Page 69 - Mešinovič, Sanela, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 69
Geometrijske predstave
pomočke, v primerjavi z učenci, ki jim je teh pripomočkov primanjkovalo,
bolje opravili test prostorskih zmožnosti.
Nekateri teoretiki (Del Grande 1990) menijo, da so prostorske predstave
povezane z geometrijo transformacij, saj izvajanje transformacij izboljša
zmožnost prostorske vizualizacije in tudi zmožnost logičnega mišljenja.
Razvoj prostorskih predstav
Z razvojem prostorskih predstav se je ukvarjalo le malo raziskovalcev. Izjema
je Jean Piaget. Skupaj z Barbel Inhelder sta izvedla več raziskav o razvoju ra-
zumevanja prostora pri otrocih. Njuna teorija je bistveno vplivala na razume-
vanje zaznavanja prostora in oblikovanja prostorskih predstav.
Avtorja v svoji teoriji poudarjata pomen oblikovanja prostorskih predstav
v odvisnosti od otrokove interakcije s svetom. Prostorske predstave se obli-
kujejo preko postopne organizacije otrokovih motoričnih in ponotranjenih
aktivnosti, ki se odražajo v njegovem operativnem sistemu (Clements in Bat-
tista 1992). Za oblikovanje prostorskih predstav ni dovolj zaznavno posne-
manje prostora, ampak je nujno predhodno manipuliranje z objekti v tem
prostoru (Clements idr. 1999).
Piaget in Inhelder (1967) govorita o zaznavnem prostoru kot o znanju o
predmetih, ki ga dobimo z neposrednim stikom z njimi, in o prostoru miselnih
predstav, kjer gre za priklic predmetov v njihovi odsotnosti. Z opazovanjem in
aktivnim rokovanjem s predmeti v prostoru otrok aktivnosti ponotranji. S tem
preoblikuje že usvojene prostorske predstave, kar mu postopoma omogoča
manipuliranje zgolj z miselnimi predstavami o prostoru. Otrokov zaznavni
prostor se razvije v senzomotoričnem obdobju kognitivnega razvoja, spo-
sobnost miselnih predstav pa v predoperacionalnem obdobju. Take pred-
stave so statične in otrok nanje v svojih mislih ne more delovati. V obdobju
konkretnih operacij so otroci mnogo bolj sposobni logičnega mišljenja in rav-
nanja s predmeti v prostoru. V mislih lahko obrnejo neko dejavnost, ki so
jo predhodno izvedli (reverzibilnost), in se postopoma lahko vživijo v gle-
diščno točko drugih oseb v prostoru. Vedno bolj se veča sposobnost razmi-
šljanja o prostorsko odsotnih predmetih, ki temeljijo na živih predstavah iz
preteklih izkušenj. Vendar je to mišljenje še vedno omejeno na konkretne
predmete in dogodke. Šele v obdobju formalnih operacij lahko otroci sledijo
razlagi tudi nevidnih predmetov in o prostoru razmišljajo na abstraktnejši
način.
Geometrijske predstave
Prevladujejo tri teorije, ki podrobno opišejo razvoj geometrijskih predstav.
Njihove temelje so postavili van Hiele (1959), Piaget in Inhelder (1967) ter ko-
67
pomočke, v primerjavi z učenci, ki jim je teh pripomočkov primanjkovalo,
bolje opravili test prostorskih zmožnosti.
Nekateri teoretiki (Del Grande 1990) menijo, da so prostorske predstave
povezane z geometrijo transformacij, saj izvajanje transformacij izboljša
zmožnost prostorske vizualizacije in tudi zmožnost logičnega mišljenja.
Razvoj prostorskih predstav
Z razvojem prostorskih predstav se je ukvarjalo le malo raziskovalcev. Izjema
je Jean Piaget. Skupaj z Barbel Inhelder sta izvedla več raziskav o razvoju ra-
zumevanja prostora pri otrocih. Njuna teorija je bistveno vplivala na razume-
vanje zaznavanja prostora in oblikovanja prostorskih predstav.
Avtorja v svoji teoriji poudarjata pomen oblikovanja prostorskih predstav
v odvisnosti od otrokove interakcije s svetom. Prostorske predstave se obli-
kujejo preko postopne organizacije otrokovih motoričnih in ponotranjenih
aktivnosti, ki se odražajo v njegovem operativnem sistemu (Clements in Bat-
tista 1992). Za oblikovanje prostorskih predstav ni dovolj zaznavno posne-
manje prostora, ampak je nujno predhodno manipuliranje z objekti v tem
prostoru (Clements idr. 1999).
Piaget in Inhelder (1967) govorita o zaznavnem prostoru kot o znanju o
predmetih, ki ga dobimo z neposrednim stikom z njimi, in o prostoru miselnih
predstav, kjer gre za priklic predmetov v njihovi odsotnosti. Z opazovanjem in
aktivnim rokovanjem s predmeti v prostoru otrok aktivnosti ponotranji. S tem
preoblikuje že usvojene prostorske predstave, kar mu postopoma omogoča
manipuliranje zgolj z miselnimi predstavami o prostoru. Otrokov zaznavni
prostor se razvije v senzomotoričnem obdobju kognitivnega razvoja, spo-
sobnost miselnih predstav pa v predoperacionalnem obdobju. Take pred-
stave so statične in otrok nanje v svojih mislih ne more delovati. V obdobju
konkretnih operacij so otroci mnogo bolj sposobni logičnega mišljenja in rav-
nanja s predmeti v prostoru. V mislih lahko obrnejo neko dejavnost, ki so
jo predhodno izvedli (reverzibilnost), in se postopoma lahko vživijo v gle-
diščno točko drugih oseb v prostoru. Vedno bolj se veča sposobnost razmi-
šljanja o prostorsko odsotnih predmetih, ki temeljijo na živih predstavah iz
preteklih izkušenj. Vendar je to mišljenje še vedno omejeno na konkretne
predmete in dogodke. Šele v obdobju formalnih operacij lahko otroci sledijo
razlagi tudi nevidnih predmetov in o prostoru razmišljajo na abstraktnejši
način.
Geometrijske predstave
Prevladujejo tri teorije, ki podrobno opišejo razvoj geometrijskih predstav.
Njihove temelje so postavili van Hiele (1959), Piaget in Inhelder (1967) ter ko-
67
