Page 73 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 73
a Bohak, PROFIL IGRALCA (PEVCA) NA SLOVENSKEM OD KONCA 19. STOLETJA DO...
takratni direktor Burgteatra, jo je sprejel na igralski oddelek tamkajšnje
Akademije za glasbo in upodabljajoèo umetnost, ki jo je konèala z odliko.
Uèitelji Marije Vere, kot so Rõmpler, Gregori in Heine, so bili nad njo navdušeni,
dunajski tisk pa je o igralkinem temperamentu in tragièni sili njene igre pisal e
ob šolskih produkcijah. Marija Vera je prvi in edini primer starejšega
slovenskega igralskega rodu, ki je s popolno akademsko izobrazbo stopila v
igralski poklic. Gledališka pot Marije Vere se je zaèela leta 1907 z dvojnim
uspehom – po absolutoriju je podpisala pogodbo z dunajskim dvornim
gledališèem, vendar se ta pogodba praktièno ni nikoli uveljavila, saj je še v isti
sezoni odšla v Zürich in tam nastopila v naslovni vlogi Schillerjeve Device
Orleanske. V naslednjih letih je veliko gostovala po tujih gledaliških odrih: v
Mannheimu, Gdansku, Reinhardtovem Nemškem gledališèu v Berlinu, Baslu in
Sankt Petersburgu.48
Z Marijo Vero in Ivanom Levarjem je poljudno izroèilo nekdanjih gledaliških
èasov, ki so se zaèeli v èitalniških gibanjih in na odru novega de elnega
gledališèa v Ljubljani, doseglo nenaden prehod iz romantiène domaènosti v
evropsko prezenco. Njuno temeljno geslo je imelo tri zahteve: umetniška
ubranost igralske stvaritve, velikopoteznost karakterne kompozicije in
dikcionalna linija, ki ne dopušèa malomarnosti ne v melodiki in ne v ritmiki
pesniškega besedila.49
Sklep
Za obravnavano obdobje od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne velja
ugotovitev, da so bili gledališki igralci veèinoma tudi pevci glasbeno-gledaliških
del, na kar je vplivala tradicija, ki izhaja iz vseevropske prakse in iz delovanja
ljubljanskega Dramatiènega društva. Le to je uprizarjalo burke s petjem, šaloigre,
veseloigre, prizore s petjem, spevoigre, alegorije, igrokaze, alostne igre,
komiène operete, operete in opere, kar so po prelomnem letu 1892 ob ustanovitvi
Narodnega gledališèa, ki naj bi se dvignilo na višjo profesionalno raven, zaradi
ustaljene prakse in pomanjkanja izobra enega pevskega kadra tudi nadaljevali.50
Tako lahko na Slovenskem za precejšnje obdobje govorimo o polivalentnem
profilu gledališkega igralca, katerega delo je temeljilo tudi na pevskih vlogah. K
igralsko-pevski izobrazbi vsakega posameznika je veliko pripomogla ljubljanska
Dramatièna šola, delujoèa znotraj Dramatiènega društva. Temeljila je na teèajih,
v katerih so izobra evali v igralskih in pevskih vešèinah. Veèji korak naprej je bil
storjen s pouèevanjem solistiènega petja po letu 1882 z ustanovitvijo Glasbene
šole Glasbene matice v Ljubljani – pouk petja je dobil povsem novo formulacijo
48 F. Kalan: Evropeizacija slovenske gledališke kulture, Linhartovo izroèilo, Ljubljana: Drama SNG,
1957, str. 66–70.
49 Prav tam.
50 Prim. D. Koter: Glasbeno-gledališka re ija na Slovenskem: od diletantizma Dramatiènega društva do
poskusov profesionalizacije v De elnem gledališèu, Muzikološki zbornik, Ljubljana: Znanstvena
zalo ba Filozofske fakultete, 2010/I, str. 57–72.
73
takratni direktor Burgteatra, jo je sprejel na igralski oddelek tamkajšnje
Akademije za glasbo in upodabljajoèo umetnost, ki jo je konèala z odliko.
Uèitelji Marije Vere, kot so Rõmpler, Gregori in Heine, so bili nad njo navdušeni,
dunajski tisk pa je o igralkinem temperamentu in tragièni sili njene igre pisal e
ob šolskih produkcijah. Marija Vera je prvi in edini primer starejšega
slovenskega igralskega rodu, ki je s popolno akademsko izobrazbo stopila v
igralski poklic. Gledališka pot Marije Vere se je zaèela leta 1907 z dvojnim
uspehom – po absolutoriju je podpisala pogodbo z dunajskim dvornim
gledališèem, vendar se ta pogodba praktièno ni nikoli uveljavila, saj je še v isti
sezoni odšla v Zürich in tam nastopila v naslovni vlogi Schillerjeve Device
Orleanske. V naslednjih letih je veliko gostovala po tujih gledaliških odrih: v
Mannheimu, Gdansku, Reinhardtovem Nemškem gledališèu v Berlinu, Baslu in
Sankt Petersburgu.48
Z Marijo Vero in Ivanom Levarjem je poljudno izroèilo nekdanjih gledaliških
èasov, ki so se zaèeli v èitalniških gibanjih in na odru novega de elnega
gledališèa v Ljubljani, doseglo nenaden prehod iz romantiène domaènosti v
evropsko prezenco. Njuno temeljno geslo je imelo tri zahteve: umetniška
ubranost igralske stvaritve, velikopoteznost karakterne kompozicije in
dikcionalna linija, ki ne dopušèa malomarnosti ne v melodiki in ne v ritmiki
pesniškega besedila.49
Sklep
Za obravnavano obdobje od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne velja
ugotovitev, da so bili gledališki igralci veèinoma tudi pevci glasbeno-gledaliških
del, na kar je vplivala tradicija, ki izhaja iz vseevropske prakse in iz delovanja
ljubljanskega Dramatiènega društva. Le to je uprizarjalo burke s petjem, šaloigre,
veseloigre, prizore s petjem, spevoigre, alegorije, igrokaze, alostne igre,
komiène operete, operete in opere, kar so po prelomnem letu 1892 ob ustanovitvi
Narodnega gledališèa, ki naj bi se dvignilo na višjo profesionalno raven, zaradi
ustaljene prakse in pomanjkanja izobra enega pevskega kadra tudi nadaljevali.50
Tako lahko na Slovenskem za precejšnje obdobje govorimo o polivalentnem
profilu gledališkega igralca, katerega delo je temeljilo tudi na pevskih vlogah. K
igralsko-pevski izobrazbi vsakega posameznika je veliko pripomogla ljubljanska
Dramatièna šola, delujoèa znotraj Dramatiènega društva. Temeljila je na teèajih,
v katerih so izobra evali v igralskih in pevskih vešèinah. Veèji korak naprej je bil
storjen s pouèevanjem solistiènega petja po letu 1882 z ustanovitvijo Glasbene
šole Glasbene matice v Ljubljani – pouk petja je dobil povsem novo formulacijo
48 F. Kalan: Evropeizacija slovenske gledališke kulture, Linhartovo izroèilo, Ljubljana: Drama SNG,
1957, str. 66–70.
49 Prav tam.
50 Prim. D. Koter: Glasbeno-gledališka re ija na Slovenskem: od diletantizma Dramatiènega društva do
poskusov profesionalizacije v De elnem gledališèu, Muzikološki zbornik, Ljubljana: Znanstvena
zalo ba Filozofske fakultete, 2010/I, str. 57–72.
73
