Page 156 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 156
musica et artes
Kakor lahko koristno vplivajo tuje kulture na mlad narod, tako lahko ob danih pri-
likah škodujeta mlademu narodu, če se še ni zavedel samega sebe, tuja kultura in ž
njo zvezana civilizacija, pod katero […] razumem zlasti vsa tehnična sredstva kul-
ture. V nekem pogledu blagrujem Srbe, da jim je do danes ostalo toliko procentov
analfabetov. Ravno analfabetizem jim je preprečil dotok tujih kultur in s tem ohra-
nil v narodu nedotaknjeno staro njegovo kulturno tradicijo do danes, ko se vé ceni-
ti vrednost te stare avtohtone kulture, ki se bo mogla v čim večji meri konservirati in
podstaviti kot temelj nadaljnjemu razvitku. V istem zmislu […] ne vidim prevelike-
ga vzroka za naš ponos, če imamo malo analfabetov. Tega stanja samega na sebi ne
morem smatrati za visoko kulturno stanje, temveč samo za neko civilizačno stanje.
In mi je žal, da nas je preplavila tuja kultura in civilizacija, preden smo sami v sebi
dozoreli. Imeli bomo nemalo težavo otresti se prevalence tujega vpliva in najti [pot]
do samih sebe.6
V 19. stoletju se je sicer dalo srečati mnogo umetnostnega nacionalizma – tako
v okviru mednarodno že vplivnih kultur (tu je bil najradikalnejši Richard
Wagner, ki se je podal celo na pot rasizma) kot v tistih, ki so se emancipira-
le –, toda analfabetizem tedaj nikakor ni mogel biti razumljen za pozitivnost.
Okolja, ki se še niso povzpela do velikih in širše upoštevanih del, so se trudila
povzdigniti na raven tistih, ki jim je to že uspelo – vendar na svoj način. Ne-
kultura ni bila vrednota. Ljudska ustvarjalnost je lahko služila za vir navdiha
in je bila zato razumljena kot dragocenost oziroma vrednota, ni pa mogla na-
domeščati avtorske umetnosti. Primitivnost je v okviru slednje postala izrazni
prijem, vendar ne tudi standard. V emancipirajočih se kulturah so uveljavljeni
tuji umetniki pomenili nekakšno mero vrednosti, ki jo je treba doseči. Značil-
no je Modest Petrovič Musorgski, ki je brez dvoma sodil med najradikalnej-
še emancipatorje ruskosti v glasbi, vseskozi globoko spoštoval Beethovnove,
Schumannove, Berliozove in Lisztove stvaritve.7 Claude Debussy pri odpo-
ru do nemškega in internacionalnega wagnerjanstva prav tako ni zagovarjal
vrnitve v barbarstvo – temveč le k naravi. Tako k tisti, ki jo je najdeval v sebi,
kakor k oni, ki je prihajala z Jave ali iz Rusije. Zato je tudi poudaril, da kot za-
govornik svobode ni nasprotnik Richarda Wagnerja, genija, ki se očitno moti,
saj je vzpostavljal pravila – zlasti harmonije8 – in na tej podlagi tudi oblikoval
lastno šolo. V intervjuju, ki ga je dal leta 1911 Louisu Schneiderju, je ob prime-
6 Primož Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik) (Ljub
ljana: Državna Založba Slovenije, 1988), 180.
7 Vladimir/Wladimir Stasov/Stassow, Meine Freunde Alexander Borodin und Modest Mussorgski. Die
Biographien (Berlin: Verlag Ernst Kuhn, 1993), 112.
8 Claude Debussy, Monsieur Croche. Sämtliche Schriften und Interviews (Stuttgart: Reclam, 1974), 258.
154
Kakor lahko koristno vplivajo tuje kulture na mlad narod, tako lahko ob danih pri-
likah škodujeta mlademu narodu, če se še ni zavedel samega sebe, tuja kultura in ž
njo zvezana civilizacija, pod katero […] razumem zlasti vsa tehnična sredstva kul-
ture. V nekem pogledu blagrujem Srbe, da jim je do danes ostalo toliko procentov
analfabetov. Ravno analfabetizem jim je preprečil dotok tujih kultur in s tem ohra-
nil v narodu nedotaknjeno staro njegovo kulturno tradicijo do danes, ko se vé ceni-
ti vrednost te stare avtohtone kulture, ki se bo mogla v čim večji meri konservirati in
podstaviti kot temelj nadaljnjemu razvitku. V istem zmislu […] ne vidim prevelike-
ga vzroka za naš ponos, če imamo malo analfabetov. Tega stanja samega na sebi ne
morem smatrati za visoko kulturno stanje, temveč samo za neko civilizačno stanje.
In mi je žal, da nas je preplavila tuja kultura in civilizacija, preden smo sami v sebi
dozoreli. Imeli bomo nemalo težavo otresti se prevalence tujega vpliva in najti [pot]
do samih sebe.6
V 19. stoletju se je sicer dalo srečati mnogo umetnostnega nacionalizma – tako
v okviru mednarodno že vplivnih kultur (tu je bil najradikalnejši Richard
Wagner, ki se je podal celo na pot rasizma) kot v tistih, ki so se emancipira-
le –, toda analfabetizem tedaj nikakor ni mogel biti razumljen za pozitivnost.
Okolja, ki se še niso povzpela do velikih in širše upoštevanih del, so se trudila
povzdigniti na raven tistih, ki jim je to že uspelo – vendar na svoj način. Ne-
kultura ni bila vrednota. Ljudska ustvarjalnost je lahko služila za vir navdiha
in je bila zato razumljena kot dragocenost oziroma vrednota, ni pa mogla na-
domeščati avtorske umetnosti. Primitivnost je v okviru slednje postala izrazni
prijem, vendar ne tudi standard. V emancipirajočih se kulturah so uveljavljeni
tuji umetniki pomenili nekakšno mero vrednosti, ki jo je treba doseči. Značil-
no je Modest Petrovič Musorgski, ki je brez dvoma sodil med najradikalnej-
še emancipatorje ruskosti v glasbi, vseskozi globoko spoštoval Beethovnove,
Schumannove, Berliozove in Lisztove stvaritve.7 Claude Debussy pri odpo-
ru do nemškega in internacionalnega wagnerjanstva prav tako ni zagovarjal
vrnitve v barbarstvo – temveč le k naravi. Tako k tisti, ki jo je najdeval v sebi,
kakor k oni, ki je prihajala z Jave ali iz Rusije. Zato je tudi poudaril, da kot za-
govornik svobode ni nasprotnik Richarda Wagnerja, genija, ki se očitno moti,
saj je vzpostavljal pravila – zlasti harmonije8 – in na tej podlagi tudi oblikoval
lastno šolo. V intervjuju, ki ga je dal leta 1911 Louisu Schneiderju, je ob prime-
6 Primož Kuret, Umetnik in družba. Slovenska glasbena misel po prvi vojni (Lajovic, Kogoj, Vurnik) (Ljub
ljana: Državna Založba Slovenije, 1988), 180.
7 Vladimir/Wladimir Stasov/Stassow, Meine Freunde Alexander Borodin und Modest Mussorgski. Die
Biographien (Berlin: Verlag Ernst Kuhn, 1993), 112.
8 Claude Debussy, Monsieur Croche. Sämtliche Schriften und Interviews (Stuttgart: Reclam, 1974), 258.
154
