Page 7 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 7
ija Mihevc, SINERGIJA UMETNOSTI V LUÈI GIMNAZIJSKE GLASBENE DIDAKTIKE
predmeta, s pomoèjo analitiènega pristopa, oba spodbujata dijake k iskanju
bistvenih znaèilnosti glasbenega oziroma slikarskega stila, k iskanju podobnosti
in razlik med deli obeh podroèij ter k vrednotenju glasbene in slikarske umetnine.
Tak naèin dela pa seveda posega po doseganju višjih taksonomskih ravni na obeh
podroèjih. Skladbo Groharjeve impresije, ki jo je skladatelj Petriæ ustvaril leta
1980, je zasnoval povsem aleatorièno, vendar jo je kasneje, v letih 1998–2003,
spremenil tako, da je aleatoriko nadomestil z ritmièno doloèeno strukturo.
Aleatorièni kompozicijski pristop v prvi verziji Petriæeve kompozicije pri pouku
glasbe v gimnaziji izpostavimo pri obravnavi glasbenih stilov 20. stoletja.
Nakljuènost, ki je v danem èasovnem okviru prepušèena poustvarjalcem ob
izvajanju skladbe, najdemo pri slikarstvu v tehnikah kot je na primer dripping, ki
ga je uporabljal Jackson Polock. Pri nas lahko spoznamo podobne postopke v
posameznih delih slikarja Tuga Šušnika in Lojzeta Logarja. Tehnika nakljuènosti
pa ni v neposredni povezanosti z impresionizmom; tako tudi Petriæ programsko
opisuje neko umetniško slikarsko smer iz drugega, èasovno oddaljenega zornega
kota. Kompozicijske znaèilnosti aleatorike dijakom pri pouku glasbe razlo imo
e v okviru obravnave glasbenega zapisa, kjer vizualno in slušno zajamemo
zgodovinsko pogojene primere, vse od najzgodnejših pa do najbolj raznolikih
oblik zapisov, nastalih v 20. in 21. stoletju. Poimenovanje, ki sicer izvira iz
latinske fraze »alea iacta est«, v glasbi oznaèuje oblikovno mesto, kjer imajo
glasbeniki predpisano izvedbeno svobodo. Z malce hudomušnosti bi za tehniko
dripping namesto »kocka je padla« rekli »barvna kaplja je padla«. Sicer pa se
beseda impresije v naslovu Petriæeve skladbe navezuje na Groharjevo slikarsko
smer (tehniko). Skladatelj je v orkestrski kompoziciji nanizal razlièna obèutja,
pridobljena ob pogledu na številna slikarjeva dela, ki v posamezniku zbudijo
razmišljanje o razpolo enju, vsebini in pomenu teh likovnih stvaritev. Tako je
denimo ob glasbeni ponazoritvi slike Mo z vozom (1910) v ospredje postavil
tubo, ki, po skladateljevem preprièanju, najbolje prikazuje upodobljenega mo a,
dninarja, ki dan za dnem ves utrujen in skljuèen vleèe za seboj moèno otovorjen
voz, plaèilo za njegovo garanje pa še zdaleè ne zadošèa za vlo eni trud.
Izmed Groharjevih upodobitev je skladatelj Petriæ izbral tudi štiri, ki najbolje
odra ajo razpolo enja letnih èasov. Uèitelj v šoli lahko dijake spodbudi na naèin,
da jih domišljijsko popelje naravnost v èas in prostor, ko je bila umetnina
ustvarjena. Tako si lahko zamislimo pisatelja Ivana Cankarja, kako potrka na
vrata Groharjevega ateljeja, se s slikarjem pogovarja o umetnosti, svetlobi, ivi
naravi, umetniški domišljiji. Njuna misel je: »Èe kdo na tem svetu poène kaj
koristnega, potem tega ne poèno ne trgovci, ne mešetarji, ne kapitalisti, ne
posestniki in ne pisarji in tudi upani ne, paè pa edinole umetniki. Umetniki so
tudi ljudje, ki sicer ne pišejo, ne slikajo in ne skladajo, znajo pa po umetniško
misliti.« (Kajzer, 1978: 220) Grohar v ateljeju Cankarju poka e svojo umetnino,
za katero misli, da je njegova najboljša slika doslej – Pomlad (1903). Skoraj sto
let pozneje to isto umetniško delo pomeni navdih in likovno spodbudo I. Petriæu v
7
predmeta, s pomoèjo analitiènega pristopa, oba spodbujata dijake k iskanju
bistvenih znaèilnosti glasbenega oziroma slikarskega stila, k iskanju podobnosti
in razlik med deli obeh podroèij ter k vrednotenju glasbene in slikarske umetnine.
Tak naèin dela pa seveda posega po doseganju višjih taksonomskih ravni na obeh
podroèjih. Skladbo Groharjeve impresije, ki jo je skladatelj Petriæ ustvaril leta
1980, je zasnoval povsem aleatorièno, vendar jo je kasneje, v letih 1998–2003,
spremenil tako, da je aleatoriko nadomestil z ritmièno doloèeno strukturo.
Aleatorièni kompozicijski pristop v prvi verziji Petriæeve kompozicije pri pouku
glasbe v gimnaziji izpostavimo pri obravnavi glasbenih stilov 20. stoletja.
Nakljuènost, ki je v danem èasovnem okviru prepušèena poustvarjalcem ob
izvajanju skladbe, najdemo pri slikarstvu v tehnikah kot je na primer dripping, ki
ga je uporabljal Jackson Polock. Pri nas lahko spoznamo podobne postopke v
posameznih delih slikarja Tuga Šušnika in Lojzeta Logarja. Tehnika nakljuènosti
pa ni v neposredni povezanosti z impresionizmom; tako tudi Petriæ programsko
opisuje neko umetniško slikarsko smer iz drugega, èasovno oddaljenega zornega
kota. Kompozicijske znaèilnosti aleatorike dijakom pri pouku glasbe razlo imo
e v okviru obravnave glasbenega zapisa, kjer vizualno in slušno zajamemo
zgodovinsko pogojene primere, vse od najzgodnejših pa do najbolj raznolikih
oblik zapisov, nastalih v 20. in 21. stoletju. Poimenovanje, ki sicer izvira iz
latinske fraze »alea iacta est«, v glasbi oznaèuje oblikovno mesto, kjer imajo
glasbeniki predpisano izvedbeno svobodo. Z malce hudomušnosti bi za tehniko
dripping namesto »kocka je padla« rekli »barvna kaplja je padla«. Sicer pa se
beseda impresije v naslovu Petriæeve skladbe navezuje na Groharjevo slikarsko
smer (tehniko). Skladatelj je v orkestrski kompoziciji nanizal razlièna obèutja,
pridobljena ob pogledu na številna slikarjeva dela, ki v posamezniku zbudijo
razmišljanje o razpolo enju, vsebini in pomenu teh likovnih stvaritev. Tako je
denimo ob glasbeni ponazoritvi slike Mo z vozom (1910) v ospredje postavil
tubo, ki, po skladateljevem preprièanju, najbolje prikazuje upodobljenega mo a,
dninarja, ki dan za dnem ves utrujen in skljuèen vleèe za seboj moèno otovorjen
voz, plaèilo za njegovo garanje pa še zdaleè ne zadošèa za vlo eni trud.
Izmed Groharjevih upodobitev je skladatelj Petriæ izbral tudi štiri, ki najbolje
odra ajo razpolo enja letnih èasov. Uèitelj v šoli lahko dijake spodbudi na naèin,
da jih domišljijsko popelje naravnost v èas in prostor, ko je bila umetnina
ustvarjena. Tako si lahko zamislimo pisatelja Ivana Cankarja, kako potrka na
vrata Groharjevega ateljeja, se s slikarjem pogovarja o umetnosti, svetlobi, ivi
naravi, umetniški domišljiji. Njuna misel je: »Èe kdo na tem svetu poène kaj
koristnega, potem tega ne poèno ne trgovci, ne mešetarji, ne kapitalisti, ne
posestniki in ne pisarji in tudi upani ne, paè pa edinole umetniki. Umetniki so
tudi ljudje, ki sicer ne pišejo, ne slikajo in ne skladajo, znajo pa po umetniško
misliti.« (Kajzer, 1978: 220) Grohar v ateljeju Cankarju poka e svojo umetnino,
za katero misli, da je njegova najboljša slika doslej – Pomlad (1903). Skoraj sto
let pozneje to isto umetniško delo pomeni navdih in likovno spodbudo I. Petriæu v
7
