Page 71 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 71
a Bohak, PROFIL IGRALCA (PEVCA) NA SLOVENSKEM OD KONCA 19. STOLETJA DO...
konservatoriju. Po tem šolskem letu in vse do upokojitve Mateja Hubada (5. 12.
1933) se predmetnik konservatorija ni veè spreminjal.45
Tako, kot se je skrb za bodoèi izobra en kader na glasbenem podroèju z
ustanovitvijo Konservatorija in kasneje z Glasbeno akademijo poveèevala, se je
vsestransko razvijala tudi gledališka dejavnost, ki je morala prestopiti tako
repertoarne kot umetniške pragove. Med poglavitnimi nalogami tega èasa je bilo
razrešiti vprašanje, kako oplemenititi narodno- romantièni veselièni znaèaj, t. i.
ljudske igre, do takšne mere, da uprizoritev poljudnih besedil ne bi slu ila zgolj
zabavnim ciljem širokega kroga gledalcev. Prikazala naj bi igralsko ponazoritev
kmeèkega in malomestnega ivljenja ter kako zgledno uprizoriti slovensko
zgodovinsko dramo. V njej naj ne bi bil prisoten le posnetek evropske
zgodovinske igre, ampak predvsem umetniška manifestacija slovenskega
narodnega duha.
Igralsko izroèilo rodu slovenskih poklicnih gledaliških osebnosti, ki jim je
pripadala tudi Polonca Juvanova, je skoraj neopazno prehajalo v uprizoritveno
dejavnost osrednjega slovenskega gledališèa. S pridom je ohranjalo tisto ljudsko
domaènost, ki je nekoè pritegnilo gledalce v De elnem gledališèu. Med
pomembne igralce tega rodu prištevamo še Milana Skrbinška, Josipa Daneša,
Rada eleznika in druge. S svojimi uprizoritvami neštetih komedijantskih vlog
so spodbujali takratni mlajši rod sorodnih igralcev, ki so jim gledalci in kritiki
pripisovali znaèaj t. i. ljudskih igralcev. To so bili Fran Lipah, Lojze Potokar,
Janez Cesar, Stane Sever in Anèka Levarjeva.
Ena izmed znaèilnosti gledaliških let od 1919 do 1940 je obnovitev domaèega
gledališkega izroèila v smislu upoštevanja izkušenj tujih kulturnih središè na
slovenskih tleh. Ta duh se je odra al ne samo pri igralcih in re iserjih, ampak tudi
pri dramaturgih, scenografih, kritikih in drugih javnih delavcih na Slovenskem.
Slovenski akterji so zato vneto raziskovali sodobne poglede na igralske stile,
tvegali drugaène kompozicijske prijeme kot v preteklosti in nove poizkuse, ki naj
bi najprej izra ali slovensko narodno zavednost, vendar v posodobljeni obliki. Ta
naravnanost je bila ena izmed velikih potez v tradiciji ljubljanske Drame, ki je
soèasno pospešila dvig kvalitete predstav tudi v drugem profesionalnem
gledališèu, v mariborski Operi in Drami, kakor tudi v nekaterih amaterskih
dru inah, kot sta bila npr. Šentjakobski in Delavski oder v Ljubljani ter Ljudski
oder v Mariboru. Ljubljanska Drama je svojo znamenito razvojno dobo do ivela
pod vodstvom Pavla Golie46 v obdobju med obema vojnama, kritièna uvodna leta
45 Andrej O balt, Matej Hubad – ivljenje in delo, /dipl.n./, Akademija za glasbo Ljubljana, 1998,
str. 62.
46 Pavel Golia (1887–1959) je bil pesnik in dramaturg. Sprva je bil èastnik v avstro-ogrski vojski, leta
1915 pa je kot stotnik prešel k Rusom. Bil je upravnik Drame SNG v Ljubljani (1919–1946, razen
1923–25 in 1941–45). V pesnjenju (Veèerna pesmarica, Pesmi o zlatolaskah, oboje leta 1921) je
izhajal iz dekadence, vpletal je prvine ironije, svetovljanstva, resignacije, skepse in nazadnje
do ivljanja smrti; znaèilni so èut za ritem, jasen slog in artizem; pojavljajo se tudi motivi 1. in 2.
svetovne vojne. Pisal je drame in gledališko uspešne mladinske igre. Od leta 1953 je bil redni èlan
SAZU, leta 1950 je prejel Levstikovo nagrado. T. Stanonik, L. Brenk, n. d., str. 294.
71
konservatoriju. Po tem šolskem letu in vse do upokojitve Mateja Hubada (5. 12.
1933) se predmetnik konservatorija ni veè spreminjal.45
Tako, kot se je skrb za bodoèi izobra en kader na glasbenem podroèju z
ustanovitvijo Konservatorija in kasneje z Glasbeno akademijo poveèevala, se je
vsestransko razvijala tudi gledališka dejavnost, ki je morala prestopiti tako
repertoarne kot umetniške pragove. Med poglavitnimi nalogami tega èasa je bilo
razrešiti vprašanje, kako oplemenititi narodno- romantièni veselièni znaèaj, t. i.
ljudske igre, do takšne mere, da uprizoritev poljudnih besedil ne bi slu ila zgolj
zabavnim ciljem širokega kroga gledalcev. Prikazala naj bi igralsko ponazoritev
kmeèkega in malomestnega ivljenja ter kako zgledno uprizoriti slovensko
zgodovinsko dramo. V njej naj ne bi bil prisoten le posnetek evropske
zgodovinske igre, ampak predvsem umetniška manifestacija slovenskega
narodnega duha.
Igralsko izroèilo rodu slovenskih poklicnih gledaliških osebnosti, ki jim je
pripadala tudi Polonca Juvanova, je skoraj neopazno prehajalo v uprizoritveno
dejavnost osrednjega slovenskega gledališèa. S pridom je ohranjalo tisto ljudsko
domaènost, ki je nekoè pritegnilo gledalce v De elnem gledališèu. Med
pomembne igralce tega rodu prištevamo še Milana Skrbinška, Josipa Daneša,
Rada eleznika in druge. S svojimi uprizoritvami neštetih komedijantskih vlog
so spodbujali takratni mlajši rod sorodnih igralcev, ki so jim gledalci in kritiki
pripisovali znaèaj t. i. ljudskih igralcev. To so bili Fran Lipah, Lojze Potokar,
Janez Cesar, Stane Sever in Anèka Levarjeva.
Ena izmed znaèilnosti gledaliških let od 1919 do 1940 je obnovitev domaèega
gledališkega izroèila v smislu upoštevanja izkušenj tujih kulturnih središè na
slovenskih tleh. Ta duh se je odra al ne samo pri igralcih in re iserjih, ampak tudi
pri dramaturgih, scenografih, kritikih in drugih javnih delavcih na Slovenskem.
Slovenski akterji so zato vneto raziskovali sodobne poglede na igralske stile,
tvegali drugaène kompozicijske prijeme kot v preteklosti in nove poizkuse, ki naj
bi najprej izra ali slovensko narodno zavednost, vendar v posodobljeni obliki. Ta
naravnanost je bila ena izmed velikih potez v tradiciji ljubljanske Drame, ki je
soèasno pospešila dvig kvalitete predstav tudi v drugem profesionalnem
gledališèu, v mariborski Operi in Drami, kakor tudi v nekaterih amaterskih
dru inah, kot sta bila npr. Šentjakobski in Delavski oder v Ljubljani ter Ljudski
oder v Mariboru. Ljubljanska Drama je svojo znamenito razvojno dobo do ivela
pod vodstvom Pavla Golie46 v obdobju med obema vojnama, kritièna uvodna leta
45 Andrej O balt, Matej Hubad – ivljenje in delo, /dipl.n./, Akademija za glasbo Ljubljana, 1998,
str. 62.
46 Pavel Golia (1887–1959) je bil pesnik in dramaturg. Sprva je bil èastnik v avstro-ogrski vojski, leta
1915 pa je kot stotnik prešel k Rusom. Bil je upravnik Drame SNG v Ljubljani (1919–1946, razen
1923–25 in 1941–45). V pesnjenju (Veèerna pesmarica, Pesmi o zlatolaskah, oboje leta 1921) je
izhajal iz dekadence, vpletal je prvine ironije, svetovljanstva, resignacije, skepse in nazadnje
do ivljanja smrti; znaèilni so èut za ritem, jasen slog in artizem; pojavljajo se tudi motivi 1. in 2.
svetovne vojne. Pisal je drame in gledališko uspešne mladinske igre. Od leta 1953 je bil redni èlan
SAZU, leta 1950 je prejel Levstikovo nagrado. T. Stanonik, L. Brenk, n. d., str. 294.
71
