Page 36 - Mešinovič, Sanela, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 36
stopi učenja in poučevanja
nje, pridobljeno na način, kjer so učenci aktivni udeleženci pouka, je traj-
nejše, razumevanje je boljše, uporaba pridobljenega znanja pa je enostav-
nejša (Markovac 1992). To so osnovne spretnosti, ki jih od učencev zahtevamo
pri sodobnem pouku matematike, katerega namen je učence naučiti mate-
matičnega mišljenja, ki je potrebno za reševanje vsakodnevnih problemov.
Učenje matematike z razumevanjem ne nastopi s pasivnim poslušanjem
razlage, ampak z aktivno udeležbo pri pouku. Da bi nastopilo učenje, poslu-
šanje in gledanje ne zadostujeta, čeprav je lahko učitelj pripravil zanimiva
predavanja in atraktivne demonstracije ter na tak način poskušal spodbujati
učence k miselni aktivnosti.
Učenci so lahko pri pouku aktivni na več različnih načinov, najpomemb-
nejše pa je, da jim omogočimo miselno aktivnost. To je glavno sredstvo za
usvajanje geometrijskega znanja. Miselno aktivnost pri pouku geometrije
dosežemo z manipuliranjem konkretnih predmetov, katerega namen je kon-
kretizacija abstraktnih pojmov. Izkušnje, ki jih učenci na tak način pridobijo,
so vir učinkovitega učenja. Spomnimo se, da po van Hielovem modelu učenci
ne morejo napredovati na višje stopnje geometrijskega mišljenja, ne da bi
manipulirali z didaktičnimi sredstvi. Piaget in Inhelder (1967) sta trdila, da je
otrokova predstava o prostoru rezultat predhodnega manipuliranja s svojim
okoljem. Torej imajo didaktična sredstva pomembno mesto pri aktivnem pri-
dobivanju znanja in konstruktivnem učenju.
Metode učenja in poučevanja matematike
Ker učence zelo obremenjuje strah pred neuspehom, je zelo pomembno, da
se učijo v stilu, v katerem lahko najbolje razvijejo svoje sposobnosti in izrazijo
svoje dosežke. Zato naj bi učitelj pri poučevanju uporabljal različne pouče-
valne stile.
Večina raziskovalcev s tega področja se strinja, da človek znanje pridobiva
večinoma po treh poteh: s čutili (percepcija), z razumom (mišljenje), z intu-
icijo (vpogled). Tem trem načinom v glavnem ustrezajo trije osnovni načini
ali modusi spoznavanja: empirični, racionalni in noetični (Marentič Požarnik,
Magajna in Peklaj 1995). Glede na to, da imajo učenci različne stile učenja,
je dobro, če učitelj uvede nove pojme na več načinov: z opisom, definicijo,
zgodbo, s slikami, z igro vlog ali pa moderira poti, ki ne vodijo do rešitve,
sproža procese, v katerih so napake, in se o njih pogovori z učenci.
Noben poučevalni stil ni že sam po sebi preobremenjujoč ali razbreme-
njujoč. Tak postane zaradi svoje prevladujoče vloge (Novak in Kolenc 2001).
Po Kolbu naj bi človek do neke mere razvijal tudi svoja deficitarna področja,
saj je kakovostno učenje tisto, ki povezuje, integrira vse pole oz. modalitete.
34
nje, pridobljeno na način, kjer so učenci aktivni udeleženci pouka, je traj-
nejše, razumevanje je boljše, uporaba pridobljenega znanja pa je enostav-
nejša (Markovac 1992). To so osnovne spretnosti, ki jih od učencev zahtevamo
pri sodobnem pouku matematike, katerega namen je učence naučiti mate-
matičnega mišljenja, ki je potrebno za reševanje vsakodnevnih problemov.
Učenje matematike z razumevanjem ne nastopi s pasivnim poslušanjem
razlage, ampak z aktivno udeležbo pri pouku. Da bi nastopilo učenje, poslu-
šanje in gledanje ne zadostujeta, čeprav je lahko učitelj pripravil zanimiva
predavanja in atraktivne demonstracije ter na tak način poskušal spodbujati
učence k miselni aktivnosti.
Učenci so lahko pri pouku aktivni na več različnih načinov, najpomemb-
nejše pa je, da jim omogočimo miselno aktivnost. To je glavno sredstvo za
usvajanje geometrijskega znanja. Miselno aktivnost pri pouku geometrije
dosežemo z manipuliranjem konkretnih predmetov, katerega namen je kon-
kretizacija abstraktnih pojmov. Izkušnje, ki jih učenci na tak način pridobijo,
so vir učinkovitega učenja. Spomnimo se, da po van Hielovem modelu učenci
ne morejo napredovati na višje stopnje geometrijskega mišljenja, ne da bi
manipulirali z didaktičnimi sredstvi. Piaget in Inhelder (1967) sta trdila, da je
otrokova predstava o prostoru rezultat predhodnega manipuliranja s svojim
okoljem. Torej imajo didaktična sredstva pomembno mesto pri aktivnem pri-
dobivanju znanja in konstruktivnem učenju.
Metode učenja in poučevanja matematike
Ker učence zelo obremenjuje strah pred neuspehom, je zelo pomembno, da
se učijo v stilu, v katerem lahko najbolje razvijejo svoje sposobnosti in izrazijo
svoje dosežke. Zato naj bi učitelj pri poučevanju uporabljal različne pouče-
valne stile.
Večina raziskovalcev s tega področja se strinja, da človek znanje pridobiva
večinoma po treh poteh: s čutili (percepcija), z razumom (mišljenje), z intu-
icijo (vpogled). Tem trem načinom v glavnem ustrezajo trije osnovni načini
ali modusi spoznavanja: empirični, racionalni in noetični (Marentič Požarnik,
Magajna in Peklaj 1995). Glede na to, da imajo učenci različne stile učenja,
je dobro, če učitelj uvede nove pojme na več načinov: z opisom, definicijo,
zgodbo, s slikami, z igro vlog ali pa moderira poti, ki ne vodijo do rešitve,
sproža procese, v katerih so napake, in se o njih pogovori z učenci.
Noben poučevalni stil ni že sam po sebi preobremenjujoč ali razbreme-
njujoč. Tak postane zaradi svoje prevladujoče vloge (Novak in Kolenc 2001).
Po Kolbu naj bi človek do neke mere razvijal tudi svoja deficitarna področja,
saj je kakovostno učenje tisto, ki povezuje, integrira vse pole oz. modalitete.
34
