Page 10 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 10
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
sodijo med najveèkrat izvajana programska dela. Ob primerjanju posameznih
posnetkov, ki z glasbo opisujejo letni èas, uèitelj ne more mimo primerjalne
analize. Dijaki primerjajo kompozicijske znaèilnosti v èasu baroka in v
sedanjosti, spoznavajo izrazne elemente in pomen programske glasbe.
Skladatelj Pavel Mihelèiè je bil pobudnik prav posebnega, neposrednega
prepleta med slikarsko in glasbeno umetnino. K sodelovanju za svojo skladbo je
povabil slikarja in kiparja Janeza Pirnata, ki je na skladateljeve prazne notne pole
naslikal alegoriène slike z glasbenimi motivi. Podobe desetih glasbenic, umetnic,
ki z muziciranjem na pihala in brenkala odpirajo vrata svojih src glasbeni muzi, je
slikar oblikovno-proporcionalno zasnoval tako, da ostajajo na notnih polah tudi
prazni prostori, ki jih je nato zapolnil skladatelj s svojim notnim tekstom. Tako so
notni fragmenti prostorsko omejeni, to pa pripomore k subtilnosti zvoka, zato
tudi verjetno naslov Sensibile (2003). Skladba, nanizanka za sedem glasbenikov,
temelji na desetih Pirnatovih risbah, ki jih je skladatelj z glasbenim materialom
subtilno ozvoèil (z izjemo risbe na naslovnici). Èeprav je skladatelj vèasih z
notnim gradivom posegel tudi neposredno v slikarsko kompozicijo, v elji, da bi
do popolnosti izkoristil notni prostor za kompozicijo, pa ob pogledu na partituro
to do ivimo kot dodatno kvaliteto v vizualni sinergiji dveh umetnosti.
Mihelèièeva skladba Sensibile je torej lep primer, kjer je likovna spodbuda
neposredna motivacija skladatelju. Pri njej se dijaki v vlogi gledalca in poslušalca
zavedajo obeh umetniških komponent oziroma smeri.
Mihelèièevo delo poleg raznolike zvoènosti ponuja tudi zanimiv preplet
kompozicijskih znaèilnosti, ki lahko slu ijo kot bogat nabor virov za obravnavo
pri pouku glasbe v gimnaziji. Zaèetek prve slike slušno postavlja v ospredje
zvoène barve orkestrskih zvonov, flavte, violonèela in klarineta, skladatelj pa
postopoma dodaja še druga glasbila, s katerimi tke zvoèno preprogo;
kompozicijsko pa v zaèetnem delu lahko izpostavimo uporabo rastrskega naèina
ritma in komplementarnost taktovskih naèinov. V razredu mora vsak uèitelj sam
najti naèin, kako kompleksne stvari, ki imajo za podlago poglobljeno teoretsko
znanje, transformirati v lahko razumljive pojme. Komplementarnost taktovskih
naèinov prika emo denimo s pomoèjo ljudske pesmi v dvoèetrtinskem
taktovskem naèinu, ki jo za la jo ponazoritev zapišemo z raèunalniškim
notografskim programom. Doloèimo ji razliène taktovske naèine, ki se zelo
oddaljujejo od osnovnega naèina in ob tem ugotavljamo, kako se premaknejo
poudarki v glasbi in posledièno tudi v besedilu pesmi. Èe iz kompozicijskega
stališèa primerjamo prvo in drugo sliko v Mihelèièevi skladbi, vidimo, da je prva
zasnovana kot akordièna ploskev, druga pa je bolj melodièno razgibana in
vkljuèuje lestviène postope, ki se v nekaterih primerih konèajo z razlo enimi
kvartnimi akordi. V nadaljevanju skladbe avtor uporabi tudi odseke celotonskih
lestvic, ki dajejo skladbi pridih impresionistiènega znaèaja, ki ga kontrastira z
disonantno postavljenimi akordiènimi grozdi v piramidalni postavitvi. To se
ujema tudi z moèno poudarjenim senèenjem na Pirnatovih slikah, ki predstavljajo
10
sodijo med najveèkrat izvajana programska dela. Ob primerjanju posameznih
posnetkov, ki z glasbo opisujejo letni èas, uèitelj ne more mimo primerjalne
analize. Dijaki primerjajo kompozicijske znaèilnosti v èasu baroka in v
sedanjosti, spoznavajo izrazne elemente in pomen programske glasbe.
Skladatelj Pavel Mihelèiè je bil pobudnik prav posebnega, neposrednega
prepleta med slikarsko in glasbeno umetnino. K sodelovanju za svojo skladbo je
povabil slikarja in kiparja Janeza Pirnata, ki je na skladateljeve prazne notne pole
naslikal alegoriène slike z glasbenimi motivi. Podobe desetih glasbenic, umetnic,
ki z muziciranjem na pihala in brenkala odpirajo vrata svojih src glasbeni muzi, je
slikar oblikovno-proporcionalno zasnoval tako, da ostajajo na notnih polah tudi
prazni prostori, ki jih je nato zapolnil skladatelj s svojim notnim tekstom. Tako so
notni fragmenti prostorsko omejeni, to pa pripomore k subtilnosti zvoka, zato
tudi verjetno naslov Sensibile (2003). Skladba, nanizanka za sedem glasbenikov,
temelji na desetih Pirnatovih risbah, ki jih je skladatelj z glasbenim materialom
subtilno ozvoèil (z izjemo risbe na naslovnici). Èeprav je skladatelj vèasih z
notnim gradivom posegel tudi neposredno v slikarsko kompozicijo, v elji, da bi
do popolnosti izkoristil notni prostor za kompozicijo, pa ob pogledu na partituro
to do ivimo kot dodatno kvaliteto v vizualni sinergiji dveh umetnosti.
Mihelèièeva skladba Sensibile je torej lep primer, kjer je likovna spodbuda
neposredna motivacija skladatelju. Pri njej se dijaki v vlogi gledalca in poslušalca
zavedajo obeh umetniških komponent oziroma smeri.
Mihelèièevo delo poleg raznolike zvoènosti ponuja tudi zanimiv preplet
kompozicijskih znaèilnosti, ki lahko slu ijo kot bogat nabor virov za obravnavo
pri pouku glasbe v gimnaziji. Zaèetek prve slike slušno postavlja v ospredje
zvoène barve orkestrskih zvonov, flavte, violonèela in klarineta, skladatelj pa
postopoma dodaja še druga glasbila, s katerimi tke zvoèno preprogo;
kompozicijsko pa v zaèetnem delu lahko izpostavimo uporabo rastrskega naèina
ritma in komplementarnost taktovskih naèinov. V razredu mora vsak uèitelj sam
najti naèin, kako kompleksne stvari, ki imajo za podlago poglobljeno teoretsko
znanje, transformirati v lahko razumljive pojme. Komplementarnost taktovskih
naèinov prika emo denimo s pomoèjo ljudske pesmi v dvoèetrtinskem
taktovskem naèinu, ki jo za la jo ponazoritev zapišemo z raèunalniškim
notografskim programom. Doloèimo ji razliène taktovske naèine, ki se zelo
oddaljujejo od osnovnega naèina in ob tem ugotavljamo, kako se premaknejo
poudarki v glasbi in posledièno tudi v besedilu pesmi. Èe iz kompozicijskega
stališèa primerjamo prvo in drugo sliko v Mihelèièevi skladbi, vidimo, da je prva
zasnovana kot akordièna ploskev, druga pa je bolj melodièno razgibana in
vkljuèuje lestviène postope, ki se v nekaterih primerih konèajo z razlo enimi
kvartnimi akordi. V nadaljevanju skladbe avtor uporabi tudi odseke celotonskih
lestvic, ki dajejo skladbi pridih impresionistiènega znaèaja, ki ga kontrastira z
disonantno postavljenimi akordiènimi grozdi v piramidalni postavitvi. To se
ujema tudi z moèno poudarjenim senèenjem na Pirnatovih slikah, ki predstavljajo
10
