Page 68 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 68
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
opernem gledališèu. Pedagogi, zaposleni na konservatoriju, so obèasno
komentirali sporede in predavali o pomenu glasbene vzgoje. V šolskem letu
1935/36, ko je konservatorij slavil 10. obletnico podr avljenja, so priredili tri
jubilejne produkcije v dvorani Filharmoniène dru be. S temi prireditvami so
eleli predstaviti kratek pregled glasbeno-pedagoškega udejstvovanja, uvodno
misel pa je na vseh treh produkcijah imel Julij Betetto, ki je bil ravnatelj zavoda
od leta 1933.32
Šolsko leto 1938/39 je bilo za razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem
izjemno pomembno, saj se je Dr avni konservatorij preoblikoval v Glasbeno
akademijo. Hkrati s tem si je ustanova nalo ila nove umetniške in vsebinske
naloge. Proces prestrukturiranja se je zaèel z Glasbeno akademijo v Beogradu leta
1937, kmalu zatem pa še z Glasbeno akademijo v Zagrebu leta 1940 in z
Akademijo za glasbo v Ljubljani leta 1946.33 Profesorji na Dr avnem
konservatoriju so tako postali dr avni uslu benci z mo nostjo za dr avno
pokojnino, kar jim je omogoèalo boljšo eksistenco. V šolskem letu 1926/27 je
bilo na srednji šoli konservatorija vpisanih 46 solopevcev, klavir se je uèilo 33
uèencev, violino 16, violonèelo 2, kontrabas 1, pihala 5, trobila 5, orgle 1,
harmonijo 1, kompozicijo 4 in kontrapunkt 4 uèenci. Iz teh podatkov je razvidno,
da je bilo število solopevcev izredno visoko. Vzroke je mo no iskati v uèitelju kot
magnetu, veèji popularnosti gledališèa oz. v vedno veèjih mo nostih
udejstvovanja. Iz virov in gradiva odgovora na to vprašanje ni mogoèe najti.
Na konservatoriju je deloval tudi oddelek, imenovan operna šola, ki je
vkljuèevala razliène predmete. Dramatièno igro je pouèevala Cirila
Škerlj-Medved (1893–1968), Osip Šest (1893–1962)34 dramatièno igro in scenski
32 C. Budkoviè, n. d., vol. II., str. 70, 86.
33 C. Budkoviè, n. d., vol. II., str. 97.
34 Osip Šest (1893–1962) je bil igralec, re iser, scenograf in publicist. Obiskoval je enoletni gledališki
teèaj pri M. Skrbinšku, med leti 1911–1913 pa Ottovo gledališko šolo na Dunaju. V obdobju med leti
1915–1919 je bil v ruskem ujetništvu, po oktobrski revoluciji je delal v gledališèu v Rjazanu, v
Moskvi se je seznanil z gledališèem K. S. Stanislavskega. Leta 1919 je bil anga iran v Narodnem
gledališèu v Ljubljani, kjer se je uveljavil kot re iser, do leta 1926 je tukaj tudi igral (Peter v
Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Fedja v ivih mrtvecih L. N. Tolstoja). Zlasti med
vojnama je bil zaslu en za razmah slovenskega gledališèa, ki se je z njim uveljavilo kot umetniška
profesionalna ustanova. Re iral je 250 predstav. Posveèal se je Cankarjevim dramam, uprizoril dela
sodobnih slovenskih in evropskih dramatikov (S. Majcen, L. Kraigher, S. Grum, M. Maeterlinck, O.
Wilde, L. Pirandello, A. Strindberg, A. Schnitzler), re iral 13 Shakepespearovih del in jih tudi sam
scenografsko opremil. Hkrati je obèasno re iral v ljubljanski Operi (po letu 1945 skoraj samo tam)
izvirna slovenska dela (Gorenjski slavèek A. Foersterja) in dela iz svetovnega repertoarja (Carmen G.
Bizeta, Jevgenij Onjegin P. I. Èajkovskega, Prodana nevesta B. Smetane); poseben uspeh je bila
opera Zaljubljen v tri oran e S. S. Prokofjeva (1927). Med leti 1919–1945 je predaval na dramskem
oddelku Dr avnega konservatorija oz. Akademije za glasbo. Objavil je knjige Kar po domaèe (1936),
Enaintrideset in eden (1937), Sezam, odpri se! (1955). Leta 1953 je prejel Prešernovo nagrado. T.
Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 1112.
68
opernem gledališèu. Pedagogi, zaposleni na konservatoriju, so obèasno
komentirali sporede in predavali o pomenu glasbene vzgoje. V šolskem letu
1935/36, ko je konservatorij slavil 10. obletnico podr avljenja, so priredili tri
jubilejne produkcije v dvorani Filharmoniène dru be. S temi prireditvami so
eleli predstaviti kratek pregled glasbeno-pedagoškega udejstvovanja, uvodno
misel pa je na vseh treh produkcijah imel Julij Betetto, ki je bil ravnatelj zavoda
od leta 1933.32
Šolsko leto 1938/39 je bilo za razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem
izjemno pomembno, saj se je Dr avni konservatorij preoblikoval v Glasbeno
akademijo. Hkrati s tem si je ustanova nalo ila nove umetniške in vsebinske
naloge. Proces prestrukturiranja se je zaèel z Glasbeno akademijo v Beogradu leta
1937, kmalu zatem pa še z Glasbeno akademijo v Zagrebu leta 1940 in z
Akademijo za glasbo v Ljubljani leta 1946.33 Profesorji na Dr avnem
konservatoriju so tako postali dr avni uslu benci z mo nostjo za dr avno
pokojnino, kar jim je omogoèalo boljšo eksistenco. V šolskem letu 1926/27 je
bilo na srednji šoli konservatorija vpisanih 46 solopevcev, klavir se je uèilo 33
uèencev, violino 16, violonèelo 2, kontrabas 1, pihala 5, trobila 5, orgle 1,
harmonijo 1, kompozicijo 4 in kontrapunkt 4 uèenci. Iz teh podatkov je razvidno,
da je bilo število solopevcev izredno visoko. Vzroke je mo no iskati v uèitelju kot
magnetu, veèji popularnosti gledališèa oz. v vedno veèjih mo nostih
udejstvovanja. Iz virov in gradiva odgovora na to vprašanje ni mogoèe najti.
Na konservatoriju je deloval tudi oddelek, imenovan operna šola, ki je
vkljuèevala razliène predmete. Dramatièno igro je pouèevala Cirila
Škerlj-Medved (1893–1968), Osip Šest (1893–1962)34 dramatièno igro in scenski
32 C. Budkoviè, n. d., vol. II., str. 70, 86.
33 C. Budkoviè, n. d., vol. II., str. 97.
34 Osip Šest (1893–1962) je bil igralec, re iser, scenograf in publicist. Obiskoval je enoletni gledališki
teèaj pri M. Skrbinšku, med leti 1911–1913 pa Ottovo gledališko šolo na Dunaju. V obdobju med leti
1915–1919 je bil v ruskem ujetništvu, po oktobrski revoluciji je delal v gledališèu v Rjazanu, v
Moskvi se je seznanil z gledališèem K. S. Stanislavskega. Leta 1919 je bil anga iran v Narodnem
gledališèu v Ljubljani, kjer se je uveljavil kot re iser, do leta 1926 je tukaj tudi igral (Peter v
Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Fedja v ivih mrtvecih L. N. Tolstoja). Zlasti med
vojnama je bil zaslu en za razmah slovenskega gledališèa, ki se je z njim uveljavilo kot umetniška
profesionalna ustanova. Re iral je 250 predstav. Posveèal se je Cankarjevim dramam, uprizoril dela
sodobnih slovenskih in evropskih dramatikov (S. Majcen, L. Kraigher, S. Grum, M. Maeterlinck, O.
Wilde, L. Pirandello, A. Strindberg, A. Schnitzler), re iral 13 Shakepespearovih del in jih tudi sam
scenografsko opremil. Hkrati je obèasno re iral v ljubljanski Operi (po letu 1945 skoraj samo tam)
izvirna slovenska dela (Gorenjski slavèek A. Foersterja) in dela iz svetovnega repertoarja (Carmen G.
Bizeta, Jevgenij Onjegin P. I. Èajkovskega, Prodana nevesta B. Smetane); poseben uspeh je bila
opera Zaljubljen v tri oran e S. S. Prokofjeva (1927). Med leti 1919–1945 je predaval na dramskem
oddelku Dr avnega konservatorija oz. Akademije za glasbo. Objavil je knjige Kar po domaèe (1936),
Enaintrideset in eden (1937), Sezam, odpri se! (1955). Leta 1953 je prejel Prešernovo nagrado. T.
Stanonik, Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 1112.
68
