Page 159 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
med kulturno in glasbeno zgodovino
Praktično do ekvilibra po mojih mislih ni druge poti, kot da se energično zadrži pre-
valentni vpliv nemške kulture, vse do tačas, dokler ga ne zekvilibramo s kulturnim
vplivom […] onih narodov[,] s katerim smo dosedaj stali v nedostatnih stikih.
V praksi bi torej vsaj za dobo 10 let potisnil nemščino in vse[,] kar je ž njo v zvezi,
energično na drugo mesto in se iz taktičnih pogledov in začasno odločil za francosko
orijentacijo. (Seveda v kolikor mi je izbirati samo med nemško in francosko orijen-
tacijo).16
Valove radikalnega pogledovanja v svet je v tistem času pač že zamenje-
vala zaznamovanost z novo stvarnostjo. Niti obdobje 1920–1930, ki ga John
Lukacs šteje ne le za prvo, temveč tudi za edino zares moderno dekado 20. sto-
letja,17 ni vzdržalo v poziciji popolnega reza s preteklostjo. Zasuk k novi stvar-
nosti, ki je prišla za konstruktivizmom, katerega zagovorniki so – kakor Vla-
dimir Jefgrafovič Tatlin – že spet snovali spomenike,18 sicer ni bil zamišljen
kot vrnitev na stara pota, je pa vsekakor pomenil izstop iz primarnosti vizije
v oprijemljivost zgodovine (čeprav se je tudi po njem sedanjost jasno ločeva-
la od preteklosti).
Lajovčeva vzporednost radikalnosti avantgardističnih modernistov, ki
je dejansko bila zelo kratkotrajna – njena razpolovna doba je bila podobna
času preobrazbe katerega od idejno-stilnih izmov v bilizem –, pa opozarja na
zgolj relativno pomembnost sloga. Prav na tem primeru vidimo, da se ljudje
zelo različnih stilnih opredelitev izražajo na tipološko podoben način. Prebi-
vanje v istem času – torej že samo sodobniškost, ne nujno generacijska vrstni-
škost – jih povezuje prek nazorskih opredelitev. Prek soočanja z določeni-
mi problemi so umeščeni v konkreten referenčni prostor, in čeprav najdevajo
vsebinsko različne odgovore na izzive dobe, so si njihove (re)akcije tipološko
sorodnejše, kot bi si nemara sami želeli. To pa pomeni, da stil ni nekakšen
eter, ki učinkuje v tej ali oni dobi oziroma deželi, temveč le svojevrstna men-
talitetna formacija, ki vpija vplive sugestivnih ustvarjajočih posameznikov in
jih izžareva k bolj sprejemajočim duhovom. Kot tak/a je hkrati stvar vzgo-
je in mode ter obrazcev in prilagodljivosti. Vedno je prostor oziroma ponud-
16 »Nemška ali francoska kulturna orijentacija«, Jutro (13. februar 1927): 10.
17 Lukacs, A Short History of the Twentieth Century, 59, 60.
18 Tatlinov načrt Stolpa oziroma Spomenika III. internacionali, ki je emblem konstruktivizma, nakazu-
je odvrnitev od načel avantgardističnega modernizma, kakršna je vzpostavil futurizem. Res je bil
monument sodobnosti zamišljen drugače kot pomniki, ki so v preteklosti slavili prejšnje sedanjo-
sti in nekdanjosti, toda ponovno je šlo za to, da nekaj obstane oziroma se dvigne nad tek časa. Od
tod do nove stvarnosti je dejansko le korak, saj rušenje že obstoječega ni več bistveno načelo. Sta-
ro lahko obstaja, pridružuje pa se mu v sodobnosti ustvarjeno, ki v svojih zasnovah in izvedbah ni
determinirano z minulostjo.
157
Praktično do ekvilibra po mojih mislih ni druge poti, kot da se energično zadrži pre-
valentni vpliv nemške kulture, vse do tačas, dokler ga ne zekvilibramo s kulturnim
vplivom […] onih narodov[,] s katerim smo dosedaj stali v nedostatnih stikih.
V praksi bi torej vsaj za dobo 10 let potisnil nemščino in vse[,] kar je ž njo v zvezi,
energično na drugo mesto in se iz taktičnih pogledov in začasno odločil za francosko
orijentacijo. (Seveda v kolikor mi je izbirati samo med nemško in francosko orijen-
tacijo).16
Valove radikalnega pogledovanja v svet je v tistem času pač že zamenje-
vala zaznamovanost z novo stvarnostjo. Niti obdobje 1920–1930, ki ga John
Lukacs šteje ne le za prvo, temveč tudi za edino zares moderno dekado 20. sto-
letja,17 ni vzdržalo v poziciji popolnega reza s preteklostjo. Zasuk k novi stvar-
nosti, ki je prišla za konstruktivizmom, katerega zagovorniki so – kakor Vla-
dimir Jefgrafovič Tatlin – že spet snovali spomenike,18 sicer ni bil zamišljen
kot vrnitev na stara pota, je pa vsekakor pomenil izstop iz primarnosti vizije
v oprijemljivost zgodovine (čeprav se je tudi po njem sedanjost jasno ločeva-
la od preteklosti).
Lajovčeva vzporednost radikalnosti avantgardističnih modernistov, ki
je dejansko bila zelo kratkotrajna – njena razpolovna doba je bila podobna
času preobrazbe katerega od idejno-stilnih izmov v bilizem –, pa opozarja na
zgolj relativno pomembnost sloga. Prav na tem primeru vidimo, da se ljudje
zelo različnih stilnih opredelitev izražajo na tipološko podoben način. Prebi-
vanje v istem času – torej že samo sodobniškost, ne nujno generacijska vrstni-
škost – jih povezuje prek nazorskih opredelitev. Prek soočanja z določeni-
mi problemi so umeščeni v konkreten referenčni prostor, in čeprav najdevajo
vsebinsko različne odgovore na izzive dobe, so si njihove (re)akcije tipološko
sorodnejše, kot bi si nemara sami želeli. To pa pomeni, da stil ni nekakšen
eter, ki učinkuje v tej ali oni dobi oziroma deželi, temveč le svojevrstna men-
talitetna formacija, ki vpija vplive sugestivnih ustvarjajočih posameznikov in
jih izžareva k bolj sprejemajočim duhovom. Kot tak/a je hkrati stvar vzgo-
je in mode ter obrazcev in prilagodljivosti. Vedno je prostor oziroma ponud-
16 »Nemška ali francoska kulturna orijentacija«, Jutro (13. februar 1927): 10.
17 Lukacs, A Short History of the Twentieth Century, 59, 60.
18 Tatlinov načrt Stolpa oziroma Spomenika III. internacionali, ki je emblem konstruktivizma, nakazu-
je odvrnitev od načel avantgardističnega modernizma, kakršna je vzpostavil futurizem. Res je bil
monument sodobnosti zamišljen drugače kot pomniki, ki so v preteklosti slavili prejšnje sedanjo-
sti in nekdanjosti, toda ponovno je šlo za to, da nekaj obstane oziroma se dvigne nad tek časa. Od
tod do nove stvarnosti je dejansko le korak, saj rušenje že obstoječega ni več bistveno načelo. Sta-
ro lahko obstaja, pridružuje pa se mu v sodobnosti ustvarjeno, ki v svojih zasnovah in izvedbah ni
determinirano z minulostjo.
157
