Page 157 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 157
med kulturno in glasbeno zgodovino
ru italijanskih veristov, katerih dela mu nikakor niso bila po srcu, izrecno za-
vrnil kakršno koli »policijsko« prakso v sferi glasbenega okusa.9 Prav tako je
zelo jasno izrazil svoje spoštovanje do Mozarta in Beethovna.10
Podobno je bilo tudi v slovenskem mikrokozmosu. Značilno se zdi,
da je Benjamin Ipavec svojemu neformalnemu (dopisnemu) učencu Anto-
nu Schwabu priporočil, naj se vokalnega stavka uči s študijem zborov Felixa
Mendelssohna,11 se pravi eminentnega predstavnika tradicije, od katere se je
razlikovanje rodoljubom zdelo najpotrebnejše. Ne glede na to, da so se z ger-
manskih odrov neredko razlegale zelo netolerantne misli o tujcih – denimo
iz ust junakov Wagnerjevih Mojstrov pevcev iz Nürnberga –, slovenski ustvar-
jalci 19. stoletja niso čutili potrebe po distanciranju od dosežkov umetnosti
drugih narodov. 12 Zadosti jim je bilo, da so stali na lastnih nogah. Bili so sre-
di realnega življenja, ne na odru: niso se izenačevali z liki, ki jih je oblikova-
la ustvarjalna domišljija. Lajovic pa je storil prav to – in je zato v svojem pi-
sanju tudi evociral Wagnerjevo zabavljanje čez »laško sapo in laški ništrc«.13
Še več: proti tujim vplivom je nastopal enako energično in radikalno kakor
Marinetti proti muzejem in njihovi privlačni moči. Zato tudi ni čudno, da je
dobil tako od tradicionalističnih kot modernističnih oponentov, ki so pou-
darjali prežemanje evropskih kultur, odgovor, kakršnega so futuristi na svo-
je tirade: dočakan je bil z ironijo. Kapelnik Josip Čerin, ki je bil že v začetku
marca 1924 ena prvih tarč zaostrujoče se Lajovčeve ksenofobne gonje, saj je bil
9 Op. cit., 261.
10 Op. cit., 258
11 Prim. Edvard Goršič, Dr. Anton Schwab 1868–1938 (Celje: Zavod za kulturne prireditve,1995), 24.
12 Lajovic je, denimo, še posebej ostro nastopal proti slovenskoštajerski inteligenci, »katera sicer z in-
telektom čuti [narodno],« vendar »pa ima nasproti nemški kulturi le slabotno čustveno odpornost.« Prim.
Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik), 114. Vneti mu-
zikalni ideolog ni opazil, da se je npr. Benjamin Ipavec, ki kljub rodoljubju ni čutil potrebe po za-
piranju proti Nemcem, v svojih samospevih kljub temu prebil do samosvojega elementa, tj. neka-
kšnega glasbenega povzetka. O tem je Marij Kogoj zapisal: »Njegova posebnost je zapopadena v težnji,
spraviti muzikalen domislek v sklepne akorde svojih samospevov. Medtem ko drugi komponisti čisto navadno
končavajo, Ipavec tik pred koncem postane in pomembno pokaže s prstom: Gospoda, prosim, še nekaj! Tako
neposredno pred zadnjim akordom. Tega svojstva ni imel noben skladatelj ne pred njim ne za njim.« Prim.
Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik), 323. Sloven-
skoštajerski mojster se je zmogel povzpeti do docela osebne značilnosti, ki je jasneje posebna od
vsega, do česar se je v svojem ustvarjanju prebil Lajovic. Slednji je spregledal, da bi bilo prav na pod-
lagi takšnih potez brez zapiranja pred komer koli mogoče ustvarjati kulturno samoniklost. A za
Lajovca to ni moglo biti zanimivo, saj mu ni – kot Ipavcu – šlo za emancipacijo slovenske glasbe,
marveč za njeno ideološkost (vključno z eliminacionističnimi elementi).
13 Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik), 134. Izraz
»wälsch«, ki ga v originalu rabi Wagner, v nemščini označuje romanskega soseda, bodisi Italijana
(v Vzhodnih Alpah) bodisi Francoza (na Švabskem).
155
ru italijanskih veristov, katerih dela mu nikakor niso bila po srcu, izrecno za-
vrnil kakršno koli »policijsko« prakso v sferi glasbenega okusa.9 Prav tako je
zelo jasno izrazil svoje spoštovanje do Mozarta in Beethovna.10
Podobno je bilo tudi v slovenskem mikrokozmosu. Značilno se zdi,
da je Benjamin Ipavec svojemu neformalnemu (dopisnemu) učencu Anto-
nu Schwabu priporočil, naj se vokalnega stavka uči s študijem zborov Felixa
Mendelssohna,11 se pravi eminentnega predstavnika tradicije, od katere se je
razlikovanje rodoljubom zdelo najpotrebnejše. Ne glede na to, da so se z ger-
manskih odrov neredko razlegale zelo netolerantne misli o tujcih – denimo
iz ust junakov Wagnerjevih Mojstrov pevcev iz Nürnberga –, slovenski ustvar-
jalci 19. stoletja niso čutili potrebe po distanciranju od dosežkov umetnosti
drugih narodov. 12 Zadosti jim je bilo, da so stali na lastnih nogah. Bili so sre-
di realnega življenja, ne na odru: niso se izenačevali z liki, ki jih je oblikova-
la ustvarjalna domišljija. Lajovic pa je storil prav to – in je zato v svojem pi-
sanju tudi evociral Wagnerjevo zabavljanje čez »laško sapo in laški ništrc«.13
Še več: proti tujim vplivom je nastopal enako energično in radikalno kakor
Marinetti proti muzejem in njihovi privlačni moči. Zato tudi ni čudno, da je
dobil tako od tradicionalističnih kot modernističnih oponentov, ki so pou-
darjali prežemanje evropskih kultur, odgovor, kakršnega so futuristi na svo-
je tirade: dočakan je bil z ironijo. Kapelnik Josip Čerin, ki je bil že v začetku
marca 1924 ena prvih tarč zaostrujoče se Lajovčeve ksenofobne gonje, saj je bil
9 Op. cit., 261.
10 Op. cit., 258
11 Prim. Edvard Goršič, Dr. Anton Schwab 1868–1938 (Celje: Zavod za kulturne prireditve,1995), 24.
12 Lajovic je, denimo, še posebej ostro nastopal proti slovenskoštajerski inteligenci, »katera sicer z in-
telektom čuti [narodno],« vendar »pa ima nasproti nemški kulturi le slabotno čustveno odpornost.« Prim.
Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik), 114. Vneti mu-
zikalni ideolog ni opazil, da se je npr. Benjamin Ipavec, ki kljub rodoljubju ni čutil potrebe po za-
piranju proti Nemcem, v svojih samospevih kljub temu prebil do samosvojega elementa, tj. neka-
kšnega glasbenega povzetka. O tem je Marij Kogoj zapisal: »Njegova posebnost je zapopadena v težnji,
spraviti muzikalen domislek v sklepne akorde svojih samospevov. Medtem ko drugi komponisti čisto navadno
končavajo, Ipavec tik pred koncem postane in pomembno pokaže s prstom: Gospoda, prosim, še nekaj! Tako
neposredno pred zadnjim akordom. Tega svojstva ni imel noben skladatelj ne pred njim ne za njim.« Prim.
Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik), 323. Sloven-
skoštajerski mojster se je zmogel povzpeti do docela osebne značilnosti, ki je jasneje posebna od
vsega, do česar se je v svojem ustvarjanju prebil Lajovic. Slednji je spregledal, da bi bilo prav na pod-
lagi takšnih potez brez zapiranja pred komer koli mogoče ustvarjati kulturno samoniklost. A za
Lajovca to ni moglo biti zanimivo, saj mu ni – kot Ipavcu – šlo za emancipacijo slovenske glasbe,
marveč za njeno ideološkost (vključno z eliminacionističnimi elementi).
13 Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik), 134. Izraz
»wälsch«, ki ga v originalu rabi Wagner, v nemščini označuje romanskega soseda, bodisi Italijana
(v Vzhodnih Alpah) bodisi Francoza (na Švabskem).
155
