Page 42 - Mešinovič, Sanela, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 42
stopi učenja in poučevanja
smisijskega pristopa, pri katerem je poudarek na podajanju in sprejema-
nju znanja, k dejavni vlogi učenca, v kateri je središče učenja in poučevanja
ustvarjalen učenec.
Premiki procesno-didaktičnega modela od transmisijskega so premiki od:
– prenašanja znanja k ustvarjanju situacij za odkrivanje znanja;
– učenja rezultatov in produktov k učenju kot procesu, v katerem odkri-
vamo znanje,
– učitelja, ki je prenašalec znanja, k učitelju mentorju,
– stortilnostno naravnanega učenja k raziskovalnemu in sodelovalnemu
delu.
Procesno-didaktični pristop upošteva, da imajo izkustveno učenje (mode-
liranje, samostojno iskanje virov, podobnosti in povezav, primerov in proti-
primerov . . .), dialog ter različne oblike sodelovanja (vpliv socialnih interak-
cij) pomembno vlogo pri konstrukciji znanja. Uvaja dejavnosti za razvoj pro-
blemskih znanj (reševanje odprtih problemov, razumevanje problemske si-
tuacije, postavljanje vprašanj, učenje strategij reševanja problemov, posta-
vljanje ugotovitev, predstavitev rezultatov, utemeljevanje . . .) ter dejavnosti
povezovanja znanja.
Dejavniki učenja in poučevanja učenja matematike
Kako učenec konstruira pojmovne predstave, je odvisno od več dejavnikov,
zagotovo pa mu pri tem lahko pomaga tudi učitelj. Pomembno je, da (se)
učitelj
– pravilno presodi, kdaj v učnem procesu uvede nove pojme in koncepte,
– pozna, kako učenec konstruira svoje znanje,
– zaveda, da struktura že obstoječega znanja bistveno vpliva na vrstni red
učenja in poučevanja (Orton in Wain 1994).
Dejavnosti, na podlagi katerih pojme uvajamo, pridobivamo in prever-
jamo, so lahko različne: npr. predstavitev pojmov z modeli in diagrami, pre-
poznava pojma, iskanje primerov in protiprimerov, navezovanje na izkustva
(prepogibanje papirja, uporaba paličic, izdelovanje modelov in trakov . . .),
navezovanje na druga matematična in nematematična znanja (iskanje po-
dobnosti, različnosti, analogije . . .) ter uporabo definicij in izrekov. Seveda
pa sama dejavnost ni dovolj, če ni mentalne dejavnosti. Pogoj za usvajanje
znanja na ravni razumevanja je interakcija med konkretno in miselno dejav-
nostjo (Žakelj 2003).
40
smisijskega pristopa, pri katerem je poudarek na podajanju in sprejema-
nju znanja, k dejavni vlogi učenca, v kateri je središče učenja in poučevanja
ustvarjalen učenec.
Premiki procesno-didaktičnega modela od transmisijskega so premiki od:
– prenašanja znanja k ustvarjanju situacij za odkrivanje znanja;
– učenja rezultatov in produktov k učenju kot procesu, v katerem odkri-
vamo znanje,
– učitelja, ki je prenašalec znanja, k učitelju mentorju,
– stortilnostno naravnanega učenja k raziskovalnemu in sodelovalnemu
delu.
Procesno-didaktični pristop upošteva, da imajo izkustveno učenje (mode-
liranje, samostojno iskanje virov, podobnosti in povezav, primerov in proti-
primerov . . .), dialog ter različne oblike sodelovanja (vpliv socialnih interak-
cij) pomembno vlogo pri konstrukciji znanja. Uvaja dejavnosti za razvoj pro-
blemskih znanj (reševanje odprtih problemov, razumevanje problemske si-
tuacije, postavljanje vprašanj, učenje strategij reševanja problemov, posta-
vljanje ugotovitev, predstavitev rezultatov, utemeljevanje . . .) ter dejavnosti
povezovanja znanja.
Dejavniki učenja in poučevanja učenja matematike
Kako učenec konstruira pojmovne predstave, je odvisno od več dejavnikov,
zagotovo pa mu pri tem lahko pomaga tudi učitelj. Pomembno je, da (se)
učitelj
– pravilno presodi, kdaj v učnem procesu uvede nove pojme in koncepte,
– pozna, kako učenec konstruira svoje znanje,
– zaveda, da struktura že obstoječega znanja bistveno vpliva na vrstni red
učenja in poučevanja (Orton in Wain 1994).
Dejavnosti, na podlagi katerih pojme uvajamo, pridobivamo in prever-
jamo, so lahko različne: npr. predstavitev pojmov z modeli in diagrami, pre-
poznava pojma, iskanje primerov in protiprimerov, navezovanje na izkustva
(prepogibanje papirja, uporaba paličic, izdelovanje modelov in trakov . . .),
navezovanje na druga matematična in nematematična znanja (iskanje po-
dobnosti, različnosti, analogije . . .) ter uporabo definicij in izrekov. Seveda
pa sama dejavnost ni dovolj, če ni mentalne dejavnosti. Pogoj za usvajanje
znanja na ravni razumevanja je interakcija med konkretno in miselno dejav-
nostjo (Žakelj 2003).
40
