Page 81 - Mešinovič, Sanela, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 81
Geometrijske predstave
Anderson (1983) je določil tri stopnje razvoja znanja in spretnosti: dekla-
rativno stopnjo, stopnjo zbiranja znanja in proceduralno stopnjo (Royer, Ci-
sero in Carlo 1993). Vsa znanja sprva nastopijo v deklarativni obliki in morajo
biti predstavljna s splošnimi procedurami oz. dejstvi. Z raznimi aktivnostmi,
predvsem z reševanjem problemov, procedure ponotranjimo, kar nam omo-
goča, da se deklarativno znanje postopoma spremeni v proceduralno. Sto-
pnjo prehajanja iz deklarativne v proceduralno imenujemo stopnja zbiranja
znanja. Na tej stopnji potekata dva procesa, ki ju Anderson imenuje procedu-
ralizacija in kompozicija. Prvi je proces spreminjanja, v katerem učenec obli-
kuje metodo, ki je specifična za produkcijo znanja. Učenec mora biti sposo-
ben presoditi, katero znanje je ustrezno v določeni situaciji. Proces presoje
je kompozicija. Proceduralizacija in kompozicija se dopolnjujeta, rezultat teh
dveh procesov pa imenujemo kompilacija znanja (Kraiger, Ford in Salas 1993;
Clements in Battista 1992; Royer, Cisero in Carlo 1993). Svojo teorijo je An-
derson preizkusil s srednješolci, ki so izvajali dokaze s področja geometrije
(Anderson idr. 1995).
Učenje po tem modelu vključuje (Clements in Battista 1992):
– pridobivanje deklarativnega znanja;
– uporabo deklarativnega znanja v novih situacijah z raziskovanjem in
iskanjem podobnosti;
– zbiranje posebnih in neodvisnih rezultatov;
– utrjevanje deklarativnega in proceduralnega znanja.
Znanje, ki ga zahteva reševanje problemskih nalog, lahko opišemo kot sku-
pek deklarativnega in proceduralnega znanja, ki je tesno povezan s prakso.
Šibko znanje se kaže v napakah, ki jih z vajo odpravimo. S poučevanjem in
popravljanjem napak oz. dajanjem povratne informacije se deklarativno in
proceduralno znanje krepi, kar omogoča hitrejšo izvedbo nalog z manj na-
pakami (Anderson idr. 1995). Učencem moramo zagotoviti okolje, v katerem
bodo lahko uporabljali pridobljeno proceduralno znanje in ga na ta način
urili (Clements in Battista 1992).
Greenov model reševanja geometrijskih problemov. Greeno (1984) je na
podlagi reševanja geometrijskih problemov šestih devetošolcev osnoval ra-
čunalniški model, ki simulira reševanje geometrijskih problemov učencev.
Računalniška simulacija temelji na treh temeljnih sposobnostih, ki naj bi
jih imeli učenci za reševanje geometrijskih problemov. Učenci morajo naj-
prej poznati terminologijo, ki se uporablja pri sklepanju (npr. če – potem).
Sposobnost sklepanja in uporaba ustrezne terminologije sta prva in glavna
79
Anderson (1983) je določil tri stopnje razvoja znanja in spretnosti: dekla-
rativno stopnjo, stopnjo zbiranja znanja in proceduralno stopnjo (Royer, Ci-
sero in Carlo 1993). Vsa znanja sprva nastopijo v deklarativni obliki in morajo
biti predstavljna s splošnimi procedurami oz. dejstvi. Z raznimi aktivnostmi,
predvsem z reševanjem problemov, procedure ponotranjimo, kar nam omo-
goča, da se deklarativno znanje postopoma spremeni v proceduralno. Sto-
pnjo prehajanja iz deklarativne v proceduralno imenujemo stopnja zbiranja
znanja. Na tej stopnji potekata dva procesa, ki ju Anderson imenuje procedu-
ralizacija in kompozicija. Prvi je proces spreminjanja, v katerem učenec obli-
kuje metodo, ki je specifična za produkcijo znanja. Učenec mora biti sposo-
ben presoditi, katero znanje je ustrezno v določeni situaciji. Proces presoje
je kompozicija. Proceduralizacija in kompozicija se dopolnjujeta, rezultat teh
dveh procesov pa imenujemo kompilacija znanja (Kraiger, Ford in Salas 1993;
Clements in Battista 1992; Royer, Cisero in Carlo 1993). Svojo teorijo je An-
derson preizkusil s srednješolci, ki so izvajali dokaze s področja geometrije
(Anderson idr. 1995).
Učenje po tem modelu vključuje (Clements in Battista 1992):
– pridobivanje deklarativnega znanja;
– uporabo deklarativnega znanja v novih situacijah z raziskovanjem in
iskanjem podobnosti;
– zbiranje posebnih in neodvisnih rezultatov;
– utrjevanje deklarativnega in proceduralnega znanja.
Znanje, ki ga zahteva reševanje problemskih nalog, lahko opišemo kot sku-
pek deklarativnega in proceduralnega znanja, ki je tesno povezan s prakso.
Šibko znanje se kaže v napakah, ki jih z vajo odpravimo. S poučevanjem in
popravljanjem napak oz. dajanjem povratne informacije se deklarativno in
proceduralno znanje krepi, kar omogoča hitrejšo izvedbo nalog z manj na-
pakami (Anderson idr. 1995). Učencem moramo zagotoviti okolje, v katerem
bodo lahko uporabljali pridobljeno proceduralno znanje in ga na ta način
urili (Clements in Battista 1992).
Greenov model reševanja geometrijskih problemov. Greeno (1984) je na
podlagi reševanja geometrijskih problemov šestih devetošolcev osnoval ra-
čunalniški model, ki simulira reševanje geometrijskih problemov učencev.
Računalniška simulacija temelji na treh temeljnih sposobnostih, ki naj bi
jih imeli učenci za reševanje geometrijskih problemov. Učenci morajo naj-
prej poznati terminologijo, ki se uporablja pri sklepanju (npr. če – potem).
Sposobnost sklepanja in uporaba ustrezne terminologije sta prva in glavna
79
