Page 66 - Mešinovič, Sanela, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 66
enje in poučevanje geometrije
vetošolci pri pouku geometrije predvsem računske naloge, s katerimi imajo
le malo možnosti razvijanja geometrijskih predstav, pouk geometrije pa bi
moral temeljiti na opazovanju in razvijanju prostorskih predstav ter geome-
trijskega mišljenja (Kozina, Svetlik in Japelj Pavešić 2012), saj je zmožnost pro-
storskih predstav pomemben dejavnik pri učenju geometrijskih konceptov
in pridobivanju geometrijskih spretnosti (Nickson 2004). S prostorskimi pred-
stavami se ne rodimo, ampak so odvisne od učenja oz. poučevanja, ki ga je
posameznik deležen. O tem pričajo številni dokazi, ki kažejo, da ustrezne de-
javnosti pri pouku geometrije in izkušnje z oblikami, ki jih učenci pridobijo
pri pouku, pomembno izboljšajo prostorske zmožnosti otrok (Ben-Chaim, La-
ppan in Houang 1988; Van de Walle, Karp in Bay-Williams 2013). Učenci bi mo-
rali biti deležni pouka geometrije, kjer bi lahko vizualizirali predmete in jih v
mislih obračali. Opredeliti bi morali geometrijske lastnosti predmetov in opi-
sati njihov položaj. Tovrstne sposobnosti učenci pridobivajo predvsem (Van
de Walle, Karp in Bay-Williams 2013):
– s spoznavanjem lastnosti geometrijskih oblik in odnosov med njimi;
– z razumevanjem in izvajanjem geometrijskih transformacij;
– z določanjem in opisovanjem položaja predmetov v prostoru ter na rav-
nini;
– s prepoznavanjem odnosov med tridimenzionalnimi telesi in njihovimi
dvodimenzionalnimi predstavitvami ter z opisovanjem pogledov na
predmete z različnih zornih kotov – vizualizacija.
Z računanjem obsega in ploščine kvadrata ter pravokotnika se učenci sre-
čajo že v 6. razredu, ne poznajo pa še niti lastnosti likov niti odnosov med
geometrijskimi liki. Te spoznajo v 7. razredu, ko rešujejo načrtovalne naloge
in so osredotočeni na pravilno rabo geometrijskega orodja, saj pri načrtova-
nju od učencev zahtevamo natančnost. V istem razredu učenci pri geometriji
spoznajo tudi vse obrazce za računanje ploščine geometrijskih likov. Vidimo
lahko, da naši učenci obravnavajo like predvsem v 7. razredu.
Vizualizacija kot vsebina pri pouku geometrije vključuje zmožnost ustva-
riti si miselne slike oblik, jih miselno obračati oz. si jih predstavljati z različ-
nih zornih kotov ter napovedati rezultat teh transformacij. Vključuje tudi mi-
selno usklajevanje dvo- in tridimenzionalnih oblik (Van de Walle, Karp in Bay-
Williams 2013). V našem učnem načrtu ciljev, kot je npr. »učenec vizualizira
tridimenzionalne objekte iz dvodimenzionalnega pogleda«, ni. Tudi nalog v
učbenikih, s katerimi bi učenci izboljšali svojo vizualizacijo, ni oz. jih je zelo
malo.
64
vetošolci pri pouku geometrije predvsem računske naloge, s katerimi imajo
le malo možnosti razvijanja geometrijskih predstav, pouk geometrije pa bi
moral temeljiti na opazovanju in razvijanju prostorskih predstav ter geome-
trijskega mišljenja (Kozina, Svetlik in Japelj Pavešić 2012), saj je zmožnost pro-
storskih predstav pomemben dejavnik pri učenju geometrijskih konceptov
in pridobivanju geometrijskih spretnosti (Nickson 2004). S prostorskimi pred-
stavami se ne rodimo, ampak so odvisne od učenja oz. poučevanja, ki ga je
posameznik deležen. O tem pričajo številni dokazi, ki kažejo, da ustrezne de-
javnosti pri pouku geometrije in izkušnje z oblikami, ki jih učenci pridobijo
pri pouku, pomembno izboljšajo prostorske zmožnosti otrok (Ben-Chaim, La-
ppan in Houang 1988; Van de Walle, Karp in Bay-Williams 2013). Učenci bi mo-
rali biti deležni pouka geometrije, kjer bi lahko vizualizirali predmete in jih v
mislih obračali. Opredeliti bi morali geometrijske lastnosti predmetov in opi-
sati njihov položaj. Tovrstne sposobnosti učenci pridobivajo predvsem (Van
de Walle, Karp in Bay-Williams 2013):
– s spoznavanjem lastnosti geometrijskih oblik in odnosov med njimi;
– z razumevanjem in izvajanjem geometrijskih transformacij;
– z določanjem in opisovanjem položaja predmetov v prostoru ter na rav-
nini;
– s prepoznavanjem odnosov med tridimenzionalnimi telesi in njihovimi
dvodimenzionalnimi predstavitvami ter z opisovanjem pogledov na
predmete z različnih zornih kotov – vizualizacija.
Z računanjem obsega in ploščine kvadrata ter pravokotnika se učenci sre-
čajo že v 6. razredu, ne poznajo pa še niti lastnosti likov niti odnosov med
geometrijskimi liki. Te spoznajo v 7. razredu, ko rešujejo načrtovalne naloge
in so osredotočeni na pravilno rabo geometrijskega orodja, saj pri načrtova-
nju od učencev zahtevamo natančnost. V istem razredu učenci pri geometriji
spoznajo tudi vse obrazce za računanje ploščine geometrijskih likov. Vidimo
lahko, da naši učenci obravnavajo like predvsem v 7. razredu.
Vizualizacija kot vsebina pri pouku geometrije vključuje zmožnost ustva-
riti si miselne slike oblik, jih miselno obračati oz. si jih predstavljati z različ-
nih zornih kotov ter napovedati rezultat teh transformacij. Vključuje tudi mi-
selno usklajevanje dvo- in tridimenzionalnih oblik (Van de Walle, Karp in Bay-
Williams 2013). V našem učnem načrtu ciljev, kot je npr. »učenec vizualizira
tridimenzionalne objekte iz dvodimenzionalnega pogleda«, ni. Tudi nalog v
učbenikih, s katerimi bi učenci izboljšali svojo vizualizacijo, ni oz. jih je zelo
malo.
64
