Page 37 - Mešinovič, Sanela, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
Metode učenja in poučevanja matematike
Integracija (ne specializacija) je zaželeni cilj osebnostnega razvoja posame-
znika (Marentič Požarnik, Magajna in Peklaj 1995, 84). Idealno bi bilo, ko bi
bili pristopi k učenju in poučevanju prilagojeni posamezniku, čeprav to re-
alno verjetno ni povsem mogoče. Z različnimi situacijami pa bi morali dati
učencem različne priložnost, da o novem pojmu razmišljajo, povezujejo že
obstoječe znanje in tako novo znanje zavestno vključijo v obstoječo mrežo
svojega znanja. Navedimo dva pristopa.
Učenje z odkrivanjem
Bruner se je zavzemal za to, da bi čim več pouka potekalo v obliki odkrivanja
(Marentič Požarnik 2000, 83). To je utemeljil s trditvijo, da je tako pridobljeno
znanje trajnejše in uporabnejše v novih situacijah, učenci so bolj motivirani,
razvijeta se samostojnost in kritičnost, poleg vsebine se učenci naučijo tudi
metod reševanja problemov.
Za zgled povzemimo ugotovitve Whitmanove (1976), ki je odkrila, da so
tisti učenci, ki so se poleg formalnega reševanja enačb učili tudi reševanja
enačb z odkrivanjem, kasneje bolje reševali splošne enačbe kot tisti, ki so se
učili samo formalnega reševanja enačb. Withmanova ugotavlja, da učenci, ki
so se učili samo formalnega reševanja enačb, niso konceptualno pripravljeni
operirati z enačbami kot matematičnimi objekti s formalnimi, strukturnimi
operacijami. Da učenci niso sposobni razlikovanja strukturalnih lastnosti, so
ugotavljali tudi Wagner, Rachlin in Jensen (1984), ko so testirali učence, ali se
zavedajo, da je rešitev enačbe določena s strukturo enačbe in ne s črko. To je
pravilno ugotovilo le 38 odstotkov učencev.
Pri učenju z odkrivanjem učitelj predstavi primere in učenci delajo z njimi,
dokler ne odkrijejo njihove medsebojne povezanosti – strukturo predmeta.
Bruner (1966; 1971) je prepričan, da bi moralo šolsko učenje potekati v obliki
induktivnega sklepanja, to pa pomeni, da pri oblikovanju splošnega načela
uporabimo specifične primere. Npr., če učencem predstavimo zadostno šte-
vilo primerov trikotnikov in netrikotnikov, bodo po določene času odkrili la-
stnosti trikotnikov. Od nekaterih učencev induktivni pristop zahteva intui-
tivno mišljenje.
Pri Brunerjevem učenju z odkrivanjem učitelj učno uro organizira tako, da
se učenci učijo z lastno dejavnost. Ponavadi ločujemo med samostojnim in
vodenim odkrivanjem, pri katerem učitelj poskrbi za delno usmerjanje. Sa-
mostojno odkrivanje je primerno za predšolske otroke, za osnovnošolske
pa je to lahko neobvladljiva situacija. Zanje je pogosto primernejše vodeno
odkrivanje. Učencem postavimo nekaj vprašanj, izzivov. Namesto razlage,
kako rešiti problem, učitelj poskrbi za ustrezno gradivo in spodbuja učence
35
Integracija (ne specializacija) je zaželeni cilj osebnostnega razvoja posame-
znika (Marentič Požarnik, Magajna in Peklaj 1995, 84). Idealno bi bilo, ko bi
bili pristopi k učenju in poučevanju prilagojeni posamezniku, čeprav to re-
alno verjetno ni povsem mogoče. Z različnimi situacijami pa bi morali dati
učencem različne priložnost, da o novem pojmu razmišljajo, povezujejo že
obstoječe znanje in tako novo znanje zavestno vključijo v obstoječo mrežo
svojega znanja. Navedimo dva pristopa.
Učenje z odkrivanjem
Bruner se je zavzemal za to, da bi čim več pouka potekalo v obliki odkrivanja
(Marentič Požarnik 2000, 83). To je utemeljil s trditvijo, da je tako pridobljeno
znanje trajnejše in uporabnejše v novih situacijah, učenci so bolj motivirani,
razvijeta se samostojnost in kritičnost, poleg vsebine se učenci naučijo tudi
metod reševanja problemov.
Za zgled povzemimo ugotovitve Whitmanove (1976), ki je odkrila, da so
tisti učenci, ki so se poleg formalnega reševanja enačb učili tudi reševanja
enačb z odkrivanjem, kasneje bolje reševali splošne enačbe kot tisti, ki so se
učili samo formalnega reševanja enačb. Withmanova ugotavlja, da učenci, ki
so se učili samo formalnega reševanja enačb, niso konceptualno pripravljeni
operirati z enačbami kot matematičnimi objekti s formalnimi, strukturnimi
operacijami. Da učenci niso sposobni razlikovanja strukturalnih lastnosti, so
ugotavljali tudi Wagner, Rachlin in Jensen (1984), ko so testirali učence, ali se
zavedajo, da je rešitev enačbe določena s strukturo enačbe in ne s črko. To je
pravilno ugotovilo le 38 odstotkov učencev.
Pri učenju z odkrivanjem učitelj predstavi primere in učenci delajo z njimi,
dokler ne odkrijejo njihove medsebojne povezanosti – strukturo predmeta.
Bruner (1966; 1971) je prepričan, da bi moralo šolsko učenje potekati v obliki
induktivnega sklepanja, to pa pomeni, da pri oblikovanju splošnega načela
uporabimo specifične primere. Npr., če učencem predstavimo zadostno šte-
vilo primerov trikotnikov in netrikotnikov, bodo po določene času odkrili la-
stnosti trikotnikov. Od nekaterih učencev induktivni pristop zahteva intui-
tivno mišljenje.
Pri Brunerjevem učenju z odkrivanjem učitelj učno uro organizira tako, da
se učenci učijo z lastno dejavnost. Ponavadi ločujemo med samostojnim in
vodenim odkrivanjem, pri katerem učitelj poskrbi za delno usmerjanje. Sa-
mostojno odkrivanje je primerno za predšolske otroke, za osnovnošolske
pa je to lahko neobvladljiva situacija. Zanje je pogosto primernejše vodeno
odkrivanje. Učencem postavimo nekaj vprašanj, izzivov. Namesto razlage,
kako rešiti problem, učitelj poskrbi za ustrezno gradivo in spodbuja učence
35
