Page 154 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 154
musica et artes
ti na narode v habsburški monarhiji. To pomeni, da so tudi ti zaznamovani s
»posebnimi potmi«.3
Zgodovina se prav pri zavezanosti preučevanja unikatnosti bistveno lo-
čuje od znanosti, ki sloni na modelih, do katerih večinoma vodijo generali-
zacije. Tvorba obrazcev je v svetu enkratnosti oziroma nenehnega spreminja-
nja nesmiselna: dejansko ima predvsem pedagoški ali navezovalni pomen, ne
pa tudi neposrednega spoznavnega. A kakor je na načelni ravni vse to jasno
in preprosto, je v praksi močno zapleteno, saj je za vsako raziskovanje pretek
losti pomembno poznavanje širšega zaledja slehernega pojava, ki dobiva svo-
je tematizacijske opredeljivosti šele v primerjavah. Razmerja in odnosi dajejo
vsemu značilnosti: razdalje in bližine pomenijo ne samo orientacijo v prosto-
ru in v zaporedjih situacij, ki jim pravimo čas, marveč definirajo tudi lastnos-
ti in njihovo intenzivnost. Celo neprimerljivi pojavi dobijo svojo veljavo ozi-
roma izrazljivo opisljivost le ob sopostavitvah.
Prav to pa odpira nekaj prostora za modele v zgodovini – a vedno zgolj
v komparativni perspektivi.4 Določene enkratnosti so si bolj podobne kot
druge. Nekatere neponovljivosti sodijo v okvir takšnega ali drugačnega stan-
darda, preostale pa so zunaj njegovih meja ali privlačnosti. Prav tako imajo
nasprotja marsikdaj značaj sorodnosti v negativu: zanikanja so odvisna od
izhodišč, katerim nasprotujejo. Zlasti v umetnosti med prevlado avantgard
ističnega modernizma je to pomembno, saj je vsa pretekla ustvarjalnost teda-
njim glasnikom zadnje izmene pomenila množico nesprejemljivega – ne glede
na svoje lastnosti in značilnosti. So pa menjave okusa in predstav o artizmu na
ravni epohe že poprej poznale dinamiko kontrastov, ki so lahko bili tako kon-
frontacijski kot stopnjevalni ali razvezovalni. Barok in klasicizem sta oznaki
za oblikovalne ideale, ki se v večini elementov ne stikajo, kar pa ne pomeni, da
gre med njima za splošen prelom podobnega tipa, kot je domač v eri moderni-
stične avantgarde. Navsezadnje se je Mozart zaposlil s predelavo Händlovega
Mesije: čeprav se je dela lotil po zunanji vzpodbudi, po naročilu barona Got
tfrieda van Swietna in Gesellschaft der Associirten, ga je opravil tako, da se je
znameniti oratorij lahko izvajal tudi v povsem drugačnem okolju od tistega,
ki mu je bil namenjen izvirnik. Šlo je za to, da se partituri omogoči življenje v
3 Prav zato »algoritmi«, ki so se izoblikovali ob zahodnoevropski zgodovini, za opis preteklosti na
Slovenskem niso uporabni. Pri tem ne gre za problem faznega zamika, marveč za drugačnost poti
skozi epohe sveta.
4 Marc Bloch je sodil, da obstaja zgolj obča zgodovina. Da to ne bi ostala le krilatica, ki zaradi
idealnosti stvarnemu raziskovanju ne more biti zvezda vodnica, je zagovarjal približek k njej, tj.
komparativno preučevanje preteklosti. Predstava o celoti nekdanjosti je zagotovo globlja, če jo
skušamo uzreti skozi primerjave, kot pa, če se jo trudimo zajeti v panoramskem pogledu.
152
ti na narode v habsburški monarhiji. To pomeni, da so tudi ti zaznamovani s
»posebnimi potmi«.3
Zgodovina se prav pri zavezanosti preučevanja unikatnosti bistveno lo-
čuje od znanosti, ki sloni na modelih, do katerih večinoma vodijo generali-
zacije. Tvorba obrazcev je v svetu enkratnosti oziroma nenehnega spreminja-
nja nesmiselna: dejansko ima predvsem pedagoški ali navezovalni pomen, ne
pa tudi neposrednega spoznavnega. A kakor je na načelni ravni vse to jasno
in preprosto, je v praksi močno zapleteno, saj je za vsako raziskovanje pretek
losti pomembno poznavanje širšega zaledja slehernega pojava, ki dobiva svo-
je tematizacijske opredeljivosti šele v primerjavah. Razmerja in odnosi dajejo
vsemu značilnosti: razdalje in bližine pomenijo ne samo orientacijo v prosto-
ru in v zaporedjih situacij, ki jim pravimo čas, marveč definirajo tudi lastnos-
ti in njihovo intenzivnost. Celo neprimerljivi pojavi dobijo svojo veljavo ozi-
roma izrazljivo opisljivost le ob sopostavitvah.
Prav to pa odpira nekaj prostora za modele v zgodovini – a vedno zgolj
v komparativni perspektivi.4 Določene enkratnosti so si bolj podobne kot
druge. Nekatere neponovljivosti sodijo v okvir takšnega ali drugačnega stan-
darda, preostale pa so zunaj njegovih meja ali privlačnosti. Prav tako imajo
nasprotja marsikdaj značaj sorodnosti v negativu: zanikanja so odvisna od
izhodišč, katerim nasprotujejo. Zlasti v umetnosti med prevlado avantgard
ističnega modernizma je to pomembno, saj je vsa pretekla ustvarjalnost teda-
njim glasnikom zadnje izmene pomenila množico nesprejemljivega – ne glede
na svoje lastnosti in značilnosti. So pa menjave okusa in predstav o artizmu na
ravni epohe že poprej poznale dinamiko kontrastov, ki so lahko bili tako kon-
frontacijski kot stopnjevalni ali razvezovalni. Barok in klasicizem sta oznaki
za oblikovalne ideale, ki se v večini elementov ne stikajo, kar pa ne pomeni, da
gre med njima za splošen prelom podobnega tipa, kot je domač v eri moderni-
stične avantgarde. Navsezadnje se je Mozart zaposlil s predelavo Händlovega
Mesije: čeprav se je dela lotil po zunanji vzpodbudi, po naročilu barona Got
tfrieda van Swietna in Gesellschaft der Associirten, ga je opravil tako, da se je
znameniti oratorij lahko izvajal tudi v povsem drugačnem okolju od tistega,
ki mu je bil namenjen izvirnik. Šlo je za to, da se partituri omogoči življenje v
3 Prav zato »algoritmi«, ki so se izoblikovali ob zahodnoevropski zgodovini, za opis preteklosti na
Slovenskem niso uporabni. Pri tem ne gre za problem faznega zamika, marveč za drugačnost poti
skozi epohe sveta.
4 Marc Bloch je sodil, da obstaja zgolj obča zgodovina. Da to ne bi ostala le krilatica, ki zaradi
idealnosti stvarnemu raziskovanju ne more biti zvezda vodnica, je zagovarjal približek k njej, tj.
komparativno preučevanje preteklosti. Predstava o celoti nekdanjosti je zagotovo globlja, če jo
skušamo uzreti skozi primerjave, kot pa, če se jo trudimo zajeti v panoramskem pogledu.
152
