera (1881–1954) se po svoji umetniški biografiji zelo razlikuje od
igralk na slovenskem odru pred prvo svetovno vojno, npr. Vele Nigrin in Zofije
Borštnik. Svojega igralskega znanja ni iskala v amaterskih spodbudah, ampak je
sama odšla iz rodnega Krasa na Konservatorij na Dunaj. Paul Schlenther, naèelni
zagovornik nemškega naturalizma, prvi izdajatelj Ibsenovih zbranih del in
47 Prim. T. Stanonik, L. Brenk: n. d., str. 621. Glej tudi F. Kalan: Evropeizacija slovenske gledališke
kulture, Linhartovo izroèilo, Ljubljana: Drama SNG, 1957, str. 70–71.
72
